Na zadnji marčevski vikend je bilo jasno, da bo druga moška ekipa odbojkarjev Calcit Volleya osvojila prvo mesto v tretjeligaški konkurenci. Teden dni kasneje je Ričijeva četa – tako ji pravijo navijači – z zanesljivo zmago v Novem mestu pred sezono postavljeni cilj zanesljivo potrdila in bo prihodnjo sezono tekmovala v drugi ligi. Kdo je Riči? Trener Klemen Hribar, ki je štirinajsterico mladih fantov vodil na tekmah tretje državne odbojkarske lige (3.DOL). Ligo so končali brez poraza.

S Klemnom, ki je že kot igralec pustil velik pečat v kamniškem klubu, v drugi karieri pa se uveljavlja kot trener, smo se pogovarjali po tretji tekmi finala državnega prvenstva kamniških članic. Med odmorom je na igrišče v Športni dvorani Kamnik namreč pritekla in publiki pomahala tudi njegova četa in požela bučen aplavz s tribun. Kamničani pač cenijo šport, odbojka kot kraljica ekipnih športov v mestu, pa je še posebej močno zasidrana in cenjena na kamniški športni sceni.

Klemen, aplavz domače publike namenjen vam in ekipi najbrž godi?

Seveda, za mlade igralce je to še posebej pomembno. Da čutijo, da stojimo za njimi, da jih spodbujamo in verjamemo vanje.

Za vami je zelo uspešna sezona, kako nanjo gledate s časovno distanco, ko ste že strnili vtise in nadredili analizo?

V tretji ligi smo imeli res odlično sezono. Odigrali smo osemnajst  tekem in zmagali prav vse, ob tem pa izgubili le štiri nize. Vse zastavljene cilje smo dosegli, zato lahko potrdim, da je bila sezona zelo uspešna in smo z doseženim zelo zadovoljni. Med sezono smo imeli tudi nekaj težav s poškodbami in odsotnostmi. Večina mojih fantov, izjemi sta kapetan Nik Drnovšek in Žan Rozoničnik, je hkrati del mladinske ekipe (tudi to vodi Hribar, op.p.). Jon Jensterle se je po potrebi priključeval prvoligaški ekipi. Kar se tiče mladinske lige, odigrali smo sedemnajst tekem, je doseženo peto mesto realna uvrstitev.

Vzdušje v ekipi je – na domačih tekmah v dvorani Osnovne šole Toma Brejca smo to lahko še posebej čutili – bilo odlično. Fantje ste se očitno dobro začutili?

Res je, vzdušje v ekipi je bilo med celotno sezono več kot odlično. Še posebej na domačih tekmah. Fantje so se res povezali, tako na igrišču kot izven njega. Ni šlo samo za odbojko, ampak za tisto pravo povezanost, zaupanje v soigralce.  

Ali ‘najjači’ (fantje so si za motivacijo tekom sezone najraje zavrteli Mikiča in Najjači si) ostajate skupaj tudi v naslednji sezoni? Je ekipa že definirana?

‘Najjači’ seveda ostajamo, to je bila kar neuradna himna sezone. Ekipa za drugo ligo se že počasi sestavlja. Želja je, da obdržimo jedro, a nekaj sprememb zagotovo bo.

Če primerjate drugo in tretjo ligo, je razlika v kakovosti velika ali ne? Kam boste merili v drugi ligi?

Razlika je in se čuti predvsem v izkušenosti. V drugi ligi so ekipe taktično bolj zrele, bolj stabilne v igri, ampak mislim, da se lahko kosamo tudi na tem nivoju. Naš cilj bo, da se maksimalno potrudimo na vseh tekmah in treningih in ob tem uživamo ter nabiramo izkušnje, ki nam bodo prav prišle tudi v mladinski ligi.

Od kod pa sicer prihajajo ti fantje?

Večina fantov je res Kamničanov. Lahko rečem, da so skoraj vsi produkt kamniške odbojkarske šole, kar je res lepo videti.

Spremljate oziroma ‘oko vržete’ tudi na mlajše selekcije? Že vidite fante, ki bi v prihodnjih letih lahko nasledili trenutne igralce?

Seveda spremljam, kolikor mi čas dopušča, se rad udeležim tekem mlajših selekcij. Tam se že lepo kaže, kdo ima potencial, predvsem pa veselje do igre. V prihodnjih letih zagotovo pričakujem nekaj novih obrazov tudi v svoji ekipi.

Po klubski sezoni za vas ni počitka. Z bratom Alešem vodita kadetsko državno reprezentanco. Letos vaju čaka posebna izkušnja, saj se boste julija udeležili Olimpijskega festivala evropske mladine (OFEM) v Skopju.

Tako je, z  Alešem imava čast in odgovornost voditi kadetsko reprezentanco. Makedonski OFEM bo za fante in tudi za naju posebno doživetje. Priprave se začnejo v juniju, glavnino bomo opravili v Preddvoru, nekaj časa bomo preživeli tudi v Mariboru. Ekipa je že definirana, v tej generaciji žal ni igralca Calcit Volleya.

Pa dopust, se bo našlo kaj časa?

Dopust? Mogoče kak dan ali dva v avgustu. Domača mivka Pod Skalco pa bo seveda stalnica.

Pravzaprav ste ‘svež’ odbojkarski upokojenec, še pred nekaj leti ste igrali v prvi ligi, skupaj kar trinajst sezon. Vas nikoli ni mikal prestop v kak drug klub?

Celo odbojkarsko kariero sem igral na poziciji libera, za mano je trinajst sezon v prvoligaški ekipi Calcita. Ponudbe so bile, ampak srce je ostalo v Kamniku. Nikoli nisem zares razmišljal o odhodu, ker sem se tukaj vedno počutil doma.

Ste že med kariero morda kaj časa namenjali trenerstvu? Ste vedeli, da boste po igralski karieri ostali v odbojki?

V času igranja za klub, iskreno, še nisem razmišljal o trenerstvu. Proti koncu kariere pa sem že vedel, da si želim ostati v odbojki, zato sem se vpisal v šolo in opravil potrebne izpite. Med kariero sem delal s številnimi trenerji, vsak od njih je imel svoje kvalitete in od vsakega sem poskušal odnesti kar največ.

Spremljate tudi žensko ligo? Pa najbrž tuje moške in ženske lige?
Seveda spremljam, še posebej calcitovke. Tujina? Italijanska liga mi je še vedno številka ena – tehnično, taktično in gledalsko izjemno močna. Tudi Poljska in Turška liga sta zelo kakovostni, tam se odbojka igra na zelo visokem nivoju.

Julija boste dopolnili 35 let, na začetku trenerske poti. Se dolgoročno vidite v tem napornem poslu, kjer so spremembe edina konstanta?

Da, vsekakor. Delo je naporno, a tudi zelo izpolnjujoče. Rad delam z mladimi, rad spremljam njihov napredek in to me žene naprej.

Pa za konec še: od kod pravzaprav vzdevek Riči? Prav ta vzdevek ima tudio starejši brat Aleš, ali vaju pogosto zamenjajo?
Riči se me je prijel že v osnovni šoli. Po bratu, ki je starejši in zdaj sva pač oba Ričija. Pogosto se zgodi, da naju kdo zamenja.

Ste domačin iz Stahovice in vsestranski športnik, na legendarnih kamniških kvadratlonih ste stalnica na vrhu ali tik pod njim. Kateri športi, ob odbojki, so vam najbolj blizu?

Šport me spremlja vse življenje. Poleg odbojke imam rad tudi košarko, plavanje in hojo v hribe. Kvadratlon je odličen izziv, odlična popestritev poletne sezone. Rekreacija je zame nuja, brez gibanja težko zdržim!

Za konec še: od kod pravzaprav vzdevek Riči? Prav ta vzdevek ima tudi starejši brat Aleš, vaju pogosto zamenjajo?
Riči se me je prijel že v osnovni šoli. Po bratu, ki je starejši in zdaj sva pač oba Ričija. Pogosto se zgodi, da naju kdo zamenja.

Na zadnji marčevski vikend je bilo jasno, da bo druga moška ekipa odbojkarjev Calcit Volleya osvojila prvo mesto v tretjeligaški konkurenci. Teden dni kasneje je Ričijeva četa – tako ji pravijo navijači – z zanesljivo zmago v Novem mestu pred sezono postavljeni cilj zanesljivo potrdila in bo prihodnjo sezono tekmovala v drugi ligi. Kdo je Riči? Trener Klemen Hribar, ki je štirinajsterico mladih fantov vodil na tekmah tretje državne odbojkarske lige (3.DOL). Ligo so končali brez poraza.

S Klemnom, ki je že kot igralec pustil velik pečat v kamniškem klubu, v drugi karieri pa se uveljavlja kot trener, smo se pogovarjali po tretji tekmi finala državnega prvenstva kamniških članic. Med odmorom je na igrišče v Športni dvorani Kamnik namreč pritekla in publiki pomahala tudi njegova četa in požela bučen aplavz s tribun. Kamničani pač cenijo šport, odbojka kot kraljica ekipnih športov v mestu, pa je še posebej močno zasidrana in cenjena na kamniški športni sceni.

Klemen, aplavz domače publike namenjen vam in ekipi najbrž godi?

Seveda, za mlade igralce je to še posebej pomembno. Da čutijo, da stojimo za njimi, da jih spodbujamo in verjamemo vanje.

Za vami je zelo uspešna sezona, kako nanjo gledate s časovno distanco, ko ste že strnili vtise in nadredili analizo?

V tretji ligi smo imeli res odlično sezono. Odigrali smo osemnajst  tekem in zmagali prav vse, ob tem pa izgubili le štiri nize. Vse zastavljene cilje smo dosegli, zato lahko potrdim, da je bila sezona zelo uspešna in smo z doseženim zelo zadovoljni. Med sezono smo imeli tudi nekaj težav s poškodbami in odsotnostmi. Večina mojih fantov, izjemi sta kapetan Nik Drnovšek in Žan Rozoničnik, je hkrati del mladinske ekipe (tudi to vodi Hribar, op.p.). Jon Jensterle se je po potrebi priključeval prvoligaški ekipi. Kar se tiče mladinske lige, odigrali smo sedemnajst tekem, je doseženo peto mesto realna uvrstitev.

Vzdušje v ekipi je – na domačih tekmah v dvorani Osnovne šole Toma Brejca smo to lahko še posebej čutili – bilo odlično. Fantje ste se očitno dobro začutili?

Res je, vzdušje v ekipi je bilo med celotno sezono več kot odlično. Še posebej na domačih tekmah. Fantje so se res povezali, tako na igrišču kot izven njega. Ni šlo samo za odbojko, ampak za tisto pravo povezanost, zaupanje v soigralce.  

Ali ‘najjači’ (fantje so si za motivacijo tekom sezone najraje zavrteli Mikiča in Najjači si) ostajate skupaj tudi v naslednji sezoni? Je ekipa že definirana?

‘Najjači’ seveda ostajamo, to je bila kar neuradna himna sezone. Ekipa za drugo ligo se že počasi sestavlja. Želja je, da obdržimo jedro, a nekaj sprememb zagotovo bo.

Če primerjate drugo in tretjo ligo, je razlika v kakovosti velika ali ne? Kam boste merili v drugi ligi?

Razlika je in se čuti predvsem v izkušenosti. V drugi ligi so ekipe taktično bolj zrele, bolj stabilne v igri, ampak mislim, da se lahko kosamo tudi na tem nivoju. Naš cilj bo, da se maksimalno potrudimo na vseh tekmah in treningih in ob tem uživamo ter nabiramo izkušnje, ki nam bodo prav prišle tudi v mladinski ligi.

Od kod pa sicer prihajajo ti fantje?

Večina fantov je res Kamničanov. Lahko rečem, da so skoraj vsi produkt kamniške odbojkarske šole, kar je res lepo videti.

Spremljate oziroma ‘oko vržete’ tudi na mlajše selekcije? Že vidite fante, ki bi v prihodnjih letih lahko nasledili trenutne igralce?

Seveda spremljam, kolikor mi čas dopušča, se rad udeležim tekem mlajših selekcij. Tam se že lepo kaže, kdo ima potencial, predvsem pa veselje do igre. V prihodnjih letih zagotovo pričakujem nekaj novih obrazov tudi v svoji ekipi.

Po klubski sezoni za vas ni počitka. Z bratom Alešem vodita kadetsko državno reprezentanco. Letos vaju čaka posebna izkušnja, saj se boste julija udeležili Olimpijskega festivala evropske mladine (OFEM) v Skopju.

Tako je, z  Alešem imava čast in odgovornost voditi kadetsko reprezentanco. Makedonski OFEM bo za fante in tudi za naju posebno doživetje. Priprave se začnejo v juniju, glavnino bomo opravili v Preddvoru, nekaj časa bomo preživeli tudi v Mariboru. Ekipa je že definirana, v tej generaciji žal ni igralca Calcit Volleya.

Pa dopust, se bo našlo kaj časa?

Dopust? Mogoče kak dan ali dva v avgustu. Domača mivka Pod Skalco pa bo seveda stalnica.

Pravzaprav ste ‘svež’ odbojkarski upokojenec, še pred nekaj leti ste igrali v prvi ligi, skupaj kar trinajst sezon. Vas nikoli ni mikal prestop v kak drug klub?

Celo odbojkarsko kariero sem igral na poziciji libera, za mano je trinajst sezon v prvoligaški ekipi Calcita. Ponudbe so bile, ampak srce je ostalo v Kamniku. Nikoli nisem zares razmišljal o odhodu, ker sem se tukaj vedno počutil doma.

Ste že med kariero morda kaj časa namenjali trenerstvu? Ste vedeli, da boste po igralski karieri ostali v odbojki?

V času igranja za klub, iskreno, še nisem razmišljal o trenerstvu. Proti koncu kariere pa sem že vedel, da si želim ostati v odbojki, zato sem se vpisal v šolo in opravil potrebne izpite. Med kariero sem delal s številnimi trenerji, vsak od njih je imel svoje kvalitete in od vsakega sem poskušal odnesti kar največ.

Spremljate tudi žensko ligo? Pa najbrž tuje moške in ženske lige?
Seveda spremljam, še posebej calcitovke. Tujina? Italijanska liga mi je še vedno številka ena – tehnično, taktično in gledalsko izjemno močna. Tudi Poljska in Turška liga sta zelo kakovostni, tam se odbojka igra na zelo visokem nivoju.

Julija boste dopolnili 35 let, na začetku trenerske poti. Se dolgoročno vidite v tem napornem poslu, kjer so spremembe edina konstanta?

Da, vsekakor. Delo je naporno, a tudi zelo izpolnjujoče. Rad delam z mladimi, rad spremljam njihov napredek in to me žene naprej.

Pa za konec še: od kod pravzaprav vzdevek Riči? Prav ta vzdevek ima tudio starejši brat Aleš, ali vaju pogosto zamenjajo?
Riči se me je prijel že v osnovni šoli. Po bratu, ki je starejši in zdaj sva pač oba Ričija. Pogosto se zgodi, da naju kdo zamenja.

Ste domačin iz Stahovice in vsestranski športnik, na legendarnih kamniških kvadratlonih ste stalnica na vrhu ali tik pod njim. Kateri športi, ob odbojki, so vam najbolj blizu?

Šport me spremlja vse življenje. Poleg odbojke imam rad tudi košarko, plavanje in hojo v hribe. Kvadratlon je odličen izziv, odlična popestritev poletne sezone. Rekreacija je zame nuja, brez gibanja težko zdržim!

Za konec še: od kod pravzaprav vzdevek Riči? Prav ta vzdevek ima tudi starejši brat Aleš, vaju pogosto zamenjajo?
Riči se me je prijel že v osnovni šoli. Po bratu, ki je starejši in zdaj sva pač oba Ričija. Pogosto se zgodi, da naju kdo zamenja.