Starejši ko smo, več izgub doživimo. Ravno v tem času, ko se spominjamo svojih najbližjih, ki so že umrli, vsako leto prižgemo kakšno svečo več.
To ni le dan, ko se spominjamo ljudi, ki jih ni več. Je tudi dan, ko se spomnimo vsega, kar je med nami ostalo neizrečeno. Pogrešamo pogovore, objeme, dotike, stike in čas, ki smo ga preživeli z osebo, ki ji danes prižigamo svečko. Spominjamo se najlepših trenutkov, vendar nas ti vedno znova opominjajo, da te osebe ni več. S to mislijo se je težko pomiriti, predvsem zato, ker si želimo, da bi se odnos lahko nadaljeval.
Nekatera dejanja v nas živijo desetletja, ne zato, ker so se zgodila, ampak zato, ker se niso nadaljevala ali pa morda niso dobila pravega zaključka. Številni nosimo v sebi vprašanja, na katera nikoli ne bomo dobili odgovorov osebe, ki je ni več, pa vendar si jih želimo in čakamo nanje. To je velikokrat tista prava bolečina.
Človek bi dal vse, da bi lahko to osebo še enkrat objel, jo nekaj vprašal in ji povedal tisto, za kar nikoli ni imel priložnosti. Samo še deset minut, samo še eno potovanje, samo še eno leto … Tako se velikokrat mučimo v glavi, ko močno pogrešamo osebo, ki je ni več.
Nezaceljene zgodbe niso del preteklosti, so del sedanjosti.
Še posebej je neizprosno, ko v nekaterih primerih na površje privre krivda, ki nas razjeda. Krivda, zakaj niso mogli rešiti situacije, biti ob osebi ali celo preprečiti izgube. Vso to krivdo si naložimo na svoja ramena in tako iz dneva v dan živimo pod težo, ki nas vse bolj pritiska k tlom. Prav iz te teže bolečine se lahko velikokrat razvije tudi bolezen.
Tudi jeza ali strah nam lahko preprečujeta, da bi se soočili z izgubo ljubljene osebe, izrekli tisto, kar je treba izreči, in dokončali, kar je v tem odnosu ostalo nedokončano.
Kaj pa, če obstaja način, kako doseči pravi zaključek, tudi ko ni več sogovornika na drugi strani? Na podlagi izkušenj, ki jih pridobivam ob poslušanju zgodb, ki so vse prej kot lahke, lahko kot coachinja, ki ljudem pomaga pri soočanju z izgubami, zatrdim, da lahko ljudje, ko umirimo misli, odpustimo zamere ter sprostimo jezo, žalost, krivdo in strah, v sebi zaslišimo odgovore, ki smo jih tako dolgo iskali.
Prav ti odgovori nam pomagajo napisati zaključek zgodbe, ki hrepeni po zadnjem poglavju. Z zapisom zadnjega poglavja se zgodba zaceli in postane del preteklosti. Vendarle to ne pomeni, da jo želimo pozabiti ali pospraviti v omaro z nalepko PRETEKLOST. Pomeni, da je ta zgodba dobila čudovito polico v omari SEDANJOST, zato jo lahko večkrat preberemo brez ostre bolečine in močnih čustev.
Kaj, če je največji dar, ki si ga lahko letos podarimo, pogum, da se srečamo s tem, kar ostaja neizrečeno in nedokončano?
Že danes lahko, ko se vrnemo s pokopališča, lahko vzamemo list papirja in začnemo pisati vse, kar je ostalo neizrečeno. Vse, kar je treba sprostiti iz naše glave, telesa in srca. Prepričana sem, da bo že ob prvih stavkih čutiti olajšanje.
Za vse tiste, ki bi si želeli imeti podporo pri tem procesu, sem v novembru na to temo pripravila dvodnevno delavnico, ki bo potekala v Trzinu. Več o delavnici: Dvodnevna delavnica: NEDOKONČANO – Coaching Petra AM.
Še moje darilo vam, ki se odločite za prijavo: s kodo PAM22ModreNovice (kodo v prijavnem obrazcu vpišete v okvirček Mi želiš še kaj sporočiti) bo cena za zgodnjo prijavo samo za bralce spletnega portala Modre novice veljala vse do konca zbiranja prijav, to je 18. novembra 2026.
Petra A. M.
