Pavla Zabret je v kamniški Kotlovnici našla prostor za druženje, ustvarjanje in prve organizacijske izkušnje. Od tam jo je pot vodila na osemmesečno prostovoljstvo v italijansko Padovo, pozneje na študijsko izmenjavo v Brno in k delu z mladimi pri DrogArtu. V vseh teh izkušnjah se ponavlja nekaj, kar ji veliko pomeni: skupnost, ki človeka sprejme, mu zaupa in mu omogoči, da razvije svoje zamisli.
Ko govoriš o odraščanju v Kamniku, pogosto omenjaš Kotlovnico. Kaj ti je pomenila?
Kotlovnica je bila skoraj moj drugi dom. Veliko časa sem preživela tudi v Domu kulture Kamnik, na Kamfestu in v Katzenbergu, dokler je še deloval. Včasih sem bila raje tam kot kjerkoli drugje. Nekateri sošolci so ob petkih hodili ven v Ljubljano, mi pa smo šli v Kotlovnico. Že to, da v srednji šoli nisem čutila potrebe, da bi morala za zanimivo dogajanje drugam, veliko pove.
Kaj vse ste počeli?
Delala sem za šankom, pomagala pripravljati dogodke, zlagala stole, sodelovala pri kabarejih in slam večerih, nekatere sem tudi povezovala. Urejali smo prostore, sodelovali pri delovnih akcijah in organizirali najrazličnejše dogodke.
Spomnim se, da smo želeli posneti film po scenariju sošolke. Takratni kamniške gimnazije ravnatelj Šemso Mujanović je šel po material, iz katerega smo sami izdelali paravane. Dom kulture Kamnik nam je ponudil oder, Kotlovnica pa prostore za avdicije. Hodili smo od pisarne do pisarne in vrata so bila odprta. Za njimi so sedeli ljudje, ki so prav čakali, da pride mlad človek z idejo in da mu jo lahko omogočijo.
Si že takrat dobivala tudi odgovornejše naloge?
Ja, že v srednji šoli sem dobila priložnost sodelovati pri izvedbi otroškega odra na Kamfestu. Zelo zgodaj sem začela nabirati izkušnje, ki so mi pozneje prišle prav. Lahko smo bili mladi, se zabavali in preizkušali stvari, vendar je obstajal tudi red. Nikoli ne bom pozabila ene prvih lekcij s Kamfesta: poskrbi za umetnike, ampak najprej preveri, ali ima tehnik hladno pijačo po svoji izbiri.
Kako se je iz teh izkušenj rodila želja po prostovoljstvu v tujini?
V Kotlovnici sem spoznavala tuje prostovoljce in spremljala, kako živijo, kaj se učijo in koliko povezav ustvarjajo. Njihovo izkušnjo sem ves čas doživljala iz druge roke in me je prevzela. Želela sem jo preizkusiti tudi sama.
Takrat še nisem dobro vedela, kaj bi študirala, in si nisem predstavljala, da bi takoj nadaljevala formalno izobraževanje. Starši sprva niso bili najbolj navdušeni, pozneje pa so me podprli. Tudi brat je pomagal pri tem. Sam je po enem letu študija ugotovil, da je izbral napačno smer, zato je zagovarjal, naj si vzamem čas in ugotovim, kaj me zanima.
Ali si izbirala bolj projekt ali državo?
Bolj zaradi projekta kot zaradi države. Zanimal me je organizacijski vidik dela nevladnih organizacij, pri tem projektu pa je bilo vsega po malo. Pomembno mi je bilo tudi, da pridem v povezan kolektiv, v katerem se ljudje dobro razumejo.
Od svojega mentorja v Sloveniji sem dobila dobro priporočilo glede gostiteljske organizacije Xena in njihovega mentorstva. To mi je dalo občutek domačnosti in zaupanja. Najprej sem odšla za štiri mesece, potem pa smo ugotovili, da se tako dobro razumemo, da smo sodelovanje podaljšali še za štiri. Na koncu sem ostala osem mesecev.
Kaj si tam delala?
Bila je nekoliko posebna izkušnja, saj sem kot prostovoljka delala v organizaciji, ki koordinira projekte mladinske mobilnosti. Pomagali smo drugim prostovoljcem, ki so bili vključeni v različne organizacije, ter sodelovali pri krajših izmenjavah in praksah.
Med drugim so prišli mladi irski študenti gledališke igre na dvotedensko izobraževanje iz commedie dell’arte. Ker me gledališče zanima, sem jih precej spremljala. Pomagala sem tudi pri mesečnih izmenjevalnicah oblačil in drugih stvari, pripravah dogodkov ter promociji.
Katera izkušnja ti je najbolj ostala v spominu?
Sodelovanje pri skupnostnih projektih. S študenti skupnostne psihologije smo pripravljali dogodke, namenjene povezovanju lokalnih prebivalcev.
Sodelovala sem tudi pri večdnevni aktivnosti v eni od padovanskih sosesk, s katero smo raziskovali potenciale skupnosti. Vključeni so bili starejši, priseljenci, mladi in ljudje, ki so delali v skupnostnih prostorih. Namen je bil odkriti, kaj v soseski že obstaja, kaj lahko ljudje prispevajo in kako se lahko bolje povežejo.
Kaj danes najbolj ceniš pri tej prostovoljski izkušnji?
Če bi me vprašala takoj po vrnitvi, bi verjetno najprej rekla družbo in hrano. Danes pa najbolj cenim način, kako sem bila mentorirana.
Dali so mi veliko samostojnosti, hkrati pa sem imela podporo. Za lastne projekte sem lahko uporabljala njihove prostore, komunikacijske kanale in drugo infrastrukturo. Čeprav na začetku nisem govorila italijansko, so me poskušali vključevati v različne dejavnosti.
Pomembno je bilo tudi, da so prostovoljstvo razumeli kot učno izkušnjo. Sama sem včasih razmišljala, da moram vsak dan določeno število ur sedeti v pisarni, oni pa so me vprašali, ali imam sploh še kaj za narediti. Če nisem imela, so me spodbujali, naj grem ven, spoznavam ljudi ali se vključim v kakšno dejavnost.
Si se italijanščine naučila šele tam?
Ja, prej je nisem znala. Hodila sem na brezplačni tečaj, predvsem pa sem se učila skozi vsakdanje življenje. Drugi prostovoljci so bili večinoma iz Francije in Španije ter so jezik osvojili precej hitreje od mene. Po približno štirih mesecih sem prišla do ravni, ko sem se lahko dovolj sproščeno pogovarjala. To mi je veliko pomenilo, saj sem lahko bolj samostojno sodelovala in navezovala stike.
Kako si si ustvarila življenje zunaj organizacije?
Pri tem mi je na zanimiv način pomagal tudi Kamfest. Italijanski prijatelj, ki je več let prihajal kot prostovoljec v Kamnik, se je prav takrat preselil v Padovo na magistrski študij. Tako sem imela že na začetku nekoga, ki sem ga poznala in me je vključil v svojo družbo.
Hodila sem tudi na brezkontaktni ragbi, kjer je bila zelo mednarodna ekipa, obiskovala koncerte in skupnostne prostore ter nastopila na slam dogodku. Veliko je bilo druženja ob hrani. Všeč mi je bilo, koliko časa so si ljudje vzeli za skupne obroke. Pripraviš dolgo mizo, potem pa prihaja vedno več ljudi in na koncu vsi skupaj jeste.
Ali je bilo kdaj tudi težko?
Najbolj me je presenetilo, kaj fizična razdalja naredi prijateljskim in drugim bližnjim odnosom. Ljudje doma živijo naprej, tebi pa se zdi, da si v neki vzporedni resničnosti. Včasih dobiš občutek, da nisi več del njihovega dogajanja.
Takrat sem se prvič zares zavedela, koliko pozornosti moraš namenjati odnosom, če jih želiš ohranjati. Na začetku sem bila tudi osamljena. Sem zelo družabna oseba in nenadoma sem bila veliko sama. Pozneje, ko sem spletla nove odnose, je postalo lepo in sem si včasih celo želela nekaj časa zase.
Kaj bi svetovala nekomu, ki razmišlja o podobnem odhodu?
Naj se pozanima pri ljudeh, ki imajo neposredno izkušnjo. Ko najde organizacijo, naj prosi za stik s prejšnjim prostovoljcem in se z njim pogovori o delu, mentorstvu in vsakdanjem življenju.
Seveda imamo različne potrebe in lahko isto okolje doživljamo drugače. Tudi sama sem pred odhodom govorila s prostovoljko, ki ni bila najbolj zadovoljna, moja izkušnja pa je bila zelo dobra. Vseeno je pomembno, da veš, kam odhajaš in kaj lahko pričakuješ.
Predvsem bi takšno izkušnjo priporočila ljudem, ki še ne vedo, kaj bi. Meni je pomagala utrditi spoznanje, da želim delati z ljudmi. Ni mi odvzela sposobnosti za nadaljnji študij. Ko sem se odločila, sem študirala povsem normalno.
Pozneje si odšla še na študijsko izmenjavo v Brno. Je bila ta izkušnja drugačna?
Precej. Doma sem vedno vključena v tisoč stvari, v Brnu pa sem si dovolila tudi počivati. Tam sem bila približno pet mesecev in nisem čutila, da moram ves čas iskati nove projekte. Živela sem z domačini, ki so imeli podobna zanimanja kot jaz, in ustvarila prijateljstva, ki še vedno trajajo. Poleti sem bila na poroki nekdanjih sostanovalcev. Sicer se nisem veliko vključevala v običajno dogajanje za študente na izmenjavi, ampak sem poiskala svojo družbo in dogodke, ki so mi bili blizu.
Danes delaš pri DrogArtu. Kako si prišla tja?
Začela sem kot vrstniška terenska delavka, najprej predvsem na nočnem terenu in v drugih programih, nato pa so me povabili k dnevnemu terenskemu delu in v dnevni center. Pozneje sem se tam tudi zaposlila. Vesela sem, da sem lahko dovolj časa namenila temu delu in učenju. Tudi pri tem sem imela podporo doma. Zavedam se, da je to privilegij, saj mi ni bilo treba takoj poiskati drugega dela samo zaradi zaslužka. Lahko sem pridobivala izkušnje na področju, na katerem sem se nato zaposlila.
Kaj pri svojem delu pravzaprav počneš?
Velik del je zelo konkretna psihosocialna pomoč. Nekomu pomagaš oddati vlogo za denarno socialno pomoč, urediti zdravstveno zavarovanje ali poiskati zdravnika. Drugega spremljaš na upravno enoto, center za socialno delo ali pri vključevanju v program zdravljenja.
Ob tem gradiš odnos. Veliko uporabnikov ima zelo slabe izkušnje z institucijami in nizko zaupanje vanje. Najprej morajo dobiti občutek, da jih ne boš obsojal ali jim žugal, ampak da si tam zato, da jih podpreš.
Delujte po principu pristopa zmanjševanja škode. Kaj to pomeni?
Da človeka spoštuješ kot osebo, ki sprejema svoje odločitve, in hkrati verjameš, da si zasluži dostojno življenje. Pri uporabi psihoaktivnih snovi lahko govorimo o zdravstveni, socialni, ekonomski in drugi škodi. Naš namen je človeka podpreti pri zmanjševanju teh tveganj in urejanju življenja.
Blizu mi je razumevanje, da na naš položaj močno vplivajo pogoji, v katerih odraščamo in živimo. Za izboljšanje situacije potrebujemo osnovno materialno varnost, pa tudi bližino, stik in skupnost. Vesela sem, da lahko opravljam delo, pri katerem živim svoje vrednote.
Delaš z ljudmi v zahtevnih življenjskih okoliščinah. Kje dobivaš podporo za takšno delo?
Veliko sem se naučila skozi leta vrstniškega dela, izobraževanja in sodelovanje s sodelavci. V dnevnem centru imamo tedenska srečanja, na katerih obravnavamo dogodke in vprašanja iz prakse, ter redne supervizije z zunanjim strokovnjakom. Pomembno je stalno pridobivanje znanja, vendar se veliko naučiš tudi tako, da neko situacijo doživiš in jo potem dobro premisliš skupaj z drugimi. Ne ostaneš sam s tem, kar se je zgodilo.
Kaj odgovarjaš na besede, da so si brezdomci sami krivi in naj si poiščejo službo?
Ljudem včasih rečem, naj si predstavljajo, da živijo na ulici dva ali tri tedne – bi ostali trezni, ko je mraz in moraš nekako zaspati ali se odklopiti od okolja z veliko nasilja? Dokler človek nima strehe nad glavo in osnovne varnosti, težko pričakujemo, da si bo uredil vse drugo. Za spremembo potrebujemo osnovno materialno varnost, pa tudi bližino, stik in skupnost.
Sodeluješ tudi pri Zavodu Utopija, ki naslavlja spolno nasilje v nočnem življenju. Kako se je začelo to delo?
Izhajale smo iz lastnih izkušenj. Veliko smo hodile ven in opažale stvari, ki niso delovale tako, kot bi morale. Članice smo bile na različne načine povezane z nočnim življenjem, od terenskega dela do glasbe in organizacije dogodkov. Začele smo sodelovati s klubi in festivali, pozneje pa smo razvile tudi delavnice ter svetovanja organizatorjem. Pomembno se nam zdi, da podporne ekipe izhajajo iz skupnosti, v kateri delujejo. Poznajo ljudi, prostor in dogajanje. Drugim kolektivom zato pomagamo, da takšno delo vzpostavijo sami.
Kaj je pri podpori osebi, ki je doživela nadlegovanje ali nasilje, najpomembnejše?
Pomemebno je, da ji ne odvzameš še dodatne moči. Če nekdo poseže v njen osebni prostor, potem ni dobro, da prideš kot rešitelj in začneš brez nje odločati, kaj se bo zgodilo.
Najprej ji omogočimo prostor, da se razbremeni, in jo vprašamo, kaj potrebuje. Nekdo želi samo povedati, kaj se je zgodilo, drugi želi domov, tretji potrebuje pomoč pri iskanju prijateljev. Naša vloga je podpora osebi, ki je nasilje doživela, za ukrepanje pri povzročitelju pa sodelujemo z varnostniki. Pomembno je, da so vloge in dogovori z organizatorjem jasni.
Ob vsem tem ostajaš povezana tudi s cirkusom in poezijo. Kako najdeš čas?
Vedno manj ga je, zato nekatere dejavnosti postopoma opuščam oziroma se pomikam v bolj podporno vlogo. Pri Cirkokrogu sem prej vodila več delavnic in sodelovala pri različnih projektih, zdaj pa poskušam ohraniti predvsem ustvarjalni in nastopajoči del. Tudi pri Utopiji prihaja nova ekipa, kar se mi zdi dobro. Novi ljudje prinesejo nove ideje in vprašanja, zakaj nekaj delamo tako, kot delamo. Pomembno je, da se kolektivi obnavljajo. Poezija pa je prav tako povezana s Kamnikom. Če tam ne bi bilo slam dogodkov, verjetno ne bi nadaljevala v tej smeri. Zdaj pripravljam svoj pesniški prvenec.
Kako danes gledaš na Kamnik?
Vedno bolj z naklonjenostjo in tudi nekaj nostalgije. Bolj ko vstopam v odraslo življenje, bolj sem vesela, da sem lahko odraščala tam.
Kamnik bi bil zaradi bližine Ljubljane lahko samo kraj, iz katerega odhajaš drugam po vse zanimive stvari. Ampak ni. Zaradi ljudi, ki se že leta trudijo, ima svojo kulturno sceno, svoje prostore, načine dela in zgodbe.
Ko danes slišim domače glasbenike ali vidim mlajše generacije, ki ustvarjajo v Kamniku, začutim nek ponos – to je tisti ‘kotlovniški zrak’, ki smo ga dihali in nam je vsem nekaj dal. Lepo je, ko lahko potem tudi sam kaj prineseš nazaj