DomovPogovoriVsak obisk v gozdu je zame nekaj posebnega

Vsak obisk v gozdu je zame nekaj posebnega

Boban Mandić je v gozd začel zahajati že kot otrok, ko ga je tja vodil oče. Danes je starešina Lovske družine Motnik-Špitalič. Lovišče najraje prehodi peš, opazuje divjad in posluša jelenji ruk, rad pa se odpravi tudi na Menino planino. V pogovoru je povedal, kako poteka delo lovcev, kako skrbijo za divjad in njeno življenjsko okolje ter kaj mu pomeni druženje z lovskimi tovariši.


Kako se je začela vaša lovska pot?

Že od nekdaj sem rad v naravi. K temu me je že od otroštva spodbujal oče, ki je bil tudi sam lovec. Z njim sem hodil v gozd in se postopoma spoznaval z lovstvom, naravo ter življenjem divjadi. Tako sem že zgodaj začutil, da me ta način življenja veseli in da si želim nekoč tudi sam postati lovec.

V Lovsko družino Motnik-Špitalič sem prvič prikorakal januarja 2008, ko je potekalo ocenjevanje lovskih trofej. Takrat sem spoznal starešino oziroma predsednika Braneta Baloha in gospodarja lovske družine Igorja Peklarja. Prav onadva sta me s svojo prijaznostjo, odnosom do lovstva in predanostjo lovski družini najbolj navdušila, da sem si želel postati njen član.

Igor Peklar je pozneje postal tudi moj mentor. Z njim sem se največ družil in se od njega veliko naučil. Obema, Igorju Peklarju in Branetu Balohu, sem neizmerno hvaležen, da sta mi odprla vrata v našo lovsko družino.

Ste doma iz Motnika?

Ne, sem rojen Kamničan, vendar sem se odločil postati član Lovske družine Motnik-Špitalič, saj me že od nekdaj privlači neokrnjena narava teh krajev. Naše lovišče je izjemno lepo in bogato z divjadjo, predvsem z jelenjadjo, srnjadjo, gamsi in divjimi prašiči.

Posebno mesto v mojem srcu ima Menina planina. Tam najdem mir, uživam v opazovanju divjadi in občudujem lepote narave v vseh letnih časih. Še posebej me navdušuje jesenski jelenji ruk, ko se po gozdovih razlega mogočno oglašanje jelenov.

Kakšne pogoje imate v Lovski družini Motnik-Špitalič?

Imamo res odlične pogoje za delo in izvajanje lovskih dejavnosti. Imamo štiri objekte: lovski dom, Črno bajto, toplar, ki smo ga lovci sami sestavili, ter kočo na Mesorojcah na Menini planini. Ponašamo se tudi z urejenim streliščem za streljanje na tarčo bežečega merjasca, streliščem za glinaste golobe ter malokalibrskim streliščem.

Naše lovišče obsega približno 4000 hektarjev lovne površine, razdeljene na 13 revirjev. Kot starešina sem najbolj ponosen na naše člane, saj brez njihovega prostovoljnega dela, predanosti in medsebojnega sodelovanja vsega tega ne bi mogli ohranjati.

Koliko članov šteje vaša lovska družina?

Naša lovska družina šteje 43 članov. Ponosni smo, da imamo v svojih vrstah tako starejše, izkušene lovce kot tudi mlade, ki nadaljujejo lovsko tradicijo. Naš najstarejši član šteje častitljivih 92 let, najmlajši pa komaj 17 let. Veseli me, da se za lovstvo zanimajo tudi mlajše generacije, saj prav na njih temelji prihodnost naše lovske družine.

Ste imeli v lovski družini kdaj tudi lovko?

Da, v naši lovski družini smo imeli lovko Milico Bajde, ki je bila dolga leta aktivna članica in je s svojim delom prispevala k delovanju naše družine. Po upokojitvi se je preselila v drug kraj, kjer je ostala povezana z lovstvom.

Trenutno v naši družini nimamo lovke, vendar si želim, da bi se nam v prihodnje katera pridružila. Veseli me, da se v zadnjih letih zanimanje žensk za lovstvo povečuje. Prepričan sem, da je lovstvo namenjeno vsem, ki imajo radi naravo, spoštujejo divjad in so pripravljeni odgovorno skrbeti za njeno življenjsko okolje.

Kako poteka delo v lovski družini?

Delo je zelo raznoliko in zahteva veliko predanosti, odgovornosti ter prostovoljnega dela naših članov. Skoraj vsak mesec imamo sejo upravnega odbora, na kateri načrtujemo aktivnosti, usklajujemo naloge in sprejemamo pomembne odločitve za delovanje družine.

Veliko časa namenimo skrbi za divjad, urejanju lovišča, vzdrževanju lovskih objektov ter organizaciji delovnih akcij. Vsako leto organiziramo tudi strelsko tekmovanje, sodelujemo s sosednjimi lovskimi družinami in prirejamo tradicionalna druženja.

Kako poteka tradicionalni lovski troboj?

Na tradicionalnem lovskem troboju tekmujemo v streljanju na glinaste golobe. Sodelujejo tri lovske družine: Motnik-Špitalič, Tuhinj in Domžale. Vsako lovsko družino zastopa 12 lovcev, vsak pa strelja na 15 glinastih golobov. Tekmovanje vsako leto organizira druga lovska družina, letos smo ga mi. Troboj je tudi priložnost za druženje in krepitev prijateljstva.

Kaj počnete, ko greste v lovišče?

Marsikdo si predstavlja, da se lovci v lovišče odpravimo samo z namenom upleniti divjad, vendar je resnica precej drugačna. Sam se največkrat odpravim v gozd, da opazujem divjad, spremljam njeno gibanje in preverim, kaj se dogaja v našem lovišču. Ob tem pregledam lovske preže, solnice in morebitne sledi divjadi ter poskrbim za vse, kar je potrebno.

Kakšen je pomen lovstva za varstvo narave?

Lovstvo ima pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja. Vse leto spremljamo številčnost in zdravstveno stanje divjadi, skrbimo za njeno življenjsko okolje ter z načrtovanim odstrelom pomagamo uravnavati populacije posameznih vrst.

Naše lovišče je že vrsto let pomembno območje za jelenjad, katere številčnost je precejšnja, opažamo pa tudi njeno širjenje na območje sosednjih lovskih družin. Zato je odgovorno upravljanje z divjadjo še toliko pomembnejše, saj želimo preprečiti prekomerno škodo v gozdovih in na kmetijskih površinah.

Krmite tudi srnjad in jelenjad?

Skrb za divjad je ena izmed pomembnih nalog naše lovske družine, še posebej v zimskem času, ko je naravne hrane manj. Za posamezne revirje skrbijo revirni vodje in lovci, ki redno vzdržujejo tudi krmišča in solnice.

Za jelenjad imamo štiri krmišča, kjer v skladu z načrti krmljenja zagotavljamo primerno krmo, predvsem seno, jabolka in peso, za divje prašiče pa uporabljamo koruzo. Srnjad si večino hrane poišče sama, saj se prehranjuje predvsem z rastlinjem, poganjki in grmičevjem.

Opažate spremembe v številčnosti divjadi?

Naše lovišče je zelo bogato z različnimi vrstami divjadi, predvsem imamo močno populacijo jelenjadi. Veliko je tudi srnjadi in gamsov.

V zadnjih letih opažamo spremembe v številčnosti posameznih vrst. Letos se je še posebej opazno povečala številčnost divjih prašičev, ki se vse pogosteje pojavljajo na različnih območjih našega lovišča. To od nas zahteva več pozornosti pri spremljanju njihovega gibanja in morebitne škode na kmetijskih površinah.

Imate na Menini planini tudi divje peteline?

Divji petelin je bil nekoč na območju Menine planine precej bolj prisoten, danes pa ga žal srečujemo vse redkeje. Njegova številčnost se je v zadnjih letih močno zmanjšala, kar nas lovce zelo skrbi. Nekoč je predstavljal poseben ponos Menine planine, zato je njegovo izginjanje za nas velika izguba.

Gre za izjemno lepo in občutljivo gozdno kuro, ki za svoj obstoj potrebuje predvsem mir in ohranjeno naravno okolje. Iskreno si želim, da bi se njegova populacija ponovno okrepila in bi ga lahko občudovale tudi prihodnje generacije.

Imate v lovišču tudi medveda?

Da, tudi v našem lovišču se pojavljajo medvedi. Po naših ocenah se na širšem območju občasno zadržujeta dva ali trije. V zadnjih letih opažamo njihovo vse pogostejšo prisotnost, predvsem na območju Menine planine, Špitaliča in Božeg.

Ker medvedi prehodijo velike razdalje, se pogosto selijo med sosednjimi lovišči. Njihovo gibanje spremljamo z lovskimi kamerami in opažanji naših članov. Pred kratkim smo medveda zaznali tudi na območju Lipovca, vendar so ga kamere posnele le eno noč, zato ne vemo, kam je nadaljeval svojo pot.

Kako na divjad vpliva povečan obisk Menine planine?

V zadnjih letih opažamo, da je Menina planina vse bolj obiskana, predvsem ob koncih tedna, ko je pohodnikov, kolesarjev in drugih obiskovalcev res veliko. Povečan obisk vpliva tudi na divjad, saj živali potrebujejo mir. Opažamo, da se ob sobotah in nedeljah divjad precej manj zadržuje na odprtih pašnikih in se na pašo pogosto odpravi zelo pozno zvečer, ko se obiskovalci umaknejo. Nikakor ne nasprotujemo turizmu in obiskovanju naših krajev, želimo pa si, da se obiskovalci držijo označenih poti in ne vznemirjajo živali. Ne smemo pozabiti, da smo ljudje v gozdu samo gostje, divjad pa ima tam svoj dom.

Se pri delu srečujete z očitki?

Z večjimi očitki se ne srečujemo, se pa občasno pojavljajo različna pričakovanja, predvsem s strani lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč. Razumemo njihovo nezadovoljstvo, kadar jelenjad povzroča škodo na mladih drevesih ali divji prašiči rijejo po travnikih in njivah.

Takrat si lastniki pogosto želijo večjega odstrela, vendar moramo lovci upoštevati predpisane načrte in pravila upravljanja z divjadjo. Zato sta medsebojno razumevanje in dobro sodelovanje med lovci, kmeti ter lastniki zemljišč izjemno pomembna.

Kako veste, katero divjad smete upleniti?

Lovci ne odločamo sami, koliko divjadi bomo uplenili, saj odstrel poteka na podlagi načrtov upravljanja z divjadjo, ki jih pripravljajo pristojne strokovne službe. V okviru območnega združenja upravljavcev lovišč (OZUL) sodelujemo pri izvajanju dvoletnih načrtov, ki določajo odvzem posameznih vrst divjadi.

V naši lovski družini največ uplenimo srnjadi, poleg nje pa tudi jelenjad, gamse, divje prašiče in druge vrste divjadi. Načrte odstrela vestno izpolnjujemo, pri čemer upoštevamo starostno in spolno strukturo divjadi ter predpisane lovne dobe.

Kako poteka lov?

Lov poteka na različne načine. Nekateri lovci raje čakajo na preži, drugi pa se odločimo za lov s počasnim in tihim premikanjem po gozdu, čemur pravimo piršanje.

Pri takšnem lovu sta izjemno pomembni potrpežljivost in poznavanje navad divjadi, saj imajo živali zelo izostrena čutila in hitro zaznajo našo prisotnost. Veliko vlogo ima tudi smer vetra, saj nas divjad zaradi razvitega voha lahko zazna že na veliki razdalji.

Ali lovite vse leto?

Lovci smo v naravi dejavni vse leto, vendar to ne pomeni, da lahko vse vrste divjadi lovimo kadar koli. Vsaka vrsta ima zakonsko določeno lovno dobo, ki jo moramo dosledno spoštovati. Tako se na primer lov na srnjaka začne 1. maja, na jelena pa 16. avgusta, medtem ko za druge vrste veljajo drugačne lovne dobe.

Te so določene glede na življenjski in razmnoževalni cikel posameznih vrst, saj je pomembno, da divjadi v občutljivih obdobjih zagotovimo mir.

Kdaj ste sami najbolj aktivni?

Kot lovec sem aktiven vse leto, najbolj pa konec oktobra, novembra in decembra, ko v naši lovski družini potekajo skupni lovi. To je zame poseben čas, saj se lovci družimo in skupaj doživljamo lepote narave.

Še posebej rad se odpravim v lovišče, kadar zapade prvi sneg, saj takrat narava dobi poseben čar, v snegu pa lahko sledimo divjadi. Zame je vsak obisk lovišča nekaj posebnega, ne glede na to, ali kaj uplenim ali ne.

Pri lovu sledite tudi stopinjam?

Seveda, sledenje stopinjam je pomemben del lovstva, saj nam razkriva, katera divjad se zadržuje na določenem območju in v katero smer se giblje. Sam najraje sledim stopinjam pozimi, ko zapade sneg.

Izkušen lovec zna po obliki in velikosti stopinje razlikovati med jelenjadjo, divjim prašičem in drugimi vrstami divjadi. V snegu lahko pogosto razberemo tudi smer gibanja živali, medtem ko se na suhih tleh sledi hitro izgubijo.

Kako poteka zimski lov na divjega prašiča?

Lovci se zjutraj zberemo, se dogovorimo o poteku lova in si razdelimo naloge. V snegu iščemo sveže sledi divjih prašičev, ki nam pomagajo ugotoviti, kje se zadržujejo. Nato se razporedimo na določena mesta, poganjači pa s pomočjo lovskih psov poskušajo divjad usmeriti proti čakajočim lovcem. Pri tem sta najpomembnejši varnost in dobra usklajenost vseh udeležencev.

Ali se zgodi, da lovec upleni žival, ki je takrat ne bi smel?

Takšni primeri so na srečo zelo redki in se osebno ne spomnim, da bi se kaj podobnega zgodilo v naši lovski družini. Lovci se dobro zavedamo svoje odgovornosti, saj mora vsak pred strelom zanesljivo prepoznati vrsto divjadi in preveriti, ali je njen odstrel dovoljen.

Pri lovu so izjemno pomembni znanje, izkušnje, predvsem pa preudarnost pri vsaki odločitvi. Če lovec ni popolnoma prepričan, katero žival ima pred seboj, je edina pravilna odločitev, da ne strelja.

Kako iščete zastreljeno divjad?

Če divjad po strelu ne obleži na mestu, je dolžnost lovca, da poskrbi za njeno iskanje, tudi kadar ni vidnih sledi krvi. V takšnih primerih pokličemo usposobljenega vodnika s posebej šolanim psom krvosledcem, ki lahko s svojim izjemnim vohom sledi ranjeni živali.

Vsako takšno iskanje se tudi uradno evidentira. Pomembno je, da storimo vse, kar je v naši moči, da žival najdemo in ji preprečimo nepotrebno trpljenje. Včasih se izkaže, da je lovec žival zgrešil, žal pa so nekatera iskanja kljub velikemu trudu neuspešna.

Kaj pa krivolov?

Kolikor mi je znano, v naši lovski družini že dolgo nismo imeli primera krivolova in iskreno upam, da bo tako tudi ostalo. Krivolov je nedopustno dejanje, ki nima nobene povezave z odgovornim in etičnim lovstvom. Takšna dejanja odločno obsojam.

Pomembno vlogo pri preprečevanju krivolova imajo tudi naši lovski čuvaji, ki spremljajo dogajanje v lovišču.

Vas pokličejo tudi ob trkih z divjadjo?

Da, nas pokličejo na pomoč. Če je žival poškodovana in pobegne s kraja nesreče, organiziramo iskanje s pomočjo usposobljenega vodnika in psa krvosledca. Naša dolžnost je, da poškodovano žival čim prej najdemo in preprečimo njeno nadaljnje trpljenje.

Žal je takih nesreč precej, zato voznike pozivam k večji previdnosti, predvsem v jutranjem in večernem času, ko je divjad najbolj aktivna.

Kako ravnate, če opazite bolno ali poškodovano divjad?

Če v lovišču opazimo bolno ali poškodovano divjad, je naša dolžnost, da ustrezno ukrepamo. V primeru hudih poškodb ali bolezni lahko v skladu s predpisi opravimo sanitarni odstrel, ki se tudi ustrezno evidentira.

Poškodbe, kot so zlomljene noge ali težave pri gibanju, običajno hitro opazimo, medtem ko je nekatere bolezni precej težje prepoznati. Zato vse leto spremljamo zdravstveno stanje divjadi in smo pozorni na vsako nenavadno vedenje živali.

Kaj se zgodi z mesom uplenjene divjadi?

Po uplenitvi divjad najprej ustrezno oskrbimo, nato pa jo pregleda za to usposobljen preglednik divjadi. Po opravljenem pregledu jo čim prej damo v lovsko hladilnico, kjer se meso ohladi in dozori. Pri tem upoštevamo vse higienske in veterinarske predpise.

Večino uplenjene divjadi oddamo registriranim odkupovalcem, del mesa pa lahko lovci pod predpisanimi pogoji odkupimo tudi za lastno uporabo. Divjačino tudi sam zelo cenim.

Kaj je lovska trofeja in kaj vam pomeni?

Trofejna žival je divjad, pri kateri lovec kot trofejo ohrani na primer rogovje, rogove ali zobe. Pri jelenu in srnjaku je trofeja rogovje, pri gamsu rogovi, pri divjem prašiču pa čekani. Trofeje se po uplenitvi strokovno ocenijo in so tudi pomemben pokazatelj stanja divjadi v lovišču.

Zame je trofeja predvsem spomin na posebno lovsko doživetje.

Kako hranite in predstavljate trofeje?

Vsak lovec svoje trofeje običajno hrani doma. V naši lovski družini ob dnevu odprtih vrat pripravimo razstavo trofej, kjer jih predstavimo obiskovalcem in domačinom. To je tudi priložnost za druženje naših članov, njihovih družin in prijateljev. S takšnimi dogodki ohranjamo lovsko tradicijo in obiskovalcem približamo naše delo.

Ali radi pripravljate jedi iz divjačine?

Seveda, zelo rad pripravljam jedi iz divjačine, še posebej pa imam rad dober domač divjačinski golaž. Rad pripravim tudi različne zrezke in pečenke, jeseni pa je pri nas čas priprave domačih salam in klobas iz mesa jelenjadi in divjih prašičev.

Zame ima doma pripravljena divjačina poseben okus, še posebej, kadar ob dobri hrani sedimo skupaj z družino ali prijatelji.

Kaj vam je pri lovstvu najlepše?

Največ mi pomenijo prijateljstvo, druženje in povezanost z naravo. Najlepši so mi jesenski in zimski dnevi, ko se s prijatelji odpravimo na skupni lov, po njem pa skupaj sedemo, kaj dobrega pojemo in poklepetamo. Poseben čar ima zame zimski lov na divje prašiče, ko je gozd prekrit s snegom in lahko sledimo njihovim stopinjam.

Vam je kakšen dogodek iz lovstva ostal v posebnem spominu?

V vseh teh letih se je nabralo veliko lepih in nepozabnih dogodkov. Vsak odhod v lovišče prinese nekaj posebnega, pa naj bo to srečanje z divjadjo, čudovit sončni vzhod na Menini planini ali prijetno druženje z lovskimi prijatelji.

Še posebej pa mi je v spominu ostalo letošnje praznovanje 80-letnice naše Lovske družine Motnik-Špitalič. To je bil zame kot starešino izjemno čustven trenutek, saj smo skupaj pokazali, koliko nam pomenijo naša lovska družina, prijateljstvo in tradicija.

SLEDITE NAM NA

Zadnje novice