Ko je v začetku septembra domžalski gasilec Matjaž Merkužič med dopustom na Braču ob izbruhu velikega požara priskočil na pomoč tamkajšnjim gasilcem, je njegova zgodba prišla v medije. Javnost ga je hitro označila za junaka, sam pa svoje ravnanje vidi precej bolj preprosto – želel je pomagati. Na Braču ima namreč številne prijatelje, s poveljnikom operativnega območja Brač Nikolo Martinićem pa sta si kot brata. »Ali si lahko predstavljate, da bi prijatelja pustili samega?« pravi Merkužič, poveljnik poklicnih gasilcev Centra za zaščito in reševanje Domžale ter Gasilske zveze Domžale. Prav dolgoletno prijateljstvo z braškimi gasilci mu je omogočilo, da se je lahko vključil v intervencijo, ki mu predstavlja tudi dragoceno strokovno izkušnjo: v prvih vrstah je lahko spremljal taktiko in načrtovanje gašenja obsežnega požara.
Septembra ste dopustovali na Braču, kjer je izbruhnil požar. Prekinili ste dopust in več dni pomagali tamkajšnjim gasilcem. Ali vam je pozornost, ki ste je deležni v medijih, nekoliko odveč, saj v vseh izjavah poudarjate, da ste bili le eden od 250 gasilcev in da ste naredili, kar bi storil vsak?
Dejstvo je, da nisem naredil ničesar posebnega; opravljal sem le svoje gasilsko delo. Najprej bi rad povedal, da se to zagotovo ne bi zgodilo, če bi bil na dopustu kje drugje. Verjamem, da bi me gledali postrani, če bi prišel v neznan gasilski dom in rekel: »Prišel sem vam pomagat.«
Poleg tega naj pojasnim še, da svoje zaščitne obleke, kot so pisali nekateri mediji, ne vozim vedno s seboj. Nisem tako trčen. (smeh) Vem, kaj je gasilsko delo in kdaj smo poklicani na pomoč. Da sem imel opremo s seboj, je posledica neverjetnega spleta okoliščin.
Z braškimi gasilci smo veliki prijatelji, zato sem tudi sodeloval pri gašenju. Kako smo postali prijatelji? To je zgodba, ki traja že več deset let. Gasilska zveza Domžale je že štirideset let pobratena z Gasilsko zvezo Koprivnica. Gasilci iz DVD Supetar na Braču so iskali gasilsko vozilo. Takratni poveljnik Ivan Jakšić je prijateljeval s predsednikom Gasilske zveze Koprivnica Ivanom Golubićem. V Domžale sta prišla po vozilo, ki je bilo v mojem matičnem društvu PGD Studenec. Bil sem član ekipe, ki je potem na Brač odpeljala to vozilo. Tisto prvo leto sem tam ostal še na dopustu, nato pa sem se na otok vračal vsako leto. Obiskoval sem jih po ”gasilsko”: ob prihodu sem kupil pivo, šel h gasilcem, z njimi spil pivo, malo poklepetal in odšel. To je trajalo nekaj let. Sčasoma smo se bolje spoznali, postali prijatelji in šli že na kakšno kavo. Leta 2022, ko je na Krasu divjal požar, se je med nami vnela nacionalna debata: »Vi Slovenci in tak požar, kaj pa ste počeli? Toliko vas je bilo, mi to uredimo z manj silami in moštva.« Iz tega je nastal projekt AAKT (Alpe Adria Knowledge Transfer). To ni evropski projekt, ampak gre za sodelovanje med Občino Domžale, Občino Postojna in celotnim Bračem, predvsem z mestom Supetar. Gre za mednarodno sodelovanje, podprto z lokalnimi sredstvi.
Naj omenim še, da na Braču ob tokratnem požaru nisem bil sam. Tam so bili tudi moji kolegi, ki so bili del izmenjave in so prav tako sodelovali pri gašenju požara. Torej so tudi oni junaki. Opravljali so popolnoma isto delo kot jaz, le da sem bil jaz bolj medijsko izpostavljen. Z zdajšnjim poveljnikom Nikolo Martinićem sva velika prijatelja. Ko sva bila na večerji, je prejel poziv, in tako sem se vključil v intervencijo. Če ne bi bil tako močno povezan z njimi, do tega seveda ne bi prišlo in med dopustom ne bi posredoval.
Ali ste v trenutku odločitve sploh kaj premišljevali?
Bila sva na večerji in je dobil poziv – ali si lahko predstavljate, da bi prijatelja pustili samega? Samo pogledala sva se in takoj sva vedela, kaj je treba storiti. Ni bilo treba nič razmišljati. Pustila sva večerjo, partnerka naju je odpeljala v gasilski dom, kjer sva se oblekla in odšla naravnost na teren.
Omenjate dolgoletne osebne in strokovne vezi z gasilci na Braču. Je zaradi tega človeku težje, ko so ogroženi ljudje in kraji, ki jih dobro pozna?
Na to vprašanje je težko odgovoriti. Zame je bilo enako, kot bi bilo doma. Lažje mi je bilo le z vidika, da bi doma moral kot poveljnik ves čas načrtovati, razmišljati, kam bom koga poslal in kaj bo kdo počel. Tam pa sem preprosto izvajal tisto, kar si je zamislil poveljnik Martinić. Imel sem priložnost spremljati njegov način razmišljanja, načrtovanja in razporejanja sil. Ne nazadnje pa sem imel možnost biti tudi na prvi bojni črti in neposredno gasiti požar. Tako sem lahko doživel celoten spekter gasilskega delovanja: od načrtovanja in taktičnega postopka do operativne ravni, kjer je treba prijeti za ročnik in gasiti.
Kot ste omenili, je poleg vas v požaru pomagalo več gasilcev iz Domžal – dva iz PGD Dob, dva iz PGD Žeje – Sv. Trojica in en poklicni gasilec. Kako pomembne so te izmenjave pomoči ob velikih intervencijah?
Menim, da smo se pri nas s požari v naravi začeli resneje ukvarjati šele leta 2022 ob velikem požaru na Krasu. Takrat smo se začeli usmerjati in razmišljati, kako pristopiti k temu ter se učiti taktičnih in operativnih postopkov, ki jih izvajajo enote. Pred tem je veljalo prepričanje, da imamo pri nas kvečjemu manjše požare, ki so z vidika načrtovanja skoraj zanemarljivi.
Leta 2022 pa smo se začeli pospešeno učiti in posvečati pozornost opremi. Če pogledam zadnje obdobje, smo začeli pravilno razmišljati. Vesel sem, da smo se povezali s kolegi, saj znanje črpamo tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Imamo možnost primerjati ta dva pogleda in vzeti tisto, kar je za nas najboljše. Ali se to splača? Prepričan sem, da se. Vemo, da so bili v Sloveniji večji požari v naravi značilni predvsem za Primorsko, kot sta bila tista v letih 2022 in 2024. Po letu 2024 je tudi država začela gledati širše – dobili smo nova letala Air Tractor Fire Boss. Spreminja se tudi območje, na katerem izbruhnejo požari v naravi. Letos jih nismo več gasili le na Primorskem, temveč v osrednji in severozahodni Sloveniji, torej na povsem nepričakovanih območjih.
Dejstvo je, da se podnebne razmere spreminjajo. Očitno nas v prihodnje marsikaj čaka, zato se opremljamo, razmišljamo o namenskih vozilih in se učimo novih taktik. Pripravljamo se na izzive, ki prihajajo, in prepričan sem, da je to prava pot.
Požar na Braču je bil po obsegu izjemen. Po nekaterih ocenah je pogorelo med 5000 in 5600 hektarjev, kar je približno sedmina otoka. Omenjate tudi veliki požar na Krasu leta 2022, edini v Sloveniji, ki se lahko po obsegu primerja s požarom na Braču. Katere vzporednice bi potegnili med obema požaroma – in v čem sta bila povsem različna?
Če pogledamo relief in naravno okolje, sta požara in razmere zelo podobna. Ključna razlika je, da je Brač otok. Prihod dodatnih sil na Kras je bil bistveno hitrejši. Če se na otoku kaj zgodi zvečer, lahko na prvo resnejšo pomoč računaš šele naslednji dan, torej po kakšnih dvanajstih urah. Druga razlika je v sami številčnosti sil. Otok Brač je po površini približno sedemkrat večji od občine Domžale. Pri nas imamo 14 prostovoljnih gasilskih društev in eno poklicno enoto, na Braču pa imajo skupno le pet prostovoljnih gasilskih društev. Če bi razmerje preslikali, bi moralo tam biti 70 ali 80 društev. Zato imajo veliko težavo s številom ljudi, tehniko in prihodom pomoči. Njihova velika prednost pa so zračne sile. Vendar je tudi pri teh tako, da je njihova uporaba pri gašenju mogoča le podnevi. Če požar izbruhne ob osmih zvečer, lahko na zračne sile računajo šele naslednje jutro, nič prej. Prav tako so zračne sile odvisne od vremenskih razmer. Če piha močna burja ali letalo zaradi valov ne more zajeti vode, preprosto ne bo poletelo.
Pri tem požaru se je zgodilo nekaj povsem neverjetnega: medtem ko je po Braču divjal požar, je bil Split pod vodo, del letal pa v petek popoldne sploh ni mogel poleteti zaradi nevihte nad letališčem na Braču, medtem ko na samem požarišču ni padlo niti kaplje dežja!
Kako fizično naporno je več dni zapored delati na takšnem požarišču? In po drugi strani – kaj pa psihični vidik? Telo si opomore, kako pa takšna izkušnja vpliva na človeka?
Ko sem bil tam, sem imel v glavi le en cilj – pomagati. Želel sem si, da se vse dobro izteče in da se nikomur nič ne zgodi. Po drugi strani pa je bila to zame neverjetna priložnost za sodelovanje pri tako obsežnem posredovanju. Na začetku sploh nisem vedel, kako velika intervencija nas čaka; prepričan sem bil, da bomo v petek zjutraj že lepo na plaži. Nato se je situacija povsem spremenila, vendar v vseh tistih dneh niti za trenutek nisem pomislil, da bi zapustil požarišče in šel domov. To je izkušnja, ki jo le redko doživiš, in ko jo, te povsem prevzame. Takrat ne čutiš ne lakote ne žeje in sploh ne razmišljaš o postelji.
Lahko rečem, da nisem imel niti fizičnih niti psihičnih težav, saj sem želel vsrkati čim več izkušenj. Za marsikoga drugega pa verjamem, da je bilo izjemno izčrpavajoče, zlasti za domače gasilce. Štiri dni si na terenu, spiš v avtomobilu, na tleh ali v tovornjaku. Ko si enkrat resnično izčrpan, trda tla niso nobena ovira, zaspiš v trenutku. K temu je gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da sem pred gasilsko kariero petnajst let delal v vojski, zato sem navajen terenskega življenja in spanja v precej težjih razmerah, kot so bile te na Braču.
Braški gasilci so povedali, da ste jim bili s svojo prisotnostjo velika motivacija. Kaj menite, da ste vi konkretno prinesli v intervencijo?
Ne bi rad ničesar posebej izpostavljal. Opravljal sem zgolj svoje gasilsko delo. Verjamem, da sta jim veliko pomenila moja prisotnost in dejstvo, da jih nisem pustil samih v takšnih razmerah.
Od ustanovitve leta 2016 ste poveljnik poklicne gasilske enote Centra za zaščito in reševanje Domžale in vodite več kot 50 visoko usposobljenih poklicnih gasilcev. Kako se vaše naloge razlikujejo od tistih, ki jih ima poveljnik prostovoljne gasilske enote?
Vse je odvisno od okolja, v katerem deluješ. Pri nas ob večjem dogodku celotna organizacija ne sloni le na meni. Sem sicer na vrhu te hierarhije, vendar obsežnega dogodka ne morem izpeljati sam. Za to potrebujem ekipo zaupanja vrednih ljudi. Kar zadeva prostovoljne enote, izvajajo tiste naloge, ki so jim dodeljene, pri čemer je njihovo vodenje morda z vidika celotnega sistema za odtenek manj obremenjujoče.
Če za primer vzamemo sosednjo občino Kamnik: poveljnik PGD Kamnik v določenih primerih prav tako prevzame vodenje zahtevne intervencije in nosi enako odgovornost. Naša specifika pa je v tem, da nismo le lokalna enota za klasična posredovanja, temveč zagotavljamo požarno varnost in izvajamo preventivne dejavnosti v industriji. V naši okolici imamo kemično, farmacevtsko in papirno industrijo. To so panoge, ki predstavljajo izjemno visoko požarno ogroženost, ne le za podjetja sama, temveč za celotno lokalno skupnost. Industrijski objekti so namreč v neposredni bližini stanovanjskih hiš, torej vsak dogodek lahko vpliva na okoliške prebivalce. Tega se zelo dobro zavedamo, zato se nenehno usposabljamo. Pri poklicnih gasilcih je profesionalnost na prvem mestu, zato kar 95 odstotkov našega delovnega časa namenimo preventivi in pripravam na morebitne izredne dogodke.
Kakšen mora biti dober poveljnik?
Prva zahteva je absolutna strokovnost. Težiti moraš k temu, da si na svojem področju najboljši, zlasti pri poznavanju opreme in taktičnih postopkov. Nihče seveda ni vsemogočen, a gasilstvo zahteva širok nabor specialnih znanj, ki jih moraš nenehno nadgrajevati.
Po drugi strani pa moraš biti predvsem človek in zelo dobro poznati svoje sodelavce. Vsak posameznik ima določene odlike in naloga poveljnika je, da jih prepozna in pravilno uporabi, saj ima vsakdo, tudi poveljnik, pomanjkljivosti. Intervencije ne rešuje posameznik, ampak usklajena ekipa, ki med seboj dobro komunicira. Poveljnik mora biti sodelavcem na voljo 24 ur na dan, kar vključuje tudi reševanje kakšnih osebnih ali družinskih stisk, zato ta vloga še zdaleč ni preprosta.
Občina Domžale načrtuje gradnjo nove stavbe CZR v Dobu. Kaj boste gasilci pridobili z novim objektom?
Objekti, v katerih delujemo danes, so bili zgrajeni leta 1990 za pol manj moštva in pol manj opreme, kot ju imamo zdaj. Naš cilj je, da novi center postane osrednje stičišče vseh sil zaščite in reševanja v občini ter sodobno operativno vozlišče. Želimo si, da se vsaka večja intervencija koordinirano začne s te točke.
Naša enota se mora nujno širiti zaradi vse večjih potreb industrije, ki se nenehno razvija, z njo pa rastejo tudi varnostne zahteve. Poleg tega zagotavljamo tudi predorsko reševanje, kjer se prav tako predvideva povečanje števila kadrov. V obstoječih prostorih preprosto nimamo več ustreznih pogojev niti za delo niti za bivanje. Trenutno nam primanjkuje celo prostora za parkiranje vozil zaposlenih. Pomagajo nam v podjetju Kansai Helios, s katerim imamo odlične odnose. Poleg tega nimamo lastnega poligona za izvajanje praktičnih vaj. Ob dnevih odprtih vrat moramo večino dejavnosti izvajati na površinah podjetja Kansai Helios in ob zelo prometni cesti. Zato nov center nujno potrebujemo.
Poleg tega moramo iti v korak s časom. Gasilstvo se neverjetno hitro razvija. Če bi mi pred desetimi leti kdo rekel, da bomo na intervencijah redno uporabljali brezpilotne letalnike, bi se mu nasmejal, danes pa si resnega posredovanja brez njih sploh ne znamo več predstavljati. Potrebujemo ustrezen prostor za njihovo vzletanje, pristajanje in vzdrževanje, hkrati pa moramo zagotoviti prostor za nova vozila in opremo.
V več kot štirih desetletjih se je gasilstvo močno spremenilo – ne le oprema in usposobljenost, ampak tudi nesreče, s katerimi se srečujete. Katere vrste intervencij se na začetku vaše gasilske poti niso pojavljale, danes pa so vse pogostejše?
V ospredju so predvsem ekstremni vremenski pojavi, ki so povezani s spreminjanjem podnebja. Močan dež in toča sta seveda obstajala že od nekdaj, toda silovitost ujm, kakršno smo doživeli leta 2020, ali poplave leta 2023, postaja nova realnost.
V Domžalah ob vsaki intervenciji dokazujemo, da smo vrhunsko pripravljeni in imamo zadostno število ljudi. Naša velika prednost je visoka raven strokovnosti ter izjemna povezanost med enotami. Imamo 14 prostovoljnih gasilskih društev na razmeroma majhnem območju, zato nimamo težav v zelo kratkem času zbrati 200 usposobljenih gasilcev na terenu, pri čemer lahko računamo še na medobčinsko pomoč iz celotne regije.
Lahko le upamo, da bo takšen operativni kader ostal tudi v prihodnje. Vsi vemo, s kakšnimi izzivi se danes sooča prostovoljstvo in da se trendi nagibajo k profesionalizaciji. Čeprav sem sam poklicni gasilec, se zavedam, da brez močne prostovoljne baze sistem ne more delovati. Zato od svojih sodelavcev pričakujem, da ostajajo dejavni tudi v domačih prostovoljnih društvih.
Če se ozrem na teh štirideset let, je bil največji tehnološki preskok narejen pri osebni zaščitni opremi. Pred desetletji je za junaka veljal tisti, ki je šel v dim brez zaščitne opreme, danes pa na prvo mesto postavljamo zdravje in varnost gasilca. Uporabljamo sodobne dihalne aparate, napredno zaščitno opremo in povsem nove taktike gašenja, kar je ogromen korak naprej.
Že od leta 2008 ste tudi poveljnik Gasilske zveze Domžale. Kako dobro so Domžale danes pripravljene na veliko naravno nesrečo, na primer poplavo, neurje s točo, velik požar – vse tisto, kar so v preteklosti že doživele?
Zelo dobro smo pripravljeni. Ob vseh teh dogodkih je ključno poudariti nekaj, na kar sem posebej ponosen: ob nesrečah nikoli ne posredujejo zgolj gasilci. Gasilstvo je le eden izmed segmentov – sicer najbolj številčen in najbolje opremljen – toda v sistem zaščite in reševanja so enakovredno vključeni tudi pripadniki ekip prve pomoči, taborniki, jamarji, alpinisti in drugi.
Na vrhu te strukture je občinski štab Civilne zaščite, v katerem delujejo usposobljeni strokovnjaki z različnih področij. Ta usklajenost prinaša vrhunske rezultate: leta 2020 nam je po neurju s točo v pičlih štirih dneh uspelo začasno sanirati 600 odkritih streh, kar potrjuje odlično vodenje, dobro logistiko ter nepogrešljivo solidarnost sosednjih društev iz regije Ljubljana III.
Vseeno pa velja pregovor: ne hvali dneva pred nočjo, saj v naravi nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Osebno me je najbolj strah rušilnega potresa. Pri vseh ostalih ujmah lahko pomagamo drugim, ob hudem potresu pa bi se lahko zgodilo, da bi pomoč potrebovali tudi sami. Če bi bilo poškodovanih na stotine stavb, bi bili med prizadetimi tudi gasilci, kar bi močno otežilo začetno posredovanje, ki je ključno.
Gasilec ste že od leta 1983, ko ste se kot otrok pridružili PGD Studenec. Kdo vas je navdušil?
Pri nas je bilo gasilstvo tradicija, saj je bil že oče zelo aktiven gasilec v domačem društvu in vodja gasilske službe v Tosami. Sam pa sem v to vstopil povsem spontano. Sosed Tone, ki je bil gasilec, me je kot fanta nekega dne povabil: »Bliža se tekmovanje, pridi na vajo.« Pridružil sem se, ker so bili tam moji sošolci in prijatelji iz vasi, in takoj smo postali nerazdružljiva druščina. Kmalu me je gasilstvo povsem prevzelo. Navdušeni smo bili nad gasilskimi vozili, po vsakem tekmovanju so nas peljali na malico in že kot otrok sem dobil občutek, da delam nekaj koristnega. To je postalo način življenja in nekateri smo v tem ostali za vedno. Mene je to področje tako pritegnilo, da sem se kasneje odločil za poklicno pot gasilca.
Omenili ste, da ste bili pred začetkom gasilske kariere zaposleni v Slovenski vojski. Katera načela iz vojske uporabljate pri vodenju gasilcev?
Gasilstvo je po svoji strukturi in načinu delovanja zelo podobno vojski. Vzpostavljena je jasna poveljevalna hierarhija, natančno se ve, kdo nosi odgovornost, pri posredovanju pa ima vsak točno določeno nalogo. Seveda pa je v gasilstvu nekoliko več prostora za dialog in medsebojno usklajevanje kot v vojski, kjer velja stroga podrejenost.
V vseh teh desetletjih ste pomagali neštetim ljudem v najtežjih trenutkih njihovih življenj. Kako je to vplivalo na vas osebno? Ali se je zaradi tega vaš pogled na življenje in ljudi spremenil?
Zagotovo te takšne izkušnje zaznamujejo. Zaveš se minljivosti časa – da je ura enkrat začela teči in se bo nekega dne neizogibno ustavila. Zaradi tega začneš na svet in odnose gledati bolj trezno ter z večjo mero spoštovanja. Ko vidiš tragične zgodbe, začneš resnično ceniti življenje in vse tisto, kar imaš, hkrati pa si hvaležen, da si sam doslej srečno preživel vse nevarne situacije.
Oktober je mesec požarne varnosti in letošnja osrednja tema je posvečena pravočasnemu odkrivanju požarov ter pomenu vgradnje požarnih javljalnikov. Kateri so ključni preventivni ukrepi, ki bi jih moral glede požarne varnosti doma izvajati vsakdo, pa jih ljudje še vedno prepogosto zanemarjamo?
Osnovni ukrep je ta, da ima vsako gospodinjstvo pri roki vsaj en brezhiben in redno servisiran ročni gasilni aparat. V sodobnem času je v našem bivalnem okolju veliko elektronskih naprav: od mobilnih telefonov, računalnikov in polnilcev do LED-svetil, ki vsebujejo pretvornike izmeničnega v enosmerni tok. Te naprave so zelo različne kakovosti in so lahko pogost vir vžiga. Posebno tveganje predstavljajo tudi električna kolesa in skiroji, ki jih imajo ljudje v stanovanjih.
Zanimivo je pogledati miselnost ljudi. Sodoben sistem za zgodnje odkrivanje požara stane okrog tisoč evrov, medtem ko je stanovanjska hiša vredna pol milijona evrov. Za kasko zavarovanje avtomobila, vrednega 20 tisoč evrov, brez pomisleka odštejemo tisočaka na leto, pri nepremičnini, ki je vredna veliko več, pa se nam zdi vsak preventivni vložek predrag.
Zato vsem toplo priporočam namestitev samostojnih požarnih javljalnikov. Danes so na voljo zanesljive brezžične naprave z lastno baterijo, ki jih preprosto namestite na strop in povežete z aplikacijo v telefonu. Ob zaznavi dima vas sistem pravočasno opozori, kar vam omogoča hitro ukrepanje, preden se požar razširi. Posebej priporočljivo jih je namestiti v mansardah in na podstrešjih. Prav tako občane vabimo na dneve odprtih vrat gasilskih društev, kjer lahko vsakdo praktično preizkusi gašenje z gasilnikom.
