DomovPogovoriNi mi vseeno, kaj se dogaja v gorah

Ni mi vseeno, kaj se dogaja v gorah

Za Iztokom Kolencem so štirje meseci, ki jih je kot oskrbnik Kamniške koče preživel na Kamniškem sedlu. »Če želiš opravljati to delo, moraš imeti gore in to okolje resnično rad, sicer fizičnih in psihičnih naporov ne zdržiš,« poudarja. Urejenost, gostoljubje in dobro ponudbo cenijo tudi obiskovalci. Kočo, ki je v lasti Planinskega društva Kamnik in letos praznuje 120-letnico odprtja, so izglasovali za najboljšo visokogorsko kočo. Turizem v visokogorju pa prinaša tudi izzive – med njimi so varčevanje z vodo in pomanjkanje zaposlenih, pa tudi neustrezen odnos nekaterih obiskovalcev do gorskega okolja. »Ni mi vseeno, kaj se dogaja v slovenskem gorskem svetu,« pravi Iztok, ki večkrat opozarja na težave in spodbuja odgovornejši odnos do gora. Po njegovem je ozaveščanje obiskovalcev eden ključnih korakov k dolgoročno vzdržnemu visokogorskemu turizmu.


Tretjega oktobra se je zaključilo vaše delo v Kamniški koči na Kamniškem sedlu. Kako se počutite v dolini, potem ko ste bili več mesecev v gorah?

Naporno. (nasmeh) V dolini je ogromno obveznosti, ki jih v gorah ni. Po vrnitvi si moraš skoraj na novo urediti življenje, saj vsi komaj čakajo nate. Imam dva sinova; poleg njiju so tu še prijatelji in drugi bližnji. Dan je poln pričakovanj – do mene in moje partnerke ter najinih bližnjih. Ko prideva v dolino, bi naju radi vsi videli, zato je kar pestro.

Ko potegnete črto, kakšni so občutki po letošnji sezoni z rekordnim obiskom?

Sezona je bila res rekordna. Letos smo presegli 1.600 nočitev, kar pomeni stoodstotno rast v nekaj letih. S podjetniškega vidika je to izjemen dosežek. Čeprav za delovanjem koče stoji planinsko društvo, se vsi čedalje bolj zavedamo, da delujemo v turistični panogi in da je to – iskreno povedano – postal posel. Obisk je najbolj odvisen od vremena, ki je bilo letos ves čas čudovito: toplo, sončno in z zelo malo dežja. Hribi so čedalje bolj priljubljeni, odkriva nas tudi vse več tujcev. Sezona je bila rekordna v vseh pogledih: po nočitvah, prometu, številu dnevnih gostov … Pa tudi po težavah.

Ena večjih težav je bila zagotovo suša, zaradi katere ste morali varčevati z vodo, saj se koča oskrbuje z zbrano deževnico. Kateri so po vašem mnenju največji izzivi, s katerimi se bo moral visokogorski turizem soočiti v prihodnje?

To je zelo zahtevno vprašanje. Izzivi pred nami so res veliki. Posledica lepega vremena je velik obisk, hkrati pa dolgotrajno sončno vreme pomeni malo padavin in posledično pomanjkanje vode. Če želimo poslovati in nuditi ustrezno raven storitev, moramo opustiti predstavo, da so koče zgolj zasilna zavetišča z minimalno ponudbo. Ljudi s takšnimi pričakovanji je zelo malo. Izkušeni planinci so seveda bolj razumevajoči; ko ni vode ali tuša, to sprejmejo kot dejstvo. Obiskovalci, ki v gore prihajajo predvsem kot turisti, pa so takšnih razmer manj vajeni in jih težje sprejmejo. Treba jim je prijazno pojasniti, da koča nima vodovoda in da je treba z vodo varčevati. Nad tem so pogosto presenečeni.

Za običajne razmere imamo vode dovolj, za takšen obisk, kot ga beležimo zdaj, pa premalo, zlasti ob tako sušnih poletjih. Zato razmišljamo o povečanju zmogljivosti za zbiranje vode, da bi lahko sezono izpeljali z manj skrbmi.

Na kakšen način boste povečali zmogljivosti?

S povečanjem kapacitet. Trenutno imamo zbiralnike s skupno prostornino 70 kubičnih metrov. Dolgoročni cilj je, da bi imeli na začetku sezone na voljo 100 kubičnih metrov vode. Letos smo v 128 dneh porabili 110 kubičnih metrov vode, kar je odličen rezultat. Zelo sem ponosen, da nam je tako zahtevno sezono uspelo izpeljati in zagotoviti vse nočitve ob tako majhni porabi vode. To pomeni povprečno približno 860 litrov vode na dan, kar je izjemno malo. Res je, da tuši niso delovali, saj ti porabijo največ. Imamo pa stranišča s kotlički; ob vsakem splakovanju se porabi od šest do sedem litrov vode. Če gre na stranišče sto ljudi, to pomeni že več kot pol kubičnega metra vode.

Oskrba z elektriko je dobro urejena. Če je dovolj sonca, imamo elektrike dovolj, saj so zmogljivosti baterijskih zalogovnikov ustrezne. V nasprotnem primeru zaženemo agregat, ki je sodoben in razmeroma tih. Tovorna žičnica je prav tako obnovljena in vzdrževana, tako da so tehnični pogoji precej dobri.

Po drugi strani pa je vse več težav s samim kadrom.

Se tudi vi soočate s pomanjkanjem kadra, tako kot številne druge panoge?

V gostinstvu na splošno primanjkuje kadra. Že v dolini primanjkuje delavcev, kaj šele, da bi pridobil dobrega kuharja ali natakarja v gore, kjer mora tri ure hoditi peš, nato pa preživeti dva dni brez prhe ali s hladno vodo. To je precej zahtevnejši zalogaj.

Letos smo sicer opazili, da se je – čeprav sploh nismo objavili razpisa – oglasilo veliko ljudi, ki bi želeli pomagati. Vendar gre večinoma za študente, ki bi pomagali le kratek čas. Poleg tega hitro povedo tudi, koliko želijo biti plačani. Če človeka ne poznaš, težko veš, koliko zmore in zna. Začasne vrzeli torej še lahko zapolnimo, stalno ekipo pa je precej težje sestaviti, zato se je treba zelo potruditi.

Pa vam uspeva?

Letos smo izgubili dva dobra stalna sodelavca, ki sta končala študij in poiskala zaposlitev v svoji stroki. Lahko se zgodi, da bova prihodnjo sezono – če bova še na Sedlu – ostala sama z Evo. To je seveda premalo. Kratkotrajne pomoči sicer ni težko najti, vendar je obseg dela v koči tako narasel, da nas mora biti preprosto več. V moji prvi sezoni smo bili trije, letos pa nas je bilo že pet.

Iztok in Eva
Iztok in Eva // Foto: osebni arhiv

Poleg števila obiskovalcev se spreminja tudi njihova struktura, večji obisk pa pomeni večje obremenitve za naravo. Kje vidite meje razvoja visokogorskega turizma?

Strinjam se s predsednikom Planinske zveze Slovenije, ki pravi, da si ne želi omejevati obiska gora. Kdor želi v hribe, naj ima to možnost. Kljub temu se moramo zavedati omejitev, med katerimi so tudi zmogljivosti parkirišč. Ljudje bi se lahko že sami bolje organizirali, da bi se jih več peljalo skupaj in bi tako manj obremenjevali okolje.

Tudi koče imajo svoje zmogljivosti. Na Sedlu, do katerega je vsaj tri ure hoje, je bilo toliko ljudi, da se to pozna na vsakem koraku: na čistilni napravi, straniščih, porabi vode in elektrike ter pri smeteh.

Odgovora na vprašanje, kako ljudi omejiti, nimam. Zdi se mi, da bo treba obiskovalce, zlasti tiste, ki gora niso vajeni, bolj ozaveščati o odgovornem ravnanju v gorah.

Torej ozaveščati o osnovnih stvareh: odnašanje smeti v dolino in podobno?

Točno tako. In da pozdraviš ob vstopu v kočo ali ob srečanju na poti, se umakneš šibkejšemu, recimo starejšemu planincu na zahtevnejšem skalnatem odseku ali mu celo pomagaš pri varnem sestopu. Danes pa pogosto opažamo prerivanje s komolci in brezglavo dirjanje. Nekoč so bili v osnovni šoli planinski krožki, danes pa jih skoraj ni več. Morda bi veljalo začeti tam. Seveda razumem, da tudi planinskim društvom primanjkuje kadra za takšno delo; nekatera večja se s tem še ukvarjajo, manjša pa težje. Skratka, ključno bi bilo ozaveščanje obiskovalcev gora.

Vrniva se h Kamniški koči. Njen lastnik je Planinsko društvo Kamnik, ki je v zadnjih letih poskrbelo tudi za večje prenove koče. Kako bi opisali svoje sodelovanje s planinskim društvom in koliko je za dobro delovanje koče pomemben odnos z lastnikom?

Izredno pomemben. Ne predstavljam si, da ti odnosi ne bi bili dobri ali da bi si celo nagajali. To bi bilo izjemno stresno. Dobro sodelujemo – tako z dobavitelji kot z društvom – in zato naše delo poteka nemoteno.

Planinci in bralci portala Siol.net prepoznavajo vaše dobro delo in so kočo izglasovali za najboljšo visokogorsko planinsko kočo 2026. Kaj vam pomeni to priznanje?

Kot sem že večkrat dejal, sem bil zelo presenečen, saj nikoli nismo ljudi spodbujali h glasovanju za nas. O tem nismo imeli niti ene objave na družbenih omrežjih. Nekateri si naslova močno želijo in namensko delajo v tej smeri. Mi pa smo na družbenih omrežjih včasih kvečjemu sitni. Z objavami namreč želimo opozarjati na napake. Vsako leto pripravimo kakšen bolj piker zapis, s katerim skušamo ozaveščati ljudi – o ravnanju z vodo in odpadki, obnašanju v gorah ipd. Zanimivo je, da imajo prav takšne izobraževalne objave izjemen doseg – nekatere je prebralo tudi po 300 tisoč ljudi.

Včasih smo sicer deležni negativnih komentarjev, a se s tem ne obremenjujem. Trudimo se delati dobro, biti korektni, ustrežljivi in prijazni, a vse do določene meje. Ljudje so to očitno prepoznali. Tako si vsaj sam razlagam ta uspeh. Koča je lepa, lokacija je izjemna, kar je vsekakor prispevalo svoj delež k zmagi. Menim pa, da je del obiskovalcev v naših objavah in odnosu do koče ter gora opazil, da nam ni vseeno, kaj se dogaja v slovenskem gorskem svetu. Morda so nas z glasovi nagradili prav zaradi te naše drže.

Naj koča
Foto: Manca Ogrin

Kaj vas je pred šestimi leti prepričalo, da ste postali oskrbnik Kamniške koče?

To je nekoliko daljša zgodba. Zelo dobro sem se poznal s prejšnjim oskrbnikom Simonom Gregorcem. Veliko sem hodil po Kamniško-Savinjskih Alpah in kadarkoli sem šel mimo, sem se ustavil pri njem. Nekega septembrskega dne leta 2019 mi je rekel: »Veš, ne bom več oskrbnik.« Začudil sem se, saj je bil na Kamniškem sedlu že 14 let. Odvrnil je, da ima dovolj, in dodal: »Ti bi moral priti namesto mene.« Pred tem sem namreč delal v gostinstvu. Odgovoril sem mu: »Kje pa, jaz sem v hribih zato, da uživam, ne pa da ves dan stojim v kuhinji.« Vztrajal je: »Jaz te res vidim v tej vlogi.« Zahvalil sem se mu in ponudbo zavrnil. Nato sva nadaljevala pogovor, ob slovesu pa mi je dejal: »Spremljaj objave, razpis bo objavljen in glej, da se prijaviš.«

Ko je bil razpis objavljen, se nisem prijavil. Nato pa so ga ponovili. Začel sem razmišljati, zakaj je prišlo do ponovitve. Sem človek, ki verjame v takšna znamenja. Tako sem oddal prijavo. Izbirni postopek je potekal v dveh krogih – izmed sedmih kandidatov so izbrali tri, nato pa so med tremi izbrali mene. Danes si je to težko sploh predstavljati, da si lahko še ne tako dolgo nazaj izbiral med več kandidati za oskrbnika. Danes verjetno vzameš prvega, ki se javi.

Pred tem sem delal v hotelu kot vodja gostinstva. Imel sem zelo dobro službo, vendar z njo nisem bil zadovoljen. Zakaj bi vztrajal nekje, kjer ne vidiš smisla? Tako sem postal oskrbnik na Kamniški koči in zdaj sem na Sedlu že sedmo leto.

Kako se spominjate začetkov? Kakšna je bila vaša prva sezona?

Bilo je naravnost grozno. Ko gledam nazaj – zdaj namreč delam podrobne statistične analize prometa, nočitev, števila prodanih toplih obrokov, določenih pijač in podobno – vidim, da smo v prvi sezoni delali zelo slabo. Tega se dobro zavedam in verjetno so to opazili tako v društvu kot obiskovalci. Na začetku se namreč zelo loviš. Kamniška koča je velika in že od nekdaj izjemno obiskana. Obvladati moraš veliko tehničnih sistemov. Potem pride konec tedna in se vprašaš: koliko hrane sploh skuhati? Ne veš. Prejšnji oskrbnik Simon mi je pri tem ogromno pomagal. Preden smo odprli kočo, je bil dva dni z menoj in mi natančno razložil svoj sistem dela. Nato pa je odšel in ostal sem sam. Čeprav sem imel prej bogate gostinske izkušnje, te nič ne more zares pripraviti na delo v planinski koči. To je tako specifično okolje, da smo se vso prvo sezono močno lovili. Morda smo se nekoliko ujeli šele proti koncu. Kljub temu je bila za tiste čase in takratne cene to zelo uspešna sezona z dobrim prometom.

Z vsako naslednjo sezono smo izboljševali kakovost dela. Danes menim, da delamo na zelo visoki ravni in da je napak res malo. Kljub vsemu pa se včasih kaj zalomi, saj je dejavnikov tveganja na gorski postojanki neprimerljivo več kot v dolini. Letos nam je recimo strela uničila dva regulatorja polnjenja baterij. Ostali smo brez elektrike, zato je moral nenehno delovati agregat, kar pa prinaša omejitve: ne moreš skuhati toliko hrane na zalogo, saj hladilniki ne delujejo s polno močjo. Kljub temu smo se hitro pobrali.

To so stvari, ki jih obiskovalci običajno ne opazimo, vi pa se morate z njimi spopadati. Katere so tiste naloge, ki jih opravljate, a jih planinci običajno ne vidijo?

Da na mizo pride krožnik tople jote, mrzlo pivo ali kava, je v ozadju udeleženih okoli deset ljudi. Vsak izmed njih mora svojo nalogo opraviti brezhibno. Če ta veriga deluje nemoteno, je opravljenega že zelo veliko dela.

Seveda se trudimo, da svoje utrujenosti ne prenašamo na goste. Po naporni sezoni si povsem izčrpan. Letos sem med sezono shujšal šest kilogramov. Ko imunski sistem oslabi, se to hitro pozna na počutju in telesu. V drugi ali tretji sezoni smo spoznali, da je priporočljivo redno uživati prehranska dopolnila, kot so vitamini in minerali. Čeprav si v gorah, sploh nisi na soncu, saj si po šestnajst ur na dan v koči. Treba je izjemno paziti na prehrano. Pestre prehrane v gorah preprosto ni. Ko skuham sto litrov jote in ričeta ter spečem pecivo, se mi res ne ljubi pripravljati še posebnega obroka zase, recimo rižote s porom ali sestavljene solate.

Zelo moraš paziti nase. Nekateri to razumejo, drugi pa hitro pripomnijo: »To je tvoja služba, sam si se tako odločil.« To je povsem upravičeno stališče in se z njim strinjam, vendar ima vsako delo svoje posebnosti, ki jih drugi morda ne poznajo. Daleč od tega, da bi trdil, da je nam oskrbnikom najtežje na svetu. Nekateri obiskovalci pa si dovolijo pregloboko posegati v naš osebni prostor. Zmoti me, ko nekdo na podlagi petminutnega obiska ocenjuje mene in mojo ekipo, čeprav nas sploh ne pozna. Pogosto preberemo komentarje, da je osebje brez energije in nasmeha. A pomislite: ura je pet popoldne, Eva stoji za točilnim pultom že od šestih zjutraj, za nami pa je postrežba velikega števila gostov. Seveda si utrujen. Enkrat smo v objavi, ki so jo povzeli tudi mediji, zapisali: »Ne vzemite osebno, če sem videti, kot da me je povozil vlak. Preprosto utrujen sem, vsi smo samo ljudje.«

Včasih slišim koga, ki reče, da bo šel za oskrbnika, ko bo v pokoju. Tega nikomur ne priporočam. Star sem 47 let, redno se ukvarjam s športom, sem trail tekač, hodim na tekme in sem v odlični telesni pripravljenosti. Za delo oskrbnika potrebuješ vrhunsko pripravljenost in opravljajo ga lahko predvsem mladostni, močni ljudje. Sam menim, da lahko na tej ravni oddelam še nekaj sezon, potem pa bo čas za umik. Človek mora biti dovolj samokritičen in vedeti, do kdaj zmore delo opravljati kakovostno in korektno. Do planincev ne bi bilo pošteno, da bi se pri sedemdesetih letih komaj še zmogel premikati po koči.

Kako je pravzaprav videti dan oskrbnika gorske koče?

Dnevi so si večinoma podobni, izjema so četrtki, ko z žičnico pripeljejo tovor, mi pa ves dan zlagamo zaloge. Vstajamo zgodaj in se odpravimo v kuhinjo. Kuha se neprestano: jota, ričet in druge jedi se pripravljajo vsak dan sproti. Nimamo zaloge za več dni. Kuhamo v nekoliko manjših količinah, ker imamo na voljo le omejen hladilni prostor. Strogo se moramo držati sistema HACCP – letos smo imeli celo inšpekcijski pregled.

Vstanem prvi, ponavadi okoli pol šeste,  da zakurim štedilnik na drva, pristavim čaj in si najprej v miru skuham kavo. Pogosto vstanem še malo prej prav zato, da lahko prvo jutranjo kavo popijem brez naglice.

Nato se začne priprava zajtrkov. Navade planincev se precej razlikujejo: nekateri pridejo na zajtrk ob prvi možni uri, drugi pa bi želeli spati do desetih in jesti ob enajstih dopoldne. V visokogorski koči to preprosto ne gre, saj moramo sobe pravočasno pospraviti in pripraviti za nove goste, ki bodo prenočili, popoldne pa se že začne val dnevnih obiskovalcev. Do osme ure zjutraj poskušamo izdati vse zajtrke, pospraviti jedilnico in pomiti posodo. Takoj zatem je treba pristaviti joto in ričet, saj se že ob pol devetih oglasijo prvi pohodniki, ki želijo topel obrok.

Popoldne potekajo prijave nočnih gostov. Eva poskrbi za sprejem, razloži hišni red, pravila spanja in ure obrokov. Ob tem je seveda ogromno vprašanj o poteh: kakšen je teren, koliko časa se hodi do določenega vrha, kakšne so razmere na zavarovanih odsekih in podobno. Po večerji kuhinjo pospravimo ter spečemo zavitke in pecivo za naslednji dan.

Kdaj pa se odpravite spat?

Trudimo se iti spat čim prej. Pri tem sem iz leta v leto bolj nepopustljiv glede ure zapiranja jedilnice ob pol deseti zvečer. Po vsem, kar sem letos bral o neljubih dogodkih v Domu Planika, sem še bolj prepričan, da ravnamo prav. Nekateri bi radi prirejali zabave, a visokogorske koče temu niso namenjene. Za zabave so primernejše lahko dostopne koče v sredogorju, ki omogočajo tudi takšno obliko druženja. Alkohol v gorah je ogromna težava, o kateri se odločno premalo govori. In kot je ugotovila oskrbnica s Planike – to težavo povzročajo skoraj izključno slovenski gostje, s tujci tovrstnih težav nimamo.

Sam sem običajno okoli pol enajstih že v postelji, težava pa je v tem, da po šestnajstih urah na nogah ne moreš preprosto ugasniti misli. V glavi še premlevaš dogodke dneva. Preden zaspiš, mine še precej časa. Spanca je v vsakem primeru premalo.

Kateri del dneva vam je ljubši? Zgodnje jutro, še preden pridejo prvi planinci, ali pozni večer, ko je spet mir in tišina, dan pa uspešno zaključen?

V bistvu sta mi pri srcu oba. Letošnji jesenski večeri so bili naravnost čudoviti. Poleti je okoli koče nenehen hrup, ljudje posedajo zunaj, zato se tudi vse živali umaknejo. V poletni sezoni ne vidiš nobenega gamsa ali kozoroga. Jeseni pa se narava umiri. Zvečer se lahko usedeš na klop pred kočo, se zazreš v nebo in se zares sprostiš.

Tudi jutra so čudovita. Kamniško sedlo ima posebno lego: ob sončnem vzhodu prva svetloba obsije steno Brane, ki dobesedno zažari v rdečih tonih. Ob sončnem zahodu, zlasti ob koncu avgusta, pa zahajajoče sonce z jezerske strani osvetli vrh Planjave, kar ustvari čudovite prizore. Če želiš opravljati to delo, moraš imeti gore in to okolje resnično rad, sicer fizičnih in psihičnih naporov ne zdržiš. Ti trenutki v naravi te znova napolnijo z energijo.

Kljub čudoviti kulisi je delo zelo naporno.

Pred kratkim sem dejal: ko pomivam posodo, gledam Brano, ko kuham, pa Planjavo. To je seveda lepa stran tega poklica. Če bi delal v gostinstvu v dolini, bi zrl v kuhinjsko steno. Je pa velika razlika: v dolini greš po osmih ali desetih urah domov, se posvetiš otrokom, prijateljem, greš na trening, imaš dopust in možnost bolniške odsotnosti. Mi pa smo na koči prisotni ves čas.

V sedmih sezonah ste verjetno doživeli marsikaj. Kateri dogodek ali gost vam je najbolj ostal v spominu?

Negativnim stvarem se poskušamo ne posvečati predolgo, saj gre življenje naprej. Trudimo se ohranjati lepe spomine, slabe pa raje pozabimo, čeprav se soočamo tudi z grožnjami. Letos me je klical gospod in mi grozil, ker mu nisem mogel zagotoviti prenočišča, saj smo bili polno zasedeni. Ob tem sem se vprašal, ali to res potrebujem. Ali je vredno? Kot oskrbnik garaš cele dneve, vseh 128 dni sezone si na voljo povprečno vsaj petnajst ur dnevno. Ali je vredno mojega zdravja in živcev, da nekdo stresa jezo name le zato, ker se ni pravočasno spomnil rezervirati ležišča za zadnji sončen septembrski konec tedna, ko so vse koče vnaprej polne?

Da pa ne bom zvenel preveč negativno: velika večina obiskovalcev je izjemno prijetnih. Ogromno je čudovitih trenutkov. Številni planinci so zelo ustrežljivi: ko na primer tovorimo zaloge ali zlagamo drva, sami priskočijo na pomoč. Marsikdo iskreno ceni naš trud, saj se zaveda, da oskrba na tej višini ni nekaj samoumevnega. Res pa je, da se delež večnih nezadovoljnežev povečuje – verjetno predvsem zato, ker je v gorah nasploh bistveno več ljudi.

kamniska-koca-na-kamniskem-sedlu
Foto: osebni arhiv

Na Kamniškem sedlu vztrajate že sedmo leto. Kaj vam daje to delo in česa vas je naučilo?

Hvaležen sem, da lahko delam na Sedlu. Naučil sem se, da človek za življenje potrebuje zelo malo. To delo te nauči skromnosti in ponižnosti. Zgoraj preživimo štiri mesece brez vsakršnega razkošja in časa zase. Zato ob vrnitvi v dolino neizmerno cenim topel tuš z močnim pritiskom vode, raznoliko hrano in trenutke miru. Na koči mi ni težko delati od zore do mraka, a v dolini se lahko po službi uležeš na kavč, si ogledaš film ali greš na trening. Zgoraj osebnega življenja skoraj nimaš, zato ga po vrnitvi v dolino toliko bolj ceniš. Vse tiste osnovne stvari, ki se nam zdijo samoumevne – družina, prijatelji, prosti čas – naenkrat postanejo neprecenljive.

Ali se prihodnje leto vračate na Kamniško sedlo?

O tem se s Planinskim društvom Kamnik še dogovarjamo, a verjamem, da bomo našli skupni jezik. Na obeh straneh je želja po nadaljnjem sodelovanju. Kljub vsem naporom se nama je z Evo Kamniško sedlo globoko usidralo v srce. Imamo stalne obiskovalce, ki se zvesto vračajo. Prav takšni drobni, pristni trenutki ti dajejo moč za naprej. Zato verjamem, da bomo prihodnjo sezono znova skupaj na Sedlu. Moja tiha želja je, da bi na koči zaokrožil deset let oskrbništva – ravno do svojega petdesetega rojstnega dne.

Torej bodo planinci tudi prihodnje leto lahko uživali v vaši znameniti čokoladni piti z gozdnimi sadeži?

Pita zagotovo ostaja, štrukljev pa še vedno ne bo na jedilniku. (smeh)

SLEDITE NAM NA

Zadnje novice