Matjaž Birsa se že skoraj trideset let iz Vipave vozi v službo na Policijsko postajo Kamnik; vodi policijski okoliš Kamniška Bistrica. Letos je policist Matjaž Birsa, ki vsak delovni dan predano varuje ljudi in premoženje, prejel medaljo za požrtvovalnost. Medaljo mu je podelil vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Damjan Petrič skupaj z ministrom za notranje zadeve Boštjanom Poklukarjem.
Medaljo ste prejeli, ker ste sredi maja opazili pogrešanega občana, mu sledili ter s svojim profesionalnim odnosom in takojšnjim pristopom preprečili, da bi občan skočil z mostu. Ali lahko kaj več poveste o tem dogodku? Kaj vam pomeni pohvala?
Dobili smo obvestilo, da je moški po prepiru zapustil svoj dom. Poznal sem ga že iz predhodnih postopkov in sem vedel, kdo je to. Pri kontroli terena sem ga našel v Mekinjah, pri mostu čez Kamniško Bistrico. Odvrgel je vse, kar je imel na sebi in pri sebi – telefon, uro, majico, grozil, da se bo vrgel z mosta. Začela sva se pogovarjati, počasi sem pristopil k njemu, ga prijel in ga zadržal. Medtem ko sva čakala na prihod policistov, sva se ves čas pogovarjala; minute so se vlekle kot ure. Takih primerov sem imel že več in izkušnje mi pri tem zelo pomagajo.
Pohvala mi pomeni potrditev, da dobro delam. Rešiti človeško življenje pomeni, da si storil nekaj dobrega.
Kakšne nasvete bi dali bralcem, kako reševati življenje?
Ko rešuješ življenje, so potrebne hitre reakcije in seveda tudi skrb za svojo varnost ali varnost drugih oseb na kraju. V primeru, kot sem ga imel sam, je potrebno veliko empatije, da preusmeriš človeka stran od negativnih misli. Pomembno je, da mu poveš, da vedno obstajajo rešitve. V težkih situacijah je pomembno, da si miren in da človek ve, da ga res poslušaš. Seveda je vse odvisno od situacije in problema.
Kakšno je stanje v slovenski policiji?
V policiji se sicer srečujemo s kadrovskim primanjkljajem in si želimo novih sodelavcev ter zato tudi vabimo mlade, da se pridružijo modrim vrstam in častnemu poklicu. S tem bi lahko zagotovili še večjo pristojnost policistov na terenu. S tem je povezan tako občutek varnosti kot tudi uspešnost preiskovanja kaznivih ravnanj. Sicer pa smo modra družina in si med seboj pomagamo. Tako policisti med sabo na terenu, kot tudi policijske enote med seboj, da zagotavljamo varnost ljudi v največji možni meri.
Kaj pomeni biti vodja okoliša?
Vodje okoliša smo zelo vpeti v preventivne dejavnosti oziroma smo nosilci te dejavnosti. Smo vez med lokalno skupnostjo in ljudmi, ki v njej živijo, in policijo. Ljudem pomagamo pri samozaščitnih ravnanjih, ozaveščanju in usmerjanju ljudi. Sodelujem s šolami, skupnostmi, z inšpekcijami, ministrstvi, krajevnimi skupnostmi. Dobivamo prijave iz šol in občin, na podlagi mesečnih analiz vidim, kje se pojavljajo problemi, kot so večje število prometnih nesreč, ponavljajoči se vlomi, medsosedski spori in še bil lahko naštevali. Ko vidim, kje so problemi, ukrepam. Nekaj časa po kaznivem dejanju, ko se močna čustva pomirijo, opravim pogovore s povzročitelji kaznivega dejanja ali oškodovanci, pa naj gre tu za vlom v stanovanjsko hišo, žrtev nasilja ali medsosedski spor. Usmerjam ljudi, kam se lahko obrnejo po pomoč, s tem pa se hkrati krepijo tudi medsebojni odnosi in spoštovanje. Pri družinskem nasilju žrtvi in povzročitelju nasilja razložim, kakšni so postopki in kaj se bo zgodilo, če pride do naslednje prijave. Pri vlomih se z žrtvami pogovorim o načinih varovanja; svetujem jim namestitev alarmov in luči. Okoliš je velik, saj pokrivamo Tuhinjsko dolino in celotno krajevno skupnost Kamniška Bistrica; tu sicer ne živi veliko ljudi, vožnja z ene lokacije na drugo pa lahko traja tudi eno uro.
Sredi februarja ste imeli iskalno akcijo v Kamniški Bistrici. Kako je potekalo akcija in koliko jih imate na leto?
Ko je ogroženo življenje, pri iskanju oseb poleg zbiranja obvestil neposrednega iskanja na terenu uporabimo vsa razpoložljiva zakonska pooblastila (podatki operaterjev mobilne telefonije, objave v medijih …). Vse skupaj je v pomoč pri zasledovanju cilja, da se pogrešana oseba čim prej najde. Policisti vodimo iskalno akcijo, po potrebi pa vključimo tudi druge službe za reševanje.
Na februarski iskalni akciji je sodelovalo več služb, in sicer lovci, gasilci, gorski reševalci – vsi so morali priti iz službe. Zbralo se nas je štirideset; sodelovanje je bilo nujno, saj policisti nimamo na razpolago vseh sredstev, ki so lahko v pomoč. Obvestilo o pogrešani osebi smo dobili ob desetih, našli pa smo ga ob enih, kar je zelo hitro. Konec je bil srečen, oseba je bila nepoškodovana najdena. Na območju naše policijske postaje imamo približno deset reševalnih akcij na leto. Vsaka je seveda preveč.
Kako poteka vaše delo?
Naše naloge so varovanje premoženja in življenja ljudi, preprečevanje kaznivih dejanj, nadziranje prometa ter varovanje državne meje. Delo policista je živa stvar; prideš v službo in ne veš, kaj boš ta dan počel. Nikdar ne veš, kaj se bo zgodilo; v enem samem trenutku imamo lahko prometno nesrečo, dogodke, kjer je ogroženo življenje, delovno nesrečo in rop, vse obenem. Seveda imamo tudi veliko administrativnega dela. Vsak dan grem na obhod po svojem okolišu. Delam popoldne, dopoldne in ob koncih tedna. Policisti moramo biti vse, od psihologov do gasilcev in turističnih delavcev, saj nas turisti sprašujejo za pravo pot. Poklic policista je resnično razgiban in zanimiv, praktično vsak dan imaš možnost nuditi pomoč ljudem.
Ali sodelujete tudi pri visokogorskih nesrečah?
V visokogorju rešujejo gorski policisti, jaz pa sem med drugim tudi policist smučar in to delo opravljam na območju Velike planine. Največ pooblastil imajo nadzorniki, naše delo pa je poleg preventivnega, obravnava nesreč s hujšimi poškodbami. Opozarjamo, če smučarji vozijo tvegano. Ko ljudje vidijo policista, se začnejo drugače obnašati, bolj mirno. Ko smo prisotni na smučišču, se kultura smučanja spremeni.
Kateri so največji problemi v vašem okolišu?
Izpostavil bi vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju in s tem povezano tudi nepravilno parkiranje. Pozimi na Veliki planini zaznavamo vožnje z motornimi sanmi, poleti pa vožnje z motokrosi ter štirikolesniki, še posebej veliko jih v Tuhinjski dolini. Pri tem policisti v okviru pooblastil skušamo to ali preprečevati ali pa neposredno ali z zbiranjem obvestil ugotavljati posamezne kršitelje.
Vse več policisti tudi v lokalnem okolju zaznavamo vožnjo z električnimi skiroji, kjer otroci ne uporabljajo čelad in se ne vozijo po površini, ki je za to namenjena. Veliko je tudi primerov spletnih goljufij. Ljudje na internetu delijo svoje osebne in bančne podatke; dobijo napačne artikle ali pa jih sploh ne dobijo. Potem so tu še različne oblike t. i. ljubezenskih prevar in posojanje denarja. Goljufije se dogajajo tudi pri kriptovalutah.
Kako se spreminjajo generacije?
Če gledam generacijo današnjih mladih in jo primerjam z nami, vsekakor obstajajo razlike. Družba in sistem sta se spremenila, kar je seveda normalno. Lahko pa povem, da so postopki zoper mlade oziroma mladoletnike redki. Prisoten je občutek, da mladi ne izkazujejo toliko spoštovanja kot v preteklosti, so pa mladi dandanes doti bolj ozaveščeni. Denimo jih z zabave vedno pelje tisti, ki ni ničesar popil.
V preteklosti je bilo na območju Kamniške Bistrice veliko vlomov v avtomobile. Kako rešujete te problem?
Sodelujemo z lokalnim prebivalstvom in s krajevnimi skupnostmi, povečali pa smo tudi svojo prisotnost na terenu, kjer opravljamo razgovore; vsaka informacija, katere prvotni namen je preprečiti odklonska dejanja, nam pride prav. Tu smo naredili korak naprej z ozaveščanjem: ljudje vrednih stvari sicer ne puščajo več v avtomobilu, a vlomi se kljub temu še vedno pojavljajo. Problem so tudi vlomi v stanovanjske hiše, predvsem dopoldne, ko so ljudje zdoma. Naša stalna prisotnost vlomilce sicer odvrača od dejanj.
Kje je največ vlomov v stanovanja?
Največ vlomov v stanovanja na območju Policijske postaje Kamnik je v občini Komenda, najverjetneje zato, ker je izhod na avtocesto blizu. Policisti vsekakor proučujemo in analiziramo dogajanje ter usmerjamo svoje resurse na varnostno bolj izpostavljena območja.
Zelo pomemben del je tudi preventivno delo, ki ga izvajate v šolah in drugih zavodih.
Hodim na dve matični in pet podružničnih šol. V prvi triadi izvajam program Varna pot v šolo, v petem razredu pride na obisk maskota Policist Leon, s katerim se otroci pogovarjajo o pirotehniki, medvrstniškem nasilju, uporabi prepovedanih tehnik ter o nevarnostih na kopališču in smučišču. V višjih razredih, torej v drugi triadi, je tema spletno in medvrstniško nasilje. Z učenci do sedmega razreda je odlično delati, v tretji triadi pa je težko, saj šolarji ne sodelujejo in zato ni dvosmerne komunikacije. Sodelujem tudi na kariernem sejmu; to je nekaj odličnega in obenem dober način, kako mladim podati informacije; žal pa je zanimanja vsako leto manj. Preventivno delo najraje opravljam v VDC Sožitje v Lazah, kjer je čista energija.
Kako ukrepate v primeru medvrstniškega nasilja?
Iz šol me hitro pokličejo, če se zgodi kaj takega, kar je najbolje, saj le hitro zaznavanje konfliktov in takojšna reakcija lahko prepreči ponavljanje nasilja. Obstajajo protokoli, kaj narediti, če pride do medvrstniškega nasilja ali groženj. Vsak ima svoja pooblastila, ob tem pa moramo vedeti tudi to, kakšna je pri tem odgovornost otrok in mladostnikov; pomagamo tako, da vse skupaj umirimo in vse vpletene usmerjamo. Ob tem je treba poudariti, da bi morali biti ljudje še bolj ozaveščeni, da bi vedeli, kam se obrniti in kaj narediti, če pride do take situacije. Narašča predvsem medvrstniško in spletno nasilje, lažni profili se namreč z lahkoto ustvarijo.
Zakaj ste se odločili za službo v policiji?
Ko sem hodil v šolo in sem opravljal počitniško delo, sem se zavedel, da rad delam z ljudmi. Timsko delo in raznolikost – to mi je bilo vedno všeč. Všeč mi je, da je moje delo poslanstvo z nekim plemenitim ciljem, da lahko skrbimo za spoštovanje zakonov in da pomagam ljudem.
Kakšno mora biti sodelovanje med ljudmi in policijo?
Policija brez sodelovanja z ljudmi in brez njihovih prijav ne more delovati; bolj, ko si zaupamo in bolj, ko sodelujemo, lažje je. Zelo pomembno je, da ljudje prijavijo zločin in da zaupajo v policijo, saj le tako lahko drug drugemu pomagamo. Zaupanje v policijo žal upada, po mojem mnenju neupravičeno. Ljudje mislijo, da imamo policisti čarobno paličico in da lahko v trenutku vse uredimo, toda če ne sodelujejo z nami, tega žal ne moremo storiti. Če ni prijav, je preiskovanje kriminalitete oziroma kaznivih dejanj veliko težje.
Dobite veliko pohval?
Lepo je, ko ljudje opazijo, da si nekaj dobrega naredil; ko opazijo, da si nekaj doprinesel, da vlagaš energijo, da se potrudiš in žrtvuješ, se ti zahvalijo na čisto preprost, človeški način, z besedo hvala. Našega truda sicer velikokrat ne opazijo, a zato si ne smem beliti glave, saj sem vendar vedel, v kakšno delo oziroma poklic se spuščam. Moja naloga je, da varujem ljudi in premoženje.
Kako pa je s kritiko?
Seveda mora biti tudi kritika; kam pa bi prišli, če bi nas vsi samo hvalili. Vsi delamo napake in vsi smo krvavi pod kožo.
Ljudje mislijo, da smo policisti kot tisti ‘policaji’ v serijah: da bomo vse takoj uredili ter vse zaprli, ampak ni vedno vse tako enostavno. Delati moramo po aktih in po zakonih in ne le po zdravi kmečki pameti. Vezani smo na zakon in določeno stvar moramo pač urediti v skladu z njim. Delujemo po Zakonu o nalogah policista. Seveda se z našimi odločitvami velikokrat kdo ne strinja; vsakdo, ki se ne strinja, ima možnost za sodno varstvo.
Dobivate tudi grožnje?
Ljudje velikokrat grozijo, a tega ne smemo jemati osebno; največkrat in predvsem nam grozijo zato, ker niso zadovoljni s sistemom, zato grožnje niso na osebni ravni, ampak proti sistemu
Ste že bili v življenjski nevarnosti?
Velikokrat si v življenjski nevarnosti. Vsak poziv lahko povzroči stres in strah, še posebej, če gre za uporabo strelnega orožja ali nasilnih kaznivih dejanj. Že vožnja na kraj dogodka je lahko nevarna. Med vožnjo se na dogodek pripravimo tako, da od dežurnega policista ali od centra obveščanja pridobimo čim več informacij; pridobimo tudi informacije o poškodovancih pri prometnih nesrečah ali če je na kraju dogodka prisotno orožje. Temu primerno se tudi pripravimo in odzovemo, na voljo pa imamo različna zaščitna in prisilna sredstva, ki so v pomoč pri zaščiti.
Kaj vam je dalo vaše delo?
Zadovoljstvo, veselje, srečo in zavedanje, da v službi lahko naredim nekaj dobrega in da lahko nekaj vložim v skupnost. Svojemu poklicu sem predan in mi ni težko priti v službo. Najlepši del dneva je tisti, ko pomagam ljudem in ko vidim, da se stvari spreminjajo na bolje. Pri vsaki stvari pa je seveda pomembno, da je zaključek pozitiven.
S čim še pripomorete, da je varnost v skupnosti večja?
Z ozaveščanjem ljudi. Na primer umirjamo promet in s tem povečamo prometno varnosti. Pripomoremo, da smučarji nosijo čelado; pri iskalnih akcijah najdemo pogrešane; s svojo prisotnostjo na terenu prispevamo k zmanjševanju števila kaznivih dejanj; ljudem pomagamo in svetujemo; število prometnih nesreč se je zmanjšalo tudi zaradi zakonskih možnosti za ukrepanje zoper hujše kršitelje.
