Jani Pavec je v življenju počel marsikaj, v središču njegovega ustvarjanja pa je bila vedno glasba. A že več kot desetletje je zanj na prvem in daleč najpomembnejšem mestu družina. »Družina je na koncu tista zgodba, zaradi katere imajo vse druge sploh smisel,« pravi Kamničan. Ob njegovem imenu marsikdo najprej pomisli na skupino Atomik Harmonik, v zadnjih letih pa se je uveljavil tudi kot uspešen podjetnik. Z ženo Nino Pavec sta pred več kot desetimi leti uredila Skedenj pri Cerkljah na Gorenjskem, zelo priljubljeno prizorišče porok in drugih praznovanj. Ker ju še vedno žene želja po novih izzivih, sta junija letos odprla še butični Bela Resort nedaleč od Motnika. Po resni zdravstveni preizkušnji, ki je Janija doletela pred dobrima dvema letoma, danes na življenje gleda z drugačnimi očmi: »Včasih sem mislil, da so pomembni veliki trenutki. Danes se mi zdi, da je življenje v resnici sestavljeno predvsem iz majhnih.«
Od junija letos je kamniška turistična ponudba bogatejša. Z ženo Nino Pavec sta odprla Bela Resort nad Motnikom, ki gostom v neokrnjeni naravi ponuja šest hišk za dve osebi in enajst mest za avtodom ali prikolico. Dva meseca delovanja sicer nista natančen pokazatelj, pa vendar – kako ste doslej zadovoljni s prvo sezono obratovanja?
Moram reči, da sva zelo zadovoljna. Bela Resort je za naju popolnoma nova zgodba in na začetku nisva prav dobro vedela, kaj pričakovati. Odprli smo ga junija in že prvi odzivi so bili zelo lepi. Še posebej naju veseli, da nas najde ogromno tujcev.
Največ nama pomenijo odzivi ljudi, ko pridejo sem. Fotografije so eno, ko pa pridejo v Belo in vidijo naravo, mir in celoten prostor, pogosto rečejo, da je v živo še lepše. To je verjetno najlepši kompliment, ki ga lahko dobiš.
Seveda pa je prva sezona predvsem sezona učenja. Vsak gost ti pokaže nekaj novega in skoraj vsak teden dobivaš kakšno novo idejo, kaj bi lahko še izboljšal.
Z Nino sta vajena skupnega dela že zaradi organizacije porok v Skednju. Kako si delita delo in odgovornosti pri dveh tako velikih skupnih projektih, ki imata tudi zelo podobno sezono (pomlad, poletje, jesen)? Se pri poslu dopolnjujeta ali se tudi kdaj zgodi, da kdo od vaju reče: »Ne, tole bomo pa naredili po moje!«?
Že toliko let sva skupaj tako zasebno kot poslovno, da sva se nekako naučila, kje je kdo močnejši. Nina ima svoja delovna področja, jaz svoja. Jaz sem mogoče bolj tisti, ki dobi sto idej na dan in bi jih najraje vseh sto tudi takoj uresničil. Nina pa je velikokrat tista, ki me malo prizemlji. (smeh)
Seveda se zgodi tudi: »Ne, to bomo pa naredili po moje.« In verjetno oba misliva, da imava prav. Ampak na koncu se običajno nekje srečava.
Da imata Skedenj in Bela Resort praktično isto sezono, je eden od največjih izzivov. Ko je največ porok, je največ tudi turistov. Zato je včasih kar pestro. Ampak po drugi strani sva oba vajena takšnega načina življenja.
Zasledila sem, da vas v Bela Resortu za zdaj obiskujejo večinoma tujci. Kakšni so njihovi vtisi – tako o samem resortu kot naših koncih?
Res je, velika večina gostov je tujcev. In zanimivo je, da so velikokrat navdušeni nad stvarmi, ki jih mi domačini jemljemo kot nekaj samoumevnega.
Mir, gozd, hribi, čista narava, majhne vasi, prijaznost ljudi … Zanje je to nekaj posebnega. Veliko gostov je na poti proti Hrvaški ali nazaj proti severu Evrope in potem pri nas ostanejo dlje, kot so načrtovali.
To nama je zelo všeč, ker Bela Resort noče biti samo prostor, kjer človek parkira avtodom in prespi. Želiva, da ljudje pridejo, se ustavijo in malo odklopijo.
V prihodnjih mesecih boste ponudbo še obogatili – kaj načrtujete?
Idej nama zagotovo ne manjka. (smeh)
Želiva predvsem nadgraditi zgodbo sprostitve v naravi. Imamo jacuzzi, pripravljamo savno in še nekaj stvari, povezanih z velnesom in sproščanjem.
Radi bi dodali tudi majhne stvari, zaradi katerih je bivanje prijetnejše – od zajtrkov do lokalnih izdelkov in različnih doživetij.
Ampak nočeva narediti velikega hotelskega kompleksa. Ravno obratno. Želiva ohraniti občutek majhnega resorta sredi narave, kjer ni množice ljudi.
Ali ideja za počivališče za avtodome izvira tudi iz dejstva, da sta z ženo navdušena avtodomarja?
Absolutno. Bela Resort je v veliki meri nastal iz najinih lastnih izkušenj.
Ko z avtodomom potuješ po Evropi, hitro ugotoviš, kaj ti je všeč in česa ne potrebuješ. Midva sva vedno iskala manjše, urejene lokacije v naravi. Ne potrebujeva ogromnega kampa s petsto parcelami in animacijo od jutra do večera.
In potem sva si rekla: »Zakaj ne bi naredila prostora, kjer bi tudi midva z veseljem parkirala avtodom?« To je bila pravzaprav osnovna ideja.
Z avtodomom ste prepotovali dobršen del Evrope. Zasledila sem, da avtodom vašo družino povezuje. Kaj je v avtodomu takega, da ga imate tako radi? Kaj vam pomeni avtodom?
Avtodom nas dejansko povezuje. Doma ima vsak svoje obveznosti, telefon, delo, šolo, sto stvari. V avtodomu pa smo na nekaj kvadratnih metrih skupaj.
In meni je to všeč.
Zjutraj odpreš vrata in sploh ni pomembno, ali si ob morju, v gorah ali nekje sredi ničesar. Skuhaš kavo in imaš občutek, da je v tistem trenutku vse, kar potrebuješ, tam.
Avtodom mi pomeni predvsem svobodo. Če ti nekje ni všeč, greš naprej. Če ti je všeč, ostaneš še en dan. Ni urnika in ni treba ves čas vedeti, kaj bo jutri.
Ste imeli kdaj kakšno slabo, neprijetno izkušnjo?
Seveda. Kdor veliko potuje, ima prej ali slej tudi kakšno neprijetno izkušnjo. Včasih prideš na kraj, ki je na fotografijah videti čudovito, v resnici pa ni ravno tako. Kdaj se kaj pokvari, kdaj se zapelješ po cesti, kjer si po nekaj kilometrih rečeš: »Kaj mi je bilo tega treba?« (smeh)
Ampak zanimivo je, da ravno iz takšnih stvari kasneje nastanejo najboljše zgodbe.
Čez nekaj let se skoraj nikoli ne spominjaš tistega dne, ko je šlo vse po načrtu. Spominjaš se dneva, ko ni šlo nič po načrtu.
»To je pa razlog, da imam avtodom!« Ali kdaj izrečete ta stavek – in če ja, kdaj?
Velikokrat!
Pri meni je to ponavadi takrat, ko nekje parkiramo, odprem tendo, postavimo stole, skuham kavo ali odprem kaj hladnega in pogledam okoli sebe. Če je zraven še morje in sončni zahod, si rečem: »Evo, zato imamo avtodom.«
V bistvu gre za zelo preproste trenutke.
Z avtodomom ste potovali tudi po ZDA in prevozili Route 66. Kakšna je bila ta izkušnja?
Route 66 je bila ena tistih stvari, ki sem jih imel dolgo nekje v glavi. Ko jo dejansko doživiš, pa ugotoviš, da ni zanimiva samo cesta, ampak predvsem občutek Amerike.
Majhna mesta, stare bencinske črpalke, moteli, ogromne razdalje, puščava … Veliko stvari poznaš iz filmov in glasbe, potem pa jih naenkrat vidiš pred sabo.
Amerika je za potovanje z avtodomom nekaj posebnega tudi zaradi občutka prostora. Razdalje so ogromne in pokrajina se lahko popolnoma spremeni v nekaj urah.
Route 66 pa vzbuja tudi nostalgijo. Kot da se voziš skozi del ameriške zgodovine.
V Ameriko pa ste se odpravili tudi z drugim razlogom. Starejša hči Sara gradi pevsko kariero. Trenutno poje v vaši skupini Atomik Harmonik, njena želja pa je postati pevka, uspeti v ZDA in si ustvariti mednarodno prepoznavnost. Kako se kot oče počutite, ko vidite najstniško hčer, ki stopa po vaših glasbenih stopinjah?
Predvsem sem ponosen. Hkrati pa zelo dobro vem, kako težak je ta posel.
Ko si mlad, vidiš oder, luči, občinstvo in aplavz. Manj vidiš vse tisto, kar je zadaj – ure dela, razočaranja, zavrnitve in ogromno vztrajnosti.
Sara ima velike želje in meni je to všeč. Nikoli ji ne bi rekel, naj sanja manj zato, ker je nekaj težko.
Če želi poskusiti v Ameriki, naj poskusi. Raje vidim, da poskusi in mogoče kdaj pade, kot da se bo pri štiridesetih spraševala, kaj bi bilo, če bi takrat poskusila.
Ste oče, ampak ali vas pri Sari kdaj zanese tudi v producentsko ali menedžersko vlogo – in če je odgovor pritrdilen, kakšne so reakcije?
Seveda me. Verjetno prepogosto. (smeh)
Težko je izklopiti več kot dvajset let izkušenj. Ko jo gledam na odru, sem najprej oče, ampak že naslednjo sekundo opazim mikrofon, luč, aranžma, gib, kamero … In potem se moram včasih zavestno ustaviti.
Sara je pripadnica svoje generacije, ima svoj okus in svojo pot. Lahko ji dam svoje izkušnje, ne morem pa njene kariere narediti namesto nje.
In ja, včasih mi tudi jasno pove, da mojega producentskega komentarja v tistem trenutku ne potrebuje. (smeh)
Kako ji trenutno gre pri uresničevanju ciljev?
Mislim, da zelo dobro, predvsem pa se razvija.
Zelo pomembna izkušnja zanjo je Atomik Harmonik, ker oder najbolje spoznaš tako, da si na njem. Lahko imaš sto vaj, ampak ko pred teboj stoji občinstvo, je drugače.
Obenem pa ima svoje načrte in željo po mednarodni poti. To se ne zgodi čez noč. Pomembno je, da dela, snema, nastopa, spoznava ljudi in počasi gradi svojo zgodbo. Kam jo bo ta pot pripeljala, bomo videli. Jaz ji želim predvsem, da bi na tej poti ostala – Sara.
Več kot dve desetletji je že na slovenski glasbeni sceni vaša skupina Atomik Harmonik s pesmimi, ki jih prepeva staro in mlado. Tudi zaradi vas in vaše glasbe se je pojavilo več skupin na presečišču narodnozabavne in pop glasbe. Kako gledate nanje? In kako nase kot tistega, ki je oral ledino?
Z veseljem.
Ko smo začeli z Atomik Harmonik, je bila kombinacija narodnozabavne glasbe, popa, elektronike in zelo izrazite vizualne podobe za marsikoga precej nenavadna. Potem pa se je pokazalo, da ljudje to želijo.
Če smo s tem odprli vrata tudi drugim izvajalcem, sem na to ponosen. Glasba se mora razvijati. Nikoli nisem razmišljal v smislu, da je nekaj ”naše” in tega drugi ne smejo početi. Če nekdo idejo vzame in jo naredi po svoje, je to pravzaprav največji dokaz, da je bila ideja dobra.
Uspeh in s tem prepoznavnost skupine Atomik Harmonik sta prišla tako rekoč čez noč. Česa ljudje takrat niso videli? Koliko dela je bilo v ozadju tega ”hitrega” uspeha?
Uspeh je prišel čez noč samo za ljudi, ki so nas prvič videli tisto noč. Pred tem pa je bilo ogromno dela.
Ko nastane velika uspešnica, ljudje vidijo televizijo, koncerte, intervjuje in polne dvorane. Ne vidijo pa vseh ur v studiu, sestankov, vaj, snemanj, voženj in neprespanih noči.
V glasbi je zanimivo, da lahko deset let delaš in se ne zgodi nič velikega. Potem narediš eno pesem in se zdi, kot da se je vse zgodilo v enem tednu. Ampak brez tistih predhodnih desetih let dela tistega tedna verjetno nikoli ne bi bilo.
Kot režiser ste se očitno zavedali tudi moči vizualne podobe, kar se je poznalo tudi pri dovršenem videzu in vizualnih elementih skupine. Kako pomembno je bilo za vas že takrat, da je Atomik Harmonik poleg glasbe ponudil tudi močno vizualno zgodbo?
Zelo pomembno.
Ker sem prihajal tudi iz sveta režije in videoprodukcije, sem vedno gledal na glasbo širše. Pesem zame ni bila nikoli samo zvok. Razmišljal sem, kako bo videti videospot, kako bo videti oder, kaj bodo ljudje videli, ko bodo skupino prvič zagledali na televiziji.
Atomik Harmonik je moral imeti svoj svet. Da si po nekaj sekundah vedel: »To so oni.«
Danes je to še pomembnejše. Glasbo pogosto najprej vidiš in šele potem poslušaš.
V glasbi se zadnje čase veliko govori o besedilih in glasbi, ustvarjeni z umetno inteligenco. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Umetna inteligenca me zelo zanima in mislim, da bo močno spremenila tudi glasbeno industrijo. Sam je ne vidim kot sovražnika ustvarjalnosti, temveč kot novo orodje. Podobno kot so bili nekoč sintetizatorji, računalniki ali digitalno snemanje. Težava nastane, če pričakuješ, da bo orodje ustvarjalo namesto tebe.
Umetna inteligenca ti lahko da idejo, pomaga pri besedilu, aranžmaju ali produkciji. Ampak dobra pesem mora na koncu v človeku nekaj sprožiti. In mislim, da bo človeška zgodba zaradi poplave umetno ustvarjene vsebine v prihodnosti morda vredna še več kot danes.
Ko se ozrete na svojo kariero (ali pa življenje), kaj je bila tista odločitev, za katero danes veste, da vam je spremenila življenje?
Težko izberem samo eno.
Če gledam poslovno in glasbeno, je bila zagotovo ena ključnih odločitev ta, da sem si upal stvari narediti drugače tudi takrat, ko so mi drugi govorili, da nekaj ne bo delovalo.
Atomik Harmonik je bil tak primer. Tudi Skedenj je bil tak primer. In zdaj Bela Resort.
Očitno imam neko napako, da ko vidim nekaj, česar še ni, namesto da bi rekel – škoda, da tega ni – začnem razmišljati, kako bi to naredil. (smeh)
Danes pa vem tudi nekaj drugega: največje odločitve v življenju niso vedno poslovne. Družina je na koncu tista zgodba, zaradi katere imajo vse druge sploh smisel.
Čez noč pa je prišla tudi bolezen. Pred dobrima dvema letoma vas je namreč zadela kap na konici hrbtenjače, sledilo je dolgo okrevanje. Kako se počutite zdaj? V kateri fazi okrevanja ste?
Okrevanje še vedno traja in danes na to gledam kot na maraton, ne kot na sprint.
Na začetku si želiš predvsem odgovora na vprašanje: »Kdaj bom spet takšen, kot sem bil prej?« Potem pa počasi ugotoviš, da ti tega odgovora nihče ne more dati.
Še vedno delam na sebi in še vedno verjamem v napredek. So boljši in slabši dnevi. Veliko stvari, ki so bile prej popolnoma samoumevne, danes zahteva precej več energije.
Ampak sem tukaj. Delam, ustvarjam, potujem, ukvarjam se z družino, Skednjem, Belo in glasbo. In dokler lahko grem naprej, bom šel naprej.
Kaj vas je naučila bolezen?
Predvsem tega, kako hitro se lahko vse spremeni. Zvečer imaš načrte za naslednjih pet let, naslednji dan pa je lahko tvoj največji cilj nekaj, o čemer dan prej sploh nisi razmišljal.
Prej sem velikokrat živel tako, da je bilo treba najprej dokončati še to, urediti še ono, potem pa bomo uživali. Danes precej bolj razumem, da tisti ”potem” ni samoumeven.
Naučila me je tudi potrpežljivosti. Čeprav moram priznati, da pri tem predmetu še vedno nisem najboljši učenec. (smeh)
Kaj danes počnete drugače, ker veste, da se življenje lahko v enem samem trenutku obrne na glavo?
Poskušam manj stvari prestavljati na neko nedoločeno prihodnost. Če lahko gremo z družino nekam z avtodomom, pojdimo. Če imam idejo, jo poskusimo. Če želim komu nekaj povedati, mu povem danes.
Seveda še vedno delam preveč in še vedno imam v glavi deset projektov hkrati. Človek se ne spremeni popolnoma. (smeh)
Ampak veliko bolj cenim običajne stvari. Jutranjo kavo z Nino. Čas z otrokoma. Večer v Beli. Potovanje z avtodomom. Dober koncert. Pogovor s prijateljem.
Včasih sem mislil, da so pomembni veliki trenutki. Danes se mi zdi, da je življenje v resnici sestavljeno predvsem iz majhnih. In če znaš uživati v njih, si naredil že zelo veliko.
