Zgodba o La Lobi (volčji ženski) je ena najbolj prepoznavnih iz uspešnice Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkole Estés. Navdihnila – tako zgodba kot sama Volčja – je tudi Nežo Pele in Tanito Rose, da sta ustvarili kratek film Volčja, ki pa ne sledi le navdihu, temveč ga nadgrajuje z močnim avtorskim izrazom obeh ustvarjalk.
Film je nastajal dve leti, povod za njegov nastanek pa že nekoliko prej. Leto 2020 je obe ustvarjalki poklicalo k spremembam. Tako Neža kot Tanita sta se takrat vsaka na svoj način srečali z zgodbo o La Lobi in likom Volčje. Nežino srečanje z Volčjo je sovpadalo z obdobjem depresije in anksioznosti, ki ga je v veliki meri prebrodila z delom z glasom ter s podporo Tanite in Ajde Špacapan Korenčič. »Verjamem, da je bila na delu Volčja – notranji, divji del mene, ki me je pospremil v simbolično smrt, da je lahko oživelo tisto, kar si je želelo živeti,« pravi Neža, ko se spominja tistega obdobja. Tanitino srečanje je bilo manj intenzivno, vendar je prepričana, da je prav Volčja spodbudila njeno ustvarjalnost in jo opogumila, da je leta 2021 posnela svoj prvi kratki film Vožnja, nato pa tudi nadaljevala filmsko pot. Tanita je v tem obdobju še posebej začutila, kako pomembna so zanjo ženska prijateljstva. »Ta film je zame tudi poklon temu,« pravi. Neža in Tanita sta prijateljici iz srednješolskih klopi, že nekaj let pa ju druži tudi (skupno) umetniško ustvarjanje. »Volčja je želela, da njeno zgodbo predava v avdiovizualni obliki,« pravita.
V zgodbi La Lobe volčja ženska zbira kosti. Ko ob ognju nad njimi zapoje pesem, jih znova prekrijeta meso in kožuh, iz njih pa nato oživi volk, ki zbeži. Med tekom se spremeni v žensko, ki se smeji svoji svobodi. Volčja v režiji Tanite Rose spremlja Diano, ki jo igra Neža Pele. Nenavaden privid jo odpelje v gozd, kjer se sreča z Njo, zapoje in zapleše nad kostmi, nato pa se zbudi pod drevesom. Ali je bilo vse skupaj le privid ali resničnost? Film prepleta sodobno realnost z motivi iz ljudskega izročila ter skozi simboliko narave in rituala raziskuje odnos do cikličnosti ženskega telesa in duha. Z zgodbo o notranji preobrazbi odpira prostor za razmislek o vplivu menstrualnega cikla na življenje žensk ter o ponovnem povezovanju z notranjimi ritmi in naravo.
Neža in Tanita sta se projekta lotili tudi z namero, da bi po filmskih projekcijah potekali pogovori o temah, ki jih Volčja odpira. Filmu, ki je bil v Kamniku premierno predstavljen oktobra, je tako sledil pogovor o arhetipskem in simbolnem z gostjo Pio Škulj, diplomirano specializantko jungovske psihoterapije pod supervizijo. V Mestnem kinu Domžale bo 21. novembra projekciji sledil pogovor o simbolni in fizični smrti, žalovanju ter našem odnosu do minljivosti. Gostja bo psihologinja in psihoterapevtka Špela Nayeli Peterlin Kovarik. »Pravi čas za pripovedovanje o Volčji je vedno,« ustvarjalki odgovarjata na vprašanje, zakaj se jima prav v današnjem času zdi pomembno spet spregovoriti o volčji ženski – ne le kot o zgodbi, ampak o dejanskem prebujenju tistih delov, ki jih ljudje zatremo pod težo družbenih pričakovanj. »Volčja nas vabi v ustvarjalnost, čutnost, telesnost, kar je v današnjem času ključnega pomena,« dodajata.
Ustvarjalki iz Kamnika in Domžal sta izhodiščno pripoved preoblikovali v film z izrazitim avtorskim pečatom. »To ni bilo težko, bilo je predvsem osvobajajoče,« pravi Tanita, ki je pri filmu iskala lasten vizualni jezik za zgodbo o Volčji. »Ljudske pripovedi in arhetipi, ki se skrivajo v njih, so zelo živi. Prehajali so skozi različna usta in ušesa in verjamem, da je vsak pripovedovalec dodal svojo osebno noto. Čar te pripovedke je tudi v tem, da je polna simbolov in mistike in zato odpira prostor domišljiji. Mene to zelo privlači, zato sem uživala v ustvarjanju. Hkrati pa je bilo skozi celoten proces čutiti, da naju usmerja Volčja,« razlaga Tanita.
Pomembno mesto v filmu ima tudi pesem Volčje, ki simbolizira ustvarjalno moč. Neža Pele, plesalka, koreografinja in psihologinja, ki vodi tudi delavnice skupinske vokalno-gibalne improvizacije, pravi, da je bil v obdobju depresije njen glas njeno zdravilo in ključ do pomembnih notranjih uvidov. »Verjamem, da sta ”fizični” in notranji glas precej povezana. Ko izgubimo stik z enim ali drugim, se to pozna na enem ali drugem, zato je delo z glasom tudi proces opolnomočenja,« je prepričana.
Neža Pele in Tanita Rose sta sodelovali pri scenariju in produkciji filma. Neža v njem nastopa v glavni vlogi, Tanita pa je tudi režiserka in pripovedovalka. Pri pripravi besedila pripovedi je sodelovala še Špela Kaplja. Direktor fotografije je Dejan Ulaga, montažer Žan Žvižej, oblikovalka zvoka Lea Jurečič, za glasbo je skrbela Jelena Soro, producenta glasbe sta Gašper Selko in Studio Adergas. V filmu sodeluje tudi Etno zbor Ljelje. Projekt sta podprla Občina Kamnik in podjetje Dober stik.
Ustvarjalki vsem, ki bi želeli vzpostaviti odnos z Volčjo, a ne vedo, kako začeti, ali menijo, da je že prepozno, predlagata preprosto vajo: »Zjutraj (ali kadar koli čez dan) si namesto brskanja po telefonu vzemite nekaj minut in prosto pišite, rišite, migajte z boki ali zapojte svojo najljubšo pesem. Sprva se vam bo morda zdelo čudno, a vztrajajte – to lahko postane dobra navada.«