Maj je bil v Trzinu ponovno literarno obarvan, kar smo v preteklih dveh letih že močno pogrešali. Tokrat je dvorana Marjance Ručigaj gostila kulturnega aktivista, poslanca, ministra, nekdanjega trzinskega župana Toneta Peršaka, ki je občinstvu predstavil svoji najnovejši deli. Ker je kulturno druženje potekalo v intimnem vzdušju trzinske dvorane, smo tako le še bolj začutili pristen kulturni utrip dogodka.
Avtorica članka je Barbara Kopač.
Z Avtoštopom smo se sprehodili skozi zgodbe, ki premorejo številne avtobiografske elemente in kot takšne zaključujejo avtorjevo trilogijo, ki jo načenjajo Usedline (2013), nadaljujejo Preobrazbe (2017), zaključuje pa prav predstavljeno delo, Avtoštop (2021). Razvojni roman (bildungsroman), ki je kot žanr pri nas prepogosto zapostavljen oziroma skorajda pozabljen, opisuje potovanje mladega Toneta (ali je to sam avtor ali njegov prijatelj, soimenjak, naj ostane skrivnost), ki se s štopanjem odpravi na potovanje po Evropi. Čeprav se za takšen potep odloči zaradi pomanjkanja sredstev, zanj štop pooseblja pristno svobodo. Pot ga ponese vse do Švedske, kjer se seznani z znamenitim gledališkim in filmskim režiserjem Bergmanom, kar nanj naredi ključen vtis. Samo potepanje vpelje tudi številne druge elemente – od zametkov evropeizacije oziroma globalizacije, ki je v tedanjem času začela povezovati svet, do popolnega občutka svobode, ki ga mlad študent ob tovrstni obliki potovanja občuti.
S Praznovanjem pa se avtor malce odmakne od pravkar omenjenega dela, saj smo namesto razvojnemu romanu priča nekakšni literarni freski, s katero avtor naslika zgodbo mladega fanta, čigar življenje je močno zaznamovalo sodelovanje v boju proti okupatorju v času druge svetovne vojne. Omenjeno delo za razliko od Avtoštopa ne premore avtobiografskih elementov, se pa prav tako dotika notranjega čustvovanja mladega protagonista, ki na življenje prav zaradi mladostniške boleče izkušnje gleda skozi prizmo kršenja osnovnih človekovih pravic in svoboščin. Pričujoče delo ideološko vseeno nekako sledi Avtoštopu, saj smo priča govoru o svobodi, želji po notranjem miru in predvsem individualiziranem čutu za pravičnost.
Ko smo udeleženci kulturnega dogodka prisluhnili določenim izsekom iz ene in druge knjige, smo lahko tudi sami začutili, o čem avtor pripoveduje, k čemu stremi oziroma kaj želi s pripovedjo doseči. S poslušanjem ganljivih pripovedi smo tudi sami postali del njih in se vsaj delno približali čustvovanju in občutenju dogajanja glavnih likov, hkrati pa smo se lahko deloma poistovetili z vsem, kar protagonista del izpostavljata.
