Na sončni 10. marec so dijaki in zaposleni Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra na šolskem dvorišču organizirali shod, ki so ga poimenovali Maistri za mir. Na shodu se je zbralo več kot 800 dijakov, profesorjev in drugih zaposlenih, ki so se združili, da bi opozorili na pomen miru. Kot simbol miru so vsi nosili bela oblačila ali bel trak.
En od namenov shoda je, da dijaki vidijo, da vojna ni daleč stran, je povedal ravnatelj šole dr. Branislav Rauter. Dodal je, da so se dijaki neposredno s posledicami vojne srečali v torek, ko je do šole prišel avtobus s 70 ukrajinskimi begunci. Od klica do prihoda avtobusa, na katerem so bile večinoma matere z otroki, je minilo dve uri. V tem času so se v šoli hitro organizirali in vsem priskrbeli toplo malico z različnimi potrebščinami.
Na shodu so se dijaki in profesorji postavili tako, da so izoblikovali besedo mir. Imeli so plakate in se živahno pozibavali v rokerskih ritmih himn miru (Imagine, We are the world, Where is the love). Sledil je kratek program, v katerem so dijaki in profesorji govorili o pomenu miru.
»Nekaj izjemno pomembnega, a samoumevnega je mir. V luči svetovnih dogodkov smo se odločili, da pokažemo, kako pomemben je mir,« je svoj govor začel član dijaške skupnosti, njeni člani so bili glavni organizatorji, Aleksander Šuštar. Opozoril je, da si nihče ne želi zapustiti domovine zaradi vojn in živeti v strahu. Najhuje pa je, ko umirajo nedolžni zaradi tistih, ki v boj nikoli ne bodo stopili. »Danes dijaki in profesorji stojimo skupaj, da pozivamo k miru po vsem svetu. Enotnost, sreča, sprava naj se k nam vrnejo in naj si v roke sežejo,« je zaključil. Ostali govorci so svoja čustva izrazili s pesmimi in z besedili. Vmes se je ves čas slišalo skandiranje gesel za mir.
Program je povezoval predsednik dijaške skupnosti Matic Hrabar, ki je povedal, da shodi v podporo miru potekajo po številnih mestih sveta in je edino pravilno, da so ga organizirali tudi v Kamniku. »Sem zelo vesela, da smo lepo organizirali. Shod ni samo dolžnost do otrok, ampak je prav, da povemo na glas, kaj hočemo,« je svoje misli strnila Tatjana Cvrtila Ložar, mentorica dijaške skupnosti. Neka druga dijakinja pa je povedala, da se počutijo, da so naredili nekaj dobrega, saj če ne narediš nič, je to enako kot podpora grozotam po svetu.
