Le kdo ne pozna Reze z malih ekranov, ki nam je dve desetletji napovedovala sonce, sneg in vse vmes? Reza v Domžalah živi pisano in razgibano življenje. Je vinska someljejka, turistična vodnica z licencami za Slovenijo, Hrvaško in Italijo, učiteljica joge, pisateljica in predvsem kuharica. Nekoč tudi pred ekrani, danes pa v domači kuhinji, kjer tujcem, ki jih povabi k mizi v svoji hiši, s ponosom pokaže, kako se naredijo tradicionalni slovenski štruklji in potica. S sinom Luko namreč pod blagovno znamko Food Cool Tour Slovenija ponujata zasebna kulinarična doživetja.
Reza je rojena v Mariboru, a se je kot devetletna deklica z družino preselila v Ljubljano. Pravi, da se je v življenju predvsem prepustila toku in tako ubirala vsakič malo drugo pot. Študirala je računalniško informatiko na fakulteti za elektrotehniko – ker je bila ta najbližja domu – vmes dobila prva dva otroka in se zaposlila na radiu Študent – spet, ker je bil ta pač najbližje domu. Po diplomi je rodila še tretjega otroka in se preselila v Domžale ter začela delo na tamkajšnjem radiu Hit – ker je bil, spet, zelo blizu njenega doma. Od tam pa je sledila pot na televizijo, kjer je bila voditeljica vremena na komercialni televizijski hiši celih dvaindvajset let. »Spomnim se, da sem nekega dne svoji mami potarnala, da mi je v službi postalo dolgčas. A da je ne morem zamenjati, ker služba na televiziji pa vendarle je sanjska služba. In mama mi je odvrnila: ‘To ni sanjska služba, če ti je v njej dolgčas.’ Prav ta njen stavek mi je dal zagon, da sem službo pustila in se usmerila v turizem. Po opravljeni nacionalni licenci sem začela vodenja po Sloveniji, Hrvaški in Italiji. Celo na prvo pot s turisti je šla po spletu okoliščin mama z mano,« je v smehu pripoved začela Reza.
Američanom postreže štruklje – v svoji domači hiši
Njena nova poslovna pot se je potem začela precej organsko. »Življenje se zgodi in te pelje, res pa moraš biti za te spremembe odprte in prilagodljive narave,« pravi. Danes s sinom Luko deluje pod blagovno znamko Food Cool Tour Slovenija. Gre za ponudbo zasebnih kulinaričnih doživetij v osrčju doma Rezine družine. Opravljanje tovrstne dejavnosti zahteva tudi dokazila o minimalnih higienskih standardih (razkuževanje, vsak dobi svoj predpasnik, uporaba papirnatih brisačk in podobo) in druge zahteve, ki morajo biti izpolnjene, kadar gre za komercialno rokovanje s hrano za tretje osebe. Gre za prvovrstno izkušnjo za tujce v domači kuhinji, kjer se lahko naučijo priprave slovenskih tradicionalnih jedi, kot so štruklji in potica. Paket vključuje tudi prevoz iz in nazaj do izbrane nastanitve, ob lepem vremenu pa tudi sprehod po slikovitih poljih, ki jih obkrožajo Kamniško-Savinjske Alpe. Dogodek se začne in konča s požirkom izbrane slovenske kapljice, za katero je kot someljejka specializirana Reza. Skratka, avtentičnost in profesionalnost obenem.
Delavnice kulinaričnega doživetja prilagajajo glede na situacijo, želje in sezono. Včasih se tako med delavnicami Rezi in Luki pridružijo še njeni vnuki, ki pridejo iz vrtca, in goste pozdravijo v angleščini, poleti pa zato ne pripravljajo kmečke pojedine (zelje, pečenice, matevž). V klasični ponudbi kulinarične delavnice imajo sicer narezek in izdelavo sirovih štrukljev oziroma potice, a ponudbo prilagajajo glede na to, kakšne slovenske izkušnje si gostje želijo. »Pri nas se gostje zelo sprostijo, mi pa jih tudi vzamemo čisto za svoje. Je pa tudi res, da so naši gostje pretežno Američani, ki so bolj odprti in dovzetni za takšne, neke vrste avanture. Zato je energija na delavnicah vedno odlična, zelo veliko pa mi pomeni, da so mnenja in ocene delavnic zelo dobre, predvsem pa mi je v zadovoljstvo, da pohvalijo red in čistočo,« razlaga Reza. »No, saj res ‘glancamo’,« se vmes oglasi Rezina snaha Petra, ki soprogu Luku in tašči Rezi pomaga, s čimerkoli je že treba, da organizacija in izvedba steče tako, kot mora.
Česen kot glavni odločevalec
Rezina in Lukova podjetniška zgodba se je začela z iskanjem čvrstega, aromatičnega česna v trgovinski ponudbi. Ker nista našla želenega, sta česen začela gojiti sama. Ta je postal paradni konj ponudbe; iz njega so v mali domači kuhinji začeli izdelovati česnovo tinkturo in česnov čips. Ponudbi so dodali še lokalne, domače proizvode in produkte – nekaj so jih naredili sami (marmelade, mezge, sokovi), nekaj izdelkov so našli v lokalni okolici (domači siri, klobase). Malo trgovinico so postavili kar na domačem dvorišču, poimenovali so jo Rezina kašča. Potem se je zgodila epidemija koronavirusa, krajši čas so izvajali tudi dostave na dom (denimo paket velikonočnih dobrot), a zgodbo so, prav zaradi Rezinega hitrega prilagajanja in sposobnosti iskanja vedno novih in novih rešitev, zapeljali v novo smer, ki jo uspešno izvajajo še danes.
Reza je sicer rada sukala kuhalnico že od nekdaj. Ogromno časa rada posveti tudi svojemu vrtu. Ko so eno sezono doma pridelali toliko zelenjave, da niso več vedeli, kam z njo, so prišli na idejo domačega projekta, imenovanega Rezina kuhna. Leta 2016 se je udeležila tudi resničnostnega šova MasterChef. Tam je sicer spoznala nove tehnike kuhanja ter ugotovila, kako pomemben je videz jedi, pa tudi to, da kuhanja pod tako velikim pritiskom, kot ga da televizija, ni vajena.
Vsestranska Reza
»Trenutno iščem nekoga, ki bi mi izdelal male glinene modelčke za potice. Ker med delavnicami opazimo, da ljudem veliko pomeni, da naredijo nekaj sami in to lahko odnesejo tudi domov, smo prišli na idejo, da bi zaradi ohranjanja sočnosti začeli z izdelovanjem malih potičk. A ker želim ohraniti lokalnost in pristnost, ne morem modelčkov preprosto naročiti na eni od spletnih strani veletrgovcev, temveč iščem pristnega slovenskega ustvarjalca.« Poleti je delavnic manj, saj je Reza veliko dni odsotna zaradi turističnega vodenja. Največ vodi tujce po Sloveniji, praktično ni kotička naše države, kamor njena noga ni stopila. Rada jih popelje tudi v severovzhodni del Slovenije, ki postaja za tujce vedno bolj privlačen. »Naša Nani, tako ji namreč rečemo domači, je res malo posebna. Vsega se loti, nič je ne vrže iz tira. No, seveda tudi jo, a ona gre naprej. In ravno to, da zna iz situacije potegniti tisto najboljše, jo dela uspešno,« pove sin Luka.
Reza se je po drugi poroki z Američanom znašla na osebnostnem razpotju. Četudi sta si ustvarila življenje v Sloveniji, sta se čez nekaj časa vseeno preselila čez lužo. In to na Havaje. Čeprav je bilo Rezi zelo težko zapustiti rodno grudo, se je selitve lotila prav po njeno. Raziskovala, iskala, našla. Štipendijo in sprejem na tamkajšnjem študiju oceanografije. Čeprav se je na selitev pripravila maksimalno, je sled dogodkov in novica, da bo postala prvič babica, poskrbel, da je ameriško življenje pustila kar tam in se vrnila domov v Domžale.
Reza je danes od vseh vlog daleč najraje babica. Vzor svojim petim vnukom Maksu, Nadin, Samu, Lanu in Piki, da se lahko z vsestranskostjo, odprtostjo, prilagodljivostjo in izjemno voljo do življenja iz njega marsikaj naredi. Velik vzor in temeljna podpora, da je res lahko izrazila svojo osebnost v vseh barvah, pravi, sta njena starša. »Vsi moji prijatelji so ju oboževali. Pri nas doma so bili vedno vsi dobrodošli, včasih smo skupaj reševali kakšen problem. Karkoli sem se odločila, čeprav je bilo še tako nemogoče, nikoli nista rekla, da to ni v redu ali da ni mogoče.« Čeprav je Reza najraje doma, pa jo bo pot zagotovo odnesla še kam prek Alp. V preteklosti se je za učiteljico joge izučila v Indiji, na Filipinih napisala knjigo, ki bo morda kdaj pristala prav v vaših rokah. Le kdo ve, kam jo bo pot zanesla naslednjič in česa novega se bo tam naučila?
MONIKA KERN MOHORČIČ
REZIN RECEPT
“Za praznike je moja babica vedno spekla vanilijeve rožičke, kot jih je poimenovala, in učke z domačo marmelado. Pri prvih je uporabila beljake, pri drugih pa rumenjake. Eni in drugi so še danes na naših prazničnih mizah, le namesto orehov mi raje uporabimo mandlje.”
Vanilijevi rožički ali rogljički
- 14 dag masla
- 17 dag moke
- 7 dag olupljenih in fino nasesekljanih mandljev
- 7 dag sladkorja
- za konico čajne žličke vanilije
- 1 beljak
Vse sestavine urno pregnetemo v testo, ki ga zavijemo v folijo, in za dobre pol ure postavimo na hladno. To je zelo pomembno, če ne želimo, da bi se rožički med peko razlezli ali popokali. Na pekač položimo papir za peko ali ga premažemo z maslom. Testo razdelimo na majhne, za oreh velike kose, in oblikujemo 6- do 8-centimetrske svaljke. Ko jih polagamo na podlago, jih oblikujemo v rožičke. Med enim in drugim naj bo dovolj prostora, saj bodo rožički med peko rahlo narasli.
Pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija in rožičke pečemo največ 15 minut, odvisno od pečice. Kdaj zagotovo vemo, da so rožički pečeni? Ko se robovi in grebenček rahlo obarvajo. Če jih pečemo predolgo ali pa je pečica prevroča, se lahko hitro zažgejo ali pa postanejo lomljivi.
Ko so pečeni, jih vzamemo iz pečice in pustimo, da se nekoliko ohladijo. Vmes jih neprestano okušamo, da dosežejo pravo temperaturo. Pri tem pazimo, da ne pojemo celega pladnja. 🙂 Iz lastnih izkušenj vam povem, da vedno štirikrat pomnožim količino mase, da lahko za praznike postavim na mizo vsaj del slastnih vanilijevih rožičev.
Ko so še nekoliko topli, jih povaljamo v vanilijevem sladkorju, položimo na rešetko, da se popolnoma ohladijo in jih šele nato previdno pospravimo v posodo za piškote. Nujno jih skrijemo, da jih prehitro ne zmanjka. Pa lepe praznike!
