Ob zaključku Festivala gorniškega filma je v Cankarjevem domu potekala predstavitev knjige Z znanjem do zvezd, Slovenska šola za nepalske gorske vodnike.
Slovensko-angleška knjiga, ki je izšla pri Planinski založbi, je posvečena Alešu Kunaverju, vsem vodjem, inštruktorjem, zdravnikom ter podpornikom 40-letnega delovanja slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu. Govori o sanjah vizionarja in alpinističnem šolanju domačinov v nepalski Himalaji od ideje do izvedbe. Številni inštruktorji in zdravniki so 40 let nesebično in prostovoljno razdajali svoje znanje, izkušnje in čas ter prispevali svoj košček k temu, da je danes Nepal turistično razvita dežela z odlično izobraženimi vodniki in vrhunskimi alpinisti, ki svoje znanje samostojno prenašajo na nove generacije.
Manca Ogrin, sodelavka PZS, je vodila pogovor z ustvarjalci: urednico Mojco Volkar Trobevšek, Dušico Kunaver, ženo ustanovitelja in prvega vodje šole Aleša Kunaverja, drugim in tretjim vodjem šole Petrom Markičem in Bojanom Pollakom ter inštruktorji Andrejem Štremfljem, Matjažem Šerkezijem in Darjo Jenko.
Med številnimi, ki so sooblikovali slovensko šolo za gorske vodnike, so bili tudi kamniški alpinisti, gostje večera: Bojan Pollak, Matjaž Šerkezi in Darja Jenko.
Dušica Kunaver, soavtorica knjige in Kunaverjeva žena, je poudarila, da je težko na svetu še kak mednarodni projekt, ki bi trajal 40 let, temelječ na prostovoljstvu. Šola v Manangu pomeni poslanstvo in je zibelka novega, lepšega življenja v deželi pod najvišjimi gorami. Slovenska šola za nepalske gorske vodnike je naši državi prinesla velik ugled v svetovni alpinistični areni, knjiga Z znanjem do zvezd pa je dragocen spomenik tej šoli in njenemu pokojnemu možu.
Svoje videnje je delil tudi Bojan Pollak, 25 let vodja šole, kamniški alpinistični inštruktor in gorski reševalec. V šoli za gorske vodnike v Manangu je bil osemkrat, enkrat kot inštruktor in sedemkrat kot vodja tečaja. Bil je tudi odličen pedagog, znan po praktičnih in zanimivih učbenikih, ki jih je napisal kar na roko. »Ta zgodba me po svoje izpolnjuje, mi govori, da smo delali prav, da smo bili koristni. Vsak se lahko nauči določenega poklica, vendar ga lahko dobro opravlja samo tisti, ki v tem poklicu najde samega sebe. Zato tudi ne more biti vsak ustrezen za inštruktorja v tej šoli. To je res neke vrste poslanstvo, ki se ga človek lahko zave šele čez nekaj časa. Inštruktor naj bi bil alpinist po duši in srcu. Ključno je bilo vsekakor znanje, zaželene so bile himalajske izkušnje, ker je to pri Nepalcih veliko štelo. Vendar to ni bilo dovolj. Morala je biti prisotna tudi ljubezen, nagnjenje do učenja – predajanja znanja, izkušenj, ljubezen do tečajnikov – enako kot pri vseh dobrih učiteljih, pedagoških delavcih. Poleg tega pa še ljubezen do Nepala, do tamkajšnje pokrajine, vzdušja, predvsem pa do ljudi.«
Darja Jenko si je kot ženska-inštruktorica izborila enako mesto med moškimi kolegi. Kot pedagoginji ji je bila šola prava učilnica v naravi, novo učno okolje. Spregovorila je tudi o usklajevanju med sobivanjem, predavanjih o zdravi prehrani pa tudi o higieni.
Gorski reševalec Matjaž Šerkezi, trikrat inštruktor in enkrat vodja tečaja v Menangu, je orisal bliskovit gorniški razvoj Nepalcev: »Leta 2002, ko sem z njimi sodeloval na svojem prvem tečaju, tečajniki niso imeli niti osnovne opreme, kaj šele znanja, tako organizacijsko kot tehnično. Leta 2006 je bilo znanje svetlobna leta naprej. Posamezni inštruktorji, ki so bili leta 2002 moji tečajniki, so se že šolali za gorske vodnike in zaznati je bilo ključni element, ki ga prej ni bilo – gorništvo jim ni bilo več samo vir preživetja, ampak so z njim dobili status spoštovanja in se s plezanjem začeli tudi ljubiteljsko ukvarjati. Sanjali so stene, razmišljali o lednih slapovih, ki bi jih radi preplezali, in o vrhovih, na katere bi se radi povzpeli kot prvi Šerpe. In prav ti fantje, ki so daljnega leta 2006 pridobivali prve izkušnje in so sanjali, kot to počnejo posamezniki v naših alpinističnih šolah, so se januarja 2021 v zimskih razmerah povzpeli na drugo najvišjo goro na svetu K2.«
Kamničanka Mojca Volkar Trobevšek, snovalka in urednica knjige, je zbrala prispevke, slikovno in dokumentarno gradivo. Rdeča nit teče od ideje, vizije, uresničevanja in delovanja do poslanstva. Devet mesecev je kot mati dihala in živela ter ustvarjala – in knjiga je rojena.
»Poslanstvo je v tej knjigi večkrat zapisana beseda. Prostovoljstvo, pomoč drugemu brez pričakovanja povračila, iz dobre volje in za boljše življenje sočloveka, je vrednota, ki jo v pričevanjih sodelavcev šole vedno znova srečujemo. Zgodbe inštruktorjev in zdravnikov nudijo vpogled v intimno doživljanje dežele, šole in učencev, njihov zgled pa vabi k posnemanju. Knjiga nas uči, da je odločitev za dobro mnogokrat težka, uresničitev naporna, rezultat pa veličasten. Tako kot je veličasten 40-letni mednarodni humanitarni projekt, ki ga je s ponosom živelo in izpeljalo več generacij Slovencev. Za svoje delo si zaslužijo globoko spoštovanje in zahvalo, s to knjigo pa želimo njihovo delo ohraniti v večnem spominu.«
Knjigo sem prvič brala, kaj brala, požirala že ob njenem nastajanju. Ob branju sem podoživljala treking okoli Manasluja, na katerega naju je z Dušanom popeljal Marjan Kregar, ki v knjigi piše tudi o šolanju nepalskega princa za inštruktorja. Tako je nama obema življenje, mišljenje in kultura Nepalcev blizu in tudi zato je za obnovo šole prispevalo tudi naše podjetje.
V knjigi so v živo predstavljene same eminence slovenskega in svetovnega alpinizma, ljudje, ki jih dobro poznam iz knjig ali pa osebno, ki jih cenim ter globoko spoštujem. Pomen in veličino je težko izraziti z besedami!
Knjiga je velik prispevek k slovenskemu in svetovnemu alpinizmu, himalajizmu. Mogoče se zdaj sploh še ne zavedamo veličine slovenske alpinistične šole! Za vse ljubitelje alpinizma, himalajizma je knjiga prava eksplozija dejanj in spominov: od ideje, vizije, uresničevanja, delovanja in poslanstva!
Mira Papež
