Irena Cerar je avtorica pravljičnih vodnikov, odlična pripovedovalka in poznavalka ljudskih pravljic ter povedk. Izdala je štiri pravljične vodnike, tudi Pravljične poti po Kamniku. Lanskega maja je izdala Pravljične poti brez meja, kjer opiše 50 izletov v slovensko zamejstvo, od Tržaškega zaliva, preko avstrijske Koroške in Porabja do Istre. Poleg izletov so predstavljene tudi pravljice teh pokrajin. V četrtek, 27. januarja, smo se v eno izmed pokrajin, Rezijo, podali skupaj v okviru pripovedovalskega večera za odrasle Lisičja šola za vse, ki je potekal v Knjižnici Domžale.
Rezija je odmaknjena in skrivnostna dolina na italijanski strani Kanina. V tej dolini so se še ohranila številne ljudska izročila in pripovedi, ki so si jih nekoč pripovedovali domačini med seboj, v dnevnih sobah ali pa v pravljičnih gnezdih, kot so jih poimenovali sami. Cerarjeva je Rezijo obiskala že osemkrat in postala poznavalka tega območja.
»Na zadnjem večeru so bili poslušalci navdušeni nad lisicami, zato sem tokrat zbrala pravljice, kjer nastopajo lisice. V Reziji je zelo bogato izročilo o lisicah, zato sem z lahkoto nabrala par zgodb, ki so meni zelo všeč,« s temi besedami je Irena Cerar napovedala temo tega večera: lisice. Za začetek smo se naučili nekaj rezijanskih besed in spoznali Milka Matičetovega, pomembnega zbiralca in raziskovalca rezijanskih pravljic.
Prva zgodba je govorila o lisici, ki so ji otroci plačevali, da jim je delala domače naloge. Zapisal jo je Milko Matičetov, zanimivo pri njej pa je, da je vsak domačin dodal en del. Domačini Rezije namreč govorijo zgodbe ob večerih, ko dobro pijejo in jedo ter si pripovedujejo zgodbe. Sledile so še zgodbe o lisici, ki je romala v Rim, in o tisti, ki je spovedovala svoje živalske prijatelje. Spoznali smo tudi grdino, rezijansko zverinico. Cerarjeva je pravljice povedala na doživet način, z veliko gibanja in vmesnimi hudomušnimi komentarji, da smo si z lahkoto predstavljali, kako sedimo z lisico pri mizi in jemo pečeno kokoš. Rezijanske pravljice so namreč posebne v tem, da imajo živali čisto človeške lastnosti in z njimi se lahko pogovoriš na enak način kot s prijateljem.
Večer je popestril Jon Vodopivec iz glasbene šole Lartko v Trzinu, ki je zaigral na saksofon. Četrtkov večer je bil že tretji večer pravljic za odrasle po vrsti. A naj vas ime ne zavede, pravljice so primerne tudi za otroke. V marcu, na novem večeru pravljic, imamo skupaj z Ireno možnost potovati v Porabje. Več o Ireni Cerer si lahko preberite v intervjuju, ki smo ga z njo opravili za Modre Novice.
