sobota, 22 januarja, 2022
-6.7 C
Kamnik
-6.7 C
Kamnik
sobota, 22 januarja, 2022
-6.7 C
Kamnik
sobota, 22 januarja, 2022
-6.7 C
Kamnik
sobota, 22 januarja, 2022
-6.7 C
Kamnik
sobota, 22 januarja, 2022
DomovPogovoriIrena Cerar: Bela žena brez meja

Irena Cerar: Bela žena brez meja

»Velikokrat se mi je zdelo, da hodim ne samo po obrobju slovenskega kulturnega prostora, pač pa tudi po mejah svojih zmožnosti,« zapiše Irena Cerar v svoji novi knjigi Potepuški okruški, ki je pravzaprav refleksija in vpogled v njeno sedemletno ustvarjanje vodnika Pravljične poti brez meja, v katerem je opisanih petdeset izletov v slovenskem zamejstvu. Tako oriše svoje obsežno delo, ki jo je vodilo onkraj meja in do spoznanja, da ravno tam meje sploh niso pomembne. Irena pa ni le avtorica Pravljičnih vodnikov, temveč tudi odlična pripovedovalka in poznavalka ljudskih pravljic ter povedk. Če bi bila lik v povedki, bi bila bela žena. »To so modre žene, vile, ki bivajo na visokih planinah in v gorah, poznajo vse skrivnosti narave, znajo pomagati ljudem, a so hkrati rade same, odmaknjene od ljudi,« razloži svojo izbiro. To je Irena – bela žena brez meja.


Kdaj se je rodila vaša ljubezen do pravljic, povedk?

Ljubezen do zgodb je vame vsadil moj stari oče iz Zaloga pod Sveto Trojico, ki je bil ljudski pripovedovalec. Imel je majhen nabor petih ali šestih zgodb. Vedno so se ponavljale, a vsi trije, imam še brata in sestro, smo jih zelo radi poslušali. Pripovedoval je ob peči, kadar me je “vahtal”, čuval, ko sva kuhala “šnopc”, pa tudi pred spanjem. Ker so bile grozljive, je bilo potem težko zaspati, a v spominu so mi bolj kot to ostali pričakovanje, vznemirjenost, napetost, kaj se bo zgodilo. Hkrati sem imela srečo, da sem odraščala na osnovni šoli v Domžalah, kjer smo živeli. Ker nisem hodila v vrtec, sem pogosto zahajala v sosednjo “sobo” – šolsko knjižnico. Zame si je pogosto veliko časa vzela knjižničarka, gospa Ema Novak, ki mi je dajala kupe knjig in se z mano pogovarjala o prebranem.

Potem ste tej ljubezni dodali še pohodništvo, potovanja, raziskovanje?

Vsi trije otroci smo bili včlanjeni v Planinsko društvo Domžale. Včasih so v mladinskem odseku društva imeli – ne vem, če je še vedno tako – odličen sistem planinskih krožkov po šolah. To je bil izvrsten način, da smo vsi trije dobili osnovno planinsko izobrazbo. Sestra Tatjana je že zgodaj postala planinska vodnica, kasneje alpinistka, tudi brat je alpinist, mama je bila planinska kuharica na taborih, tako da je bila vsa družina vpeta v planinsko dejavnost. V gore smo hodili tudi z družino; če živiš pod kamniškimi planinami, se mi to zdi samoumevno.
Sama sem šele kasneje postala planinska vodnica, ko sem že vedela, da hočem pisati družinske izletniške vodnike. Vse to naše družinsko hribolazenje in pohodništvo je prežeto z radovednostjo – preprosto nas zanima, kakšen je svet in kaj se v njem lahko doživi.

Mnogo ljudi pozna vaše pravljične vodnike. Najprej je leta 2004 izšel vodnik Pravljične poti Slovenije, ki je bil velika uspešnica, in je pravzaprav začrtal vašo kariero. Kako sedaj gledate nanj?

Všeč mi je, da sem bila tako drzna in sem si zamislila knjigo, ki je do takrat še ni bilo niti pri nas niti v tujini. Zdelo se mi je namreč, da je za najmlajše najbolj pomembna zgodba, zato jo je treba postaviti na prvo mesto in kraje ter znamenitosti raziskovati prav s pomočjo zgodbe. Za tiste čase je bil to vrhunski izdelek, ilustracije so bile odlične, prav tako fotografije. Knjiga gre v sedmi ponatis in ravno te dni pripravljamo prenovo, delamo tudi nove fotografije. Edina stvar, ki je ne bi več ponovila, je, da sem pri nekaterih izletih namesto ljudske pripovedi vključila avtorske zgodbe, ker ljudskih nisem našla. Tako je na primer drugi vodnik, Pravljične poti v zgodovino, kot izdelek veliko bolj domišljen. Je pa razprodan in bo treba pripraviti ponatis. Potem pa je še knjiga Kamniške pravljične poti, ki je manjša po obsegu, zato sem pri njej lahko pokazala vse, kar sem se naučila pri prejšnjih dveh. Zdi se mi, da je tudi najbolj spretno napisana.

Nedavno je izšel še četrti vodnik Pravljične poti brez meja, ki je nastajal kar sedem let. Zakaj tako dolgo?

Ta knjiga je šla preko vseh meja. (smeh) Tako mojih osebnih kot formalnih. Lotila sem se je dokaj naivno: zdelo se mi je, da imam ogromno izkušenj in bom z lahkoto napisala tako knjigo. Izkazalo se je, da se ne bi mogla bolj motiti. Težko je bilo priti do novih in zanesljivih podatkov.

Knjige o zamejstvu, ki so obstajale, so mi bile sicer v pomoč, ampak nekatere so tudi že zastarele; poleg tega moja knjiga raziskuje zamejske pokrajine skozi ljudske pripovedi in tega ni opravil še nihče pred menoj. Kadar utirate nove poti, je vedno težavno, neprehodno!

Zato je bilo treba stkati mrežo pomočnikov – ljudi s terena, poznavalcev, znanstvenikov, raziskovalcev, domačinov … Potrpežljivo sem pletla to podporno mrežo, kar mi je vzelo ogromno časa.

Pa tudi območje je ogromno, kajti v knjigi ne predstavljate le ene regije, temveč kraje onkraj vseh štirih slovenskih meja.

Res je. Tudi to smo podcenili. Vse je bilo vendarle bolj odmaknjeno, kot sem bila navajena. Povsod sem želela preživeti čim več časa in, če se le da, tudi prespati, saj tako doživiš prostor veliko bolj poglobljeno. Pokrajino je treba začutiti, spoznati ljudi, se poglobiti. Vsi ti kraji imajo ogromno zanimive, tudi vihrave zgodovine. Tudi če ta ni osrednja tema moje knjige, sem jo morala poznati. To pa seveda pomeni ogromno študija in dela, ki ni vidno, a se ga sluti. Z vsemi, ki so mi pomagali pri nastajanju vodnika in za mano preverjali besedila, smo poskušali ustvariti nekaj, česar še ni bilo – želeli smo povezati te pokrajine s pripovednim izročilom, ki je na teh območjih izredno bogato. Poglobila sem se v vse to bogastvo, prekladala bisere in diamante ter zlato v zamejski pripovedni zakladnici, in od vsega tega le malenkost izbrala za knjigo. Tudi zaradi tega je trajalo tako dolgo, saj se je bilo treba prebiti skozi ogromno zapisanega materiala.

Kako je knjiga nastajala?

Najprej sem se založila z geografskimi knjigami, ki so predstavljale začetni študij. Brala sem, si delala zapiske, kaj bi lahko bilo zanimivo v turističnem smislu: da ima obiskovalec iz osrednje Slovenije kaj videti, da je pot urejena in je na voljo parkirišče, da se lahko kaj poje in je morda blizu še muzej, da lahko povežemo naravno in kulturno dediščino. Nato sem se odpravila na ogledni izlet, da sem preverila dejansko stanje in morda odkrila še kaj novega. Potem sem se vrnila tretjič, z družino, mojo “testno skupino”, smo prehodili vse poti. Videli smo, kaj nam je všeč, marsikaj smo zavrgli, ker se nam je zdelo nezanimivo. Kjer je bilo mogoče, sem se povezala tudi z domačini, večina se je zelo naklonjeno odzvala. Slovenci, ki živijo onkraj meje, se večinoma čutijo precej pozabljene in zapostavljene. Zato so me sprejeli z odprtimi rokami, me vozili okrog, mi kazali skrivne stezice in muzeje, v njih sem našla sogovornike, ki so z mano tuhtali, katere izlete in pripovedi izbrati. Ko je vodnik sestavljen, je vse videti zelo preprosto, a najti pravo zgodbo in primeren izlet je izredno težko.

Kakšni so odzivi med domačini po izidu knjige?

Čestitke so in še dežujejo z vseh strani! Največ medijske pozornosti je knjiga dobila pri slovenskih medijih na italijanski strani, o njej se je večkrat govorilo na radiu, televiziji, v tiskanih medijih. Ampak prvi intervju – ko je bila knjiga še v predprodaji in sploh še ni izšla –  je objavil Novi Matajur, tednik Slovencev, ki živijo v Videmski pokrajini. Zdi se mi, da Benečani zelo ponosni, veseli, ker povsod jasno in javno povem, da se mi je ideja za knjigo utrnila ravno v njihovih krajih. Bila sem gostja mednarodnega festivala Postaja Topolove v Benečiji, čez par dni odhajam v Špeter na predstavitev knjig, dogovarjamo se za gostovanje v Trstu … Tudi v Reziji bi morala biti prejšnji teden, a sem bila žal zasedena. Rezija je moja velika ljubezen, za knjigo sem jo obiskala kar sedemkrat. Veliko medijskega zanimanja je bilo tudi na avstrijskem Koroškem, dogovarjamo se za predstavitev na Hrvaškem. Kar nekaj dela me še čaka!

Kakšen pomen ima zadnji vodnik za vas osebno pa tudi širše družbeno v časih, ko gradimo zidove na mejah in se čedalje bolj zapiramo?

Knjige sem se lotila v popolnoma drugačnih družbenih razmerah, vmes me je bilo večkrat strah, da bomo morali nastajanje knjige opustiti. Žalosti me, s kakšno lahkoto se zapiramo, ne glede na tehtnost vzrokov. Pri tem namreč sploh ne pomislimo, da se s tem odrežemo od svojih rojakov, ki živijo čez mejo. Niti ne pomislimo, da naša realnost ni enaka njihovi. Zdi se mi, da družbi kronično primanjkuje empatije in občutka za drugega, kar me izredno žalosti. Vem, da žalosti tudi ljudi čez mejo. Hkrati pa ostajam idealistka. Zaradi knjige sem se sama zelo spremenila, Slovenijo gledam drugače, bolj celostno, raznoliko.

Zato upam in si želim, da bo moja knjiga marsikomu pomagala, ponudila roko, da se opogumi in odpravi v te kraje, jih obišče in razišče. Moj namen je pokazati edinstvenost in privlačnost teh krajev. Vse to bogastvo narečij, zgodb, pokrajin!

Želim si, da bi Slovenci videli, koliko lepega in zanimivega nam ponujajo, poleg tega pa je vse to tudi povezano z nami, zato je skrajni čas, da jih raziščemo, vzamemo za svoje.

Ali lahko potegnemo vzporednice oz. ločnice med slovenskimi in zamejskimi povedkami?

Povedke so ljudske pripovedi, ki se nanašajo na konkreten kraj, ga ponavadi tudi omenjajo. So vpete v pokrajino in razlagajo naravne pojave, ki si jih v preteklosti niso znali razložiti ali jih niso razumeli in so jih pojasnjevali na osnovi svojega razumevanja sveta. Čez mejo imajo enaka bajna bitja kot mi, a tudi nekaj svojih posebnosti. V Benečiji je na primer zelo znana krivopeta, ki je njihovo najbolj značilno bajno bitje in so zelo ponosni nanjo, živi pa tudi drugod v zahodni Sloveniji. Krivopeta je divja žena, pretežno hudobna, ki ima nazaj zasukane pete in dolge zelene lase. Je sovražna in lahko ugrablja moške in otroke ter jih odpelje v svoje odročne votline. Ima pa tudi veliko znanj, ki jih, če hoče, prenese na ljudi.

Vse vaše knjige so slikovno oz. fotografsko in ilustratorsko izredno bogate, kar je v teh časih hiperprodukcije velika sreča?

Pri nas se verjetno napiše in izda več knjig, kot se jih prebere!

V časih, ko je vsega preveč, prisegam na manj, a tisto bolj domišljeno, izbrano in kakovostno. Ni dovolj knjigo samo narediti in izdati, težji problem jo je predstaviti, tako da jo dejansko primejo v roke, preberejo, uporabijo.

Sama sem se odločila, da se tistim stvarem, ki jih delam, posvetim v največji možni meri. Bom pač napisala manj knjig, a upam, da bodo tiste pustile sledi. V založbi Sidarta sem našla za te čase zelo nenavadnega partnerja, ki se mu da veliko časa, energije in tudi sredstev vložiti v vsak knjižni produkt. Ugotovili smo, da se z leti to priseganje na kakovost obnese, ker trg vendarle manj domišljene stvari zavrže, pozabi, medtem ko dobro narejene knjige, kot so moji vodniki, lahko na trgu preživijo več let.

Z vodniki ste na inovativen način povezali naravno in kulturno dediščino naših krajev, hkrati pa jim dodali še uporaben vidik, kajti z njimi se na izlete odpravlja mnogo družin, tudi v šolah so že uporabili vaše ideje za izlete. Kako gledate na življenje vaših knjig?

Nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem v naravi srečala družino, ki je hodila z mojo knjigo. To je največji kompliment! Na začetku se z življenjem svojih knjig nisem pretirano ubadala, a ob izidu četrtega vodnika sem se odločila, da svojo blagovno znamko Pravljične poti postavim na bolj vidno mesto, kajti začeli so se pojavljati posnemovalci. Ne vem, kaj naj rečem o ljudeh, ki niso toliko ustvarjalni, da bi pogruntali kaj svojega. Blagovno znamko sem tudi zaščitila, naredila spletno in facebook stran Pravljične poti, da me ljudje lažje najdejo.

Na splošno pa me zaradi mojih vodnikov nekatere pobude dosežejo same. Ena od čudovitih je bila z OŠ Marije Vere, kjer je Tadej Trobevšek med epidemijo s sodelavci zasnoval akcijo Skupaj na izlet. Ker so se otroci malo gibali, hkrati pa je bilo naše gibanje omejeno, so pozvali družine k izletom iz mojega vodnika Kamniške pravljične poti. Družine so se odzvale v velikem številu, pisale navdušene odzive, spoznale nove kraje … Povabili so me tudi na zaključek projekta, kjer so podelili nagrade in priznanja, da sem jim povedala eno pravljico.

Sočasno s četrtim vodnikom je izšla še knjiga Potepuški okruški, ki je vaša refleksija sedemletnega potovanja in postreže z drobnimi, a iskrenimi vpogledi v zakulisje dogajanja na izletih, in razmišljanji ter ljudmi, ki so vas spremljali ali ste jih spoznali na tej poti. Kako je prišlo do nje?

Ob prvem zaprtju zaradi koronavirusa sem ravno zaključevala vodnik, pisala sem zadnjih deset izletov na italijanski meji. Potem so zaprli državo in meje. V Gorici so na območju nekdanje meje postavili velike betonske bloke, kar me je osebno prizadelo. Za dušo, kakor rečemo, sem ob vsakem izletu zapisala še svojo osebno, zakulisno zgodbo, kaj se je nam, ustvarjalcem knjige, dogajalo, ko smo delali na terenu, pa tega nisem mogla napisati v vodniku. Te zgodbe sem poimenovala Potepuški okruški in jih objavljala na svojem facebook profilu. Objave so bile precej dolge, zato me je presenetilo, ko sem začela dobivati številne odzive. Ljudje so jih brali, se odzivali, prosili za več. Tako nenavadno se mi je zdelo, da so se dotaknile ljudi. Verjetno ravno zato, ker so bile tako osebne, hkrati pa so prinašale univerzalno sporočilo.

Med temi, ki so jih brali, je bil tudi Samo Vadnov iz založbe Buča, ki je meni, utrujeni, zgarani in naveličani pisanja, predlagal, naj napišem še več Okruškov, da bi jih izdal v knjigi. Nameravala sem še pred poletjem zaključiti s pisanjem vodnika, nato pa se regenerirati …  a sem se lotila pisanja še te knjige. A glej ga, zlomka: to pisanje je bilo popolnoma drugačno, lahkotno, zabavno. Doživljala sem ga kot igranje v peskovniku in priložnost, da izrazim vse, kar se je v teh sedmih letih porajalo ob ustvarjanju vodnika: pogledi na hojo, planinstvo, partnerstvo, navsezadnje tudi materinstvo … o marsičem lahko pišeš, kajti med hojo premišljuješ, premlevaš, stopaš v odnose tako s pokrajino kot ljudmi. Iz vsega tega sem poskušala stkati svoj izraz, svoje pisanje o hoji, o doživljanju narave. Preberem skoraj vse knjige, ki s to tematiko izidejo pri nas, a se kar težko najdem v njih. Pri moških avtorjih je vse nekam športno, tekmovalno in storilnostno naravnano, mene pa to ne zanima. Zanima me potovanje vase, ki se zgodi v stiku z (novo) pokrajino: kaj mi le-ta prinese, kako se počutim, kakšne spomine vzbudi, kako se povežem z ljudmi in naravo. In seveda, temeljno vprašanje: kako to ubesediti! S svojim prvim literarnim eksperimentom v tej smeri sem zelo zadovoljna.

Meni se je ob prebiranju ves čas porajal prijeten občutek …

Ja, veliko ljudi mi je reklo, da imajo knjigo ob nočni omarici in zvečer preberejo zgodbo ali dve, ker jim pred spanjem dobro dene. Da imajo občutek, da je včasih vse lahko prav.

Zdi se mi pomembno, da smo informirani, a da smo ves čas potopljeni samo v slabe novice, v katastrofizacijo vsega, je norost. Norost, ki je zelo slaba za počutje, čustveno ravnovesje, ustvarjalnost in telo. Človek si mora, če se nekoliko črno pošalim, vzeti odmor tudi od konca sveta!

Med pisanjem Potepuških okruškov sem prav čutila, kako sem si vsak dan zgradila ovoj dobrih občutij. Pa ne v smislu idealiziranja, zanikanja realnosti, pač se mi je zdelo pomembno, da te prigode ostanejo dokumentirane, zapisane, saj so tudi opomnik, da je svet lahko tudi drugačen, prijaznejši, bolj human. Da je pomembno, da ne opustimo sanj, hrepenenj in vere v dobro v ljudeh. Želela sem si napisati knjigo, ki bo še komu v navdih.

Tudi sami ogromno berete, svoja razmišljanja in priporočila objavljate na svojem facebook profilu in ljudje vam zelo sledijo.

Neverjetno, kajne? To poskušam početi na čim bolj sproščen način. Imam zelo grdo navado, da vsi moji hobiji postanejo moje delo. (smeh) Zato poskušam nekatere stvari obdržati v sferi nekoristnosti. Imam dve oazi nekoristnosti oz. notranje svobode: naravo in branje. Ko berem za dušo, svoje navdušenje rada delim – to počnem samo v primeru, kadar se me knjiga res dotakne. Mogoče mi ravno zato ljudje sledijo, ker čutijo, da nisem plačana za to in nimam nobenega skritega namena. Res je neverjetno, kako mi nenavadni ljudje na najbolj nepričakovanih krajih povedo, da berejo po mojih priporočilih. To mi je v čisto veselje in čast!

Ker rada berem, se mi zdi škoda, da bi na družbenih omrežjih objavljali zgolj neumnosti. Meni se zdi pomembno govoriti o knjigah. Facebook je kot nož – lahko odrežeš kruh ali pa nekoga zabodeš. Jaz sem se odločila, da bom rezala kruh.

Niste pa le avtorica, temveč tudi pripovedovalka ljudskih pravljic. Vsak pripovedovalec ima svoj izraz, kakšen je vaš?

Oh, zdi se mi, da je pripovedovanje veščina, ki se je učiš vse življenje! Zato sebe kljub desetletnim izkušnjam doživljam kot pripovedovalsko vajenko. Zdi se mi, da moraš biti gnetljiv, odprt, poznati moraš svoje prednosti in slabosti ter razvijati tista področja, ki jih lahko. Menim, da sem na odru na nek način zelo “ljudska”, znam najti stik z ljudmi, ker jih imam rada, pomembno mi je, da se pod okriljem zgodbe povežemo in preživimo drobec časa, ki nas vse napolni – takrat se zgodi prava pripovedovalska magija. Ugotavljam, da me zadnje čase manj zanimajo velike priložnosti, “veliki odri” (če pri pripovedovalski umetnosti pri nas o tem sploh lahko govorimo), ampak raje ustvarjam priložnosti za druženja, ki tako meni kot ostalim nekaj dajo, polepšajo dan.

Poleg tega ste soustanoviteljica Križnikovega festivala, ki je od prvotne ideje prerasel v pestro dogajanje v kar štirih krajih. Kako gledate nanj?

Letos smo praznovali desetletnico festivala in strašno sem ponosna, da sem bila soustanoviteljica festivala. Iz nič smo uresničili zamisel in lepo je spremljati, kako festival raste in kako so ga domačini vzeli za svojega. Prav slednje se mi zdi bistvena začimba Križnikovega pravljičnega festivala. Všeč mi je, da so ambiciozni, da želijo skupaj s Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik razvijati tako festival kot tudi kraj. Upam, da se jim vizija o pripovedovalskem centru dobro uresniči! Predvsem pa si želim, da bi ravno Motnik postal stičišče, povezovalni člen pripovedovalskega dogajanja v Sloveniji, ki ga ta trenutek nimamo.

MATEJA ŠTRAJHAR

Foto: Luka Dakskobler

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
-6.7 ° C
1.4 °
-9.1 °
85 %
1kmh
20 %
sob
5 °
ned
5 °
pon
0 °
tor
4 °
sre
5 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano