»Velikokrat se mi je zdelo, da hodim ne samo po obrobju slovenskega kulturnega prostora, pač pa tudi po mejah svojih zmožnosti,« zapiše Irena Cerar v svoji novi knjigi Potepuški okruški, ki je pravzaprav refleksija in vpogled v njeno sedemletno ustvarjanje vodnika Pravljične poti brez meja, v katerem je opisanih petdeset izletov v slovenskem zamejstvu. Tako oriše svoje obsežno delo, ki jo je vodilo onkraj meja in do spoznanja, da ravno tam meje sploh niso pomembne. Irena pa ni le avtorica Pravljičnih vodnikov, temveč tudi odlična pripovedovalka in poznavalka ljudskih pravljic ter povedk. Če bi bila lik v povedki, bi bila bela žena. »To so modre žene, vile, ki bivajo na visokih planinah in v gorah, poznajo vse skrivnosti narave, znajo pomagati ljudem, a so hkrati rade same, odmaknjene od ljudi,« razloži svojo izbiro. To je Irena – bela žena brez meja.
Kdaj se je rodila vaša ljubezen do pravljic, povedk?
Ljubezen do zgodb je vame vsadil moj stari oče iz Zaloga pod Sveto Trojico, ki je bil ljudski pripovedovalec. Imel je majhen nabor petih ali šestih zgodb. Vedno so se ponavljale, a vsi trije, imam še brata in sestro, smo jih zelo radi poslušali. Pripovedoval je ob peči, kadar me je “vahtal”, čuval, ko sva kuhala “šnopc”, pa tudi pred spanjem. Ker so bile grozljive, je bilo potem težko zaspati, a v spominu so mi bolj kot to ostali pričakovanje, vznemirjenost, napetost, kaj se bo zgodilo. Hkrati sem imela srečo, da sem odraščala na osnovni šoli v Domžalah, kjer smo živeli. Ker nisem hodila v vrtec, sem pogosto zahajala v sosednjo “sobo” – šolsko knjižnico. Zame si je pogosto veliko časa vzela knjižničarka, gospa Ema Novak, ki mi je dajala kupe knjig in se z mano pogovarjala o prebranem.
Potem ste tej ljubezni dodali še pohodništvo, potovanja, raziskovanje?
Vsi trije otroci smo bili včlanjeni v Planinsko društvo Domžale. Včasih so v mladinskem odseku društva imeli – ne vem, če je še vedno tako – odličen sistem planinskih krožkov po šolah. To je bil izvrsten način, da smo vsi trije dobili osnovno planinsko izobrazbo. Sestra Tatjana je že zgodaj postala planinska vodnica, kasneje alpinistka, tudi brat je alpinist, mama je bila planinska kuharica na taborih, tako da je bila vsa družina vpeta v planinsko dejavnost. V gore smo hodili tudi z družino; če živiš pod kamniškimi planinami, se mi to zdi samoumevno.
Sama sem šele kasneje postala planinska vodnica, ko sem že vedela, da hočem pisati družinske izletniške vodnike. Vse to naše družinsko hribolazenje in pohodništvo je prežeto z radovednostjo – preprosto nas zanima, kakšen je svet in kaj se v njem lahko doživi.
Mnogo ljudi pozna vaše pravljične vodnike. Najprej je leta 2004 izšel vodnik Pravljične poti Slovenije, ki je bil velika uspešnica, in je pravzaprav začrtal vašo kariero. Kako sedaj gledate nanj?
Všeč mi je, da sem bila tako drzna in sem si zamislila knjigo, ki je do takrat še ni bilo niti pri nas niti v tujini. Zdelo se mi je namreč, da je za najmlajše najbolj pomembna zgodba, zato jo je treba postaviti na prvo mesto in kraje ter znamenitosti raziskovati prav s pomočjo zgodbe. Za tiste čase je bil to vrhunski izdelek, ilustracije so bile odlične, prav tako fotografije. Knjiga gre v sedmi ponatis in ravno te dni pripravljamo prenovo, delamo tudi nove fotografije. Edina stvar, ki je ne bi več ponovila, je, da sem pri nekaterih izletih namesto ljudske pripovedi vključila avtorske zgodbe, ker ljudskih nisem našla. Tako je na primer drugi vodnik, Pravljične poti v zgodovino, kot izdelek veliko bolj domišljen. Je pa razprodan in bo treba pripraviti ponatis. Potem pa je še knjiga Kamniške pravljične poti, ki je manjša po obsegu, zato sem pri njej lahko pokazala vse, kar sem se naučila pri prejšnjih dveh. Zdi se mi, da je tudi najbolj spretno napisana.
Nedavno je izšel še četrti vodnik Pravljične poti brez meja, ki je nastajal kar sedem let. Zakaj tako dolgo?
Ta knjiga je šla preko vseh meja. (smeh) Tako mojih osebnih kot formalnih. Lotila sem se je dokaj naivno: zdelo se mi je, da imam ogromno izkušenj in bom z lahkoto napisala tako knjigo. Izkazalo se je, da se ne bi mogla bolj motiti. Težko je bilo priti do novih in zanesljivih podatkov.
Zato je bilo treba stkati mrežo pomočnikov – ljudi s terena, poznavalcev, znanstvenikov, raziskovalcev, domačinov … Potrpežljivo sem pletla to podporno mrežo, kar mi je vzelo ogromno časa.
Pa tudi območje je ogromno, kajti v knjigi ne predstavljate le ene regije, temveč kraje onkraj vseh štirih slovenskih meja.
Res je. Tudi to smo podcenili. Vse je bilo vendarle bolj odmaknjeno, kot sem bila navajena. Povsod sem želela preživeti čim več časa in, če se le da, tudi prespati, saj tako doživiš prostor veliko bolj poglobljeno. Pokrajino je treba začutiti, spoznati ljudi, se poglobiti. Vsi ti kraji imajo ogromno zanimive, tudi vihrave zgodovine. Tudi če ta ni osrednja tema moje knjige, se