V Kulturnem društvu Miran Jarc Škocjan že 75 let uprizarjajo gledališke predstave in ustvarjajo raznoliko kulturno dogajanje. Tako v Sloveniji kot tudi širše so najbolj prepoznavni po festivalih in domačih gledaliških predstavah, ki v Poletno gledališče Studenec privabljajo obiskovalce iz vseh koncev Slovenije in tujine. Neprecenljive spomine in bogato zgodovino ljubiteljskega kulturnega dogajanja so strnili v nedavno izdani kroniki 75 let na izvirih studenške kulture. Njen avtor Primož Hieng je pregledal in uredil obsežno arhivsko gradivo, pri čemer je poseben poudarek namenil dogajanju v zadnjih petnajstih letih. Knjigo so javnosti predstavili v nedeljo, 1. februarja, v Kulturnem domu Franca Bernika.
Knjiga 75 let na izvirih studenške kulture obsega kar 384 strani in več kot 400 fotografij. Ideja za izdajo pregledne knjige s podrobno zgodovino delovanja društva je bila sicer prisotna že dlje časa, kot je razkril Lojze Stražar, predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, a okoliščine, predvsem pa finančne zmožnosti društva, njene izdaje niso dopuščale. Prelomni trenutek je nastopil konec leta 2024, ko se je Primož Hieng na prošnjo predsednika društva odločil, da se loti pisanja knjige. Kot novinar Slovenskih novic in nekdanji urednik Kamniških novic je delovanje društva spremljal že več kot dvajset let. Kolesje se je zagnalo – in knjiga je v dobrem letu ugledala luč sveta. Ob tem je Lojze Stražar poudaril: »Škoda bi bilo, da bi ljubiteljsko kulturno dogajanje zadnjih petnajstih let, ki ni bilo le pestro, ampak tudi kakovostno, prepustili pozabi časa ter spominov ne zapisali v knjigi.«
Temeljni vir nove knjige je delo doktorja Velimirja Vulikića 60 let Poletnega gledališča Studenec. Poleg tega je avtor izhajal tudi iz brošure Staneta Stražarja, ki je izšla ob 30-letnici gledališča, in obsežnega arhivskega gradiva, ki ga skrbno hranijo v društvu – od programskih knjižic, ki izidejo pred vsako novo sezono, do zapisnikov občnih zborov društva in številnih prispevkov v medijih. Knjiga prinaša uvodne zapise domžalske županje Renate Kosec, predsednika društva Lojzeta Stražarja in avtorja Primoža Hienga, nato pa kratek pregled kulturnega dogajanja na Studencu med letoma 1949 in 2009. Osrednji del je namenjen predvsem podrobnemu prikazu delovanja društva in gledališča v zadnjih petnajstih letih, med letoma 2010 in 2024. Posebno poglavje sta prispevali tudi podpredsednici društva Tadeja Capuder Flegar in Špela Prenar, predstavljeni pa so še vasi Škocjan in Studenec ter pesnika Miran Jarc in France Stražar. Knjigo dopolnjuje štirideset predstavitev posameznikov, ki so kakorkoli povezani s Studencem, poletnim gledališčem in društvom.
»Koliko ur je bilo vloženih v nastanek tako obsežne knjige, je nemogoče prešteti,« je poudaril Hieng. Toda še bolj kot obsežnost gradiva ga je presenetila srčnost in pripadnost vseh, ki sodelujejo pri delovanju društva in nastajanju gledaliških predstav. »Ne predstavljamo si, koliko prostovoljnega ali skromno plačanega dela je vloženega v eno samo predstavo, ki nato v Moravško dolino privabi občinstvo iz vse Slovenije in tujine,« je dodal. Nova knjiga – ne le z bogato vsebino, temveč tudi z oblikovno dovršenostjo, ki je delo oblikovalca Roberta Kužnika, izreka spoštovanje vsem, ki so 75 let ustvarjali to zgodbo … In ob tem tudi rasli, kot je poudaril voditelj predstavitvenega večera Jure Sešek, tudi sam večkrat del igralske zasedbe Poletnega gledališča Studenec. Studenec tako ni le odrsko prizorišče pod zvezdami, temveč ozvezdje številnih zgodb in spominov ljudi, ki so tu pustili košček sebe. »To je prostor srečevanja, druženja, živi izvir, iz katerega že tri četrt stoletja pijemo vsi, ki verjamemo v moč skupnosti, ustvarjalnosti, neponovljivega vzdušja in čudeža, ki se zgodi na odru,« je dejala Pia Brodnik, dolgoletna članica Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan in redna profesorica na Akademiji za glasbo, in dodala, »75 let na izvirih studenške kulture je praznovanje lastne zgodovine in identitete, naše poti, našega dela in našega ponosa. Je most med včeraj in jutri. Studenec je živi izvir vztrajnosti in povezanosti v skupnosti, je naš poklon vsem, ki so v ta prostor vtkali svoja življenja in hkrati darilo prihodnjim rodovom, da ne bi nikoli pozabili, kje in kakšne so njihove kulturne korenine.« Nova knjiga tako ni le spomin na preteklost, temveč temelj za prihodnost, ki s seboj nosi tudi pomemben klic – naj izvir ne presahne!
