Ali je Lucifer oz. hudič popolnoma neupravičeno obsojen kot krivec za naša nizkotna dejanja? Ali je zgolj ogledalo človeških dejanj oz. priročen izgovor za vse slabo, kar ljudje storimo? Odgovore na ta vprašanja so iskali ustvarjalci predstave Lucifer – tisti, ki prinaša luč, ki je bila premierno uprizorjena na odru kamniškega Kluba Kino dom konec novembra. Njeni avtorji so Ajda Špacapan, Anže Slana in Dejvid Kneževič iz Kulturno umetniškega društva Oksimoron.
Lucifer – tisti, ki prinaša luč, je glasbeno-igrana pripoved. Anže Slana kot gizdalinski Lucifer sijajno odigra svojo vlogo in v interakciji z občinstvom povsem resno, a z obilico humorja, s pripovedkami in pravljicami dokazuje, da je vsa ta leta pravzaprav po krivem obsojan za nečedna dejanja človeštva. V več vlog se vmes spretno vživi Ajda Špacapan, ki s pesmijo pospremi Luciferjeve pripovedi, ob čemer jo z glasbeno podlago v živo spremlja Dejvid Knežević. Predstava je razen zgodb oz. pravljic in dveh melodij v večini avtorsko delo vseh treh nastopajočih. »Luciferjev tekst sva oblikovala skupaj z Anžetom, pesmi sem napisala sama, medtem ko je glasbeno podlago ustvaril Dejvid,« pove Ajda Špacapan, poleg avtorice tudi režiserka in idejna vodja predstave.
Osnovno ogrodje glasbeno-igrane pripovedi predstavlja sedem smrtnih grehov (napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba), za katere je kriv hudič. Ker so material, motive in navdih za predstavo ustvarjalci črpali iz ljudske glasbe, pripovedk in pravljic, so v pripoved vpletli sedem zgodb iz ljudskega izročila, na podlagi katerih se sprašujejo, če je hudič res kriv za dejanja sedmih smrtnih grehov. »Lucifer oz. hudič nam nastavlja ogledalo. Za grehe ni kriv on, marveč ljudje sami. Entiteto hudiča smo si ljudje izbrali za grešnega kozla. Nanj prenašamo svoje najbolj zlobne in nizkotne vzgibe ter sence, ki jih sami v sebi ne želimo videti ali spoznati. Lucifer, ki po krščanskem izročilu predstavlja padlega angela, je tisti, ki prinaša luč in osvetljuje sence, nizkotnosti ter grehe človeštva. Človekova tema se lahko izrazi in sprosti le tedaj, ko smo jo sposobni videti in sprejeti,« o sporočilu predstave pove Ajda, ki meni še, da hedonizem za Luciferja, ki je v predstavi precej naklonjen uživaškemu življenju, ni nič slabega, kajti slabo oz. dobro smo si izmislili ljudje.
Ne samo Lucifer, temveč prav kamniški Lucifer
V predstavi se pojavljajo reference s Kamnikom. Če vas zanima, katere, si lahko ogledate eno od naslednjih ponovitev, saj ustvarjalci načrtujejo več uprizoritev v prihodnjem letu. »Lucifer je definitivno kamniški,« pravi Ajda in dodaja, da so se s tem želeli pokloniti lokalnemu okolju in ljudem, ki jih podpirajo. »Vedeli smo, da bo na premieri večinoma lokalno občinstvo in jih bo to zabavalo. Poleg tega je prostor Kluba Kino dom intimen, zato se nam je ta vsebina zdela še toliko bolj primerna, saj ustvarja domačnost med nastopajočimi in publiko,« pojasnjuje Ajda. Projekt sta sicer podprla Občina Kamnik in kamniška območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti.
Kdaj, če ne zdaj?
Vsi trije ustvarjalci so člani KUD Oksimoron, ki je bilo ustanovljeno konec leta 2015. Oblikovalo se je okoli nekdanjih članov srednješolske gledališke skupine, ki jih je tudi po zaključku srednješolskega izobraževanja družila želja po umetniškem udejstvovanju. Ajda pravi: »Od svojega nastanka dalje društvo stremi k povezovanju, spodbujanju in realizaciji različnih umetniških ter performativnih idej. Marsikateremu članu pomeni odskočno desko pri njegovem nadaljnjem ustvarjanju, obenem pa tudi prostor za raziskovanje kreativnih idej. Člani so skozi leta zoreli, z njimi pa tudi društvo; tako polni izkušenj in brezmejnih idej stremimo k bogatenju lokalne performativne scene. Upamo si trditi, da nam vsak projekt da nov zagon in motivacijo za umetniško ustvarjanje.« Naj bo tako tudi z Luciferjem! Zamisel zanj se je sicer Anji utrnila že med ustvarjanjem predstave Katzen Kabaret. »Ko sva z Dejvidom ustvarjala v kamniškem Katzen Kabareju, sva raziskovala entiteto hudiča, resnice, dobrega in slabega ipd. Te teme so me spremljale tudi kasneje, blizu pa mi je tudi pripovedništvo, ki ni estetizirano. Torej pravljice in pripovedke pred Grimmovimi olepšavami, tiste surove in okrutne, v katerih se kažejo temne sence človeštva … in Lucifer je manifestacija obojega,« razloži Ajda.
Čeprav je predstava nastajala tri mesece, zamisel zanjo pa se je rodila že mnogo prej, s svojim sporočilom – mi sami smo odgovorni za svoja ravnanja in dejanja ter posledice – pravzaprav ne bi mogla priti v bolj primernem času.
MATEJA ŠTRAJHAR // Foto: Kaja Zmajevska
