»Poezija mi daje način in prostor izraza, v katerem me nihče ne omejuje,« o svoji poeziji pravi Pino Pograjc, kamniški pesnik, ki je svoje prve pesniške nastope doživel v domači Kotlovnici. Danes je avtor treh pesniških zbirk, v katerih se osebne izkušnje prepletajo s kritičnim pogledom na družbo, predsodke in odnos do drugačnosti. O duševnem zdravju, spolni usmerjenosti in bolečih življenjskih preizkušnjah piše brez olepševanja, čeprav zase pravi, da je v vsakdanjem življenju precej manj neposreden kot v poeziji. V pogovoru smo se dotaknili tudi njegove povezanosti s Kamnikom, kjer s Sanjo Podržaj vodi krožek kreativnega pisanja, ter nastajanja četrte knjige, v kateri bo prvič namesto bolečine v ospredju ljubezen.
Odraščali ste v Kamniku, kjer ste v Kotlovnici tudi prvič nastopali. Kako ste se srečali s poezijo in kako je domače okolje zaznamovalo vaše pesniške začetke?
S poezijo sem se prvič srečal med branjem starih pesmaric. Še posebej se spominjam tiste z lepimi ilustracijami Marlenke Stupice, a se naslova žal ne spomnim. Pesmi sva prebirala in pela s staro mamo, ki živi v Komendi. S poezijo za odrasle sem se prvič srečal v šoli, a najbolj so me k pisanju spodbudila pravzaprav glasbena besedila. Zato sem na začetku pesnikovanja (nekje v tretjem letniku srednje šole) tudi veliko rimal, še preden sem vedel, da smo rime v slogu romantičnih pesnikov presegli že stoletje nazaj. Prve pesmi sem prinašal profesorici za slovenščino Stanislavi Židan, ki me je zelo spodbujala. Imel sem to srečo, da so med mojim šolanjem na kamniški gimnaziji potekali dogodki slam poezije Pest besed v kamniški Kotlovnici, kar mi je omogočalo, da sem svoje pesmi lahko prvič prebral na odru pred (kar številčnim) občinstvom. Nekajkrat sem na teh večerih celo zmagal, kar mi je dalo ogromen zagon za nadaljevanje pisanja.
Izdali ste zbirke v slovenščini – Trgetanje, Trepete, Megalomast in Izbruhijada – in angleški izbor pesmi Schizofag. Kako se je skozi njih spreminjal vaš pesniški glas?
V Trgetanju sem direktne, prozne verze začinil z metaforičnimi citati iz glasbenih besedil, ker sem se takrat bal, da so moje pesmi preveč prozne, da bi jih lahko jemali kot poezijo. Med pisanjem svoje druge zbirke Trepete, ki je nadaljevanje prve, pa sem te skrbi odvrgel in namerno eksperimentiral, v kolikšni meri je pesem lahko pripovedna, da je še vedno pesem. To sem pisal tudi kot opomnik sebi, da poezija ne pozna omejitev, pretirano kategoriziranje literarnih del pa lahko povzroči tudi škodo: spregleda večplastnost del na formalni ali vsebinski ravni. Mojo tretjo zbirko Megalomast in Izbruhijada sestavljata samo dve pesmi: Megalomast in Izbruhijada, ki pa sta obe zelo dolgi pa tudi bolj eksperimentalni, kot pesmi v prejšnjih dveh knjigah. V njiju eksplozivno, v stilu slam pesmi, popišem svoje misli med doživljanjem psihoze.
Kateri avtorji so najbolj zaznamovali vaše ustvarjanje?
V srednji šoli Dane Zajc, Gregor Strniša in Svetlana Makarovič. Kasneje, na začetku študija, Allen Ginsberg in Brane Mozetič. O poeziji slednjega sem tudi napisal diplomsko nalogo. Danes pa bi rekel Nina Dragičević, Iztok Osojnik, Jericho Brown, Sam Sax … Andreja Štepec in Karlo Hmeljak sta navdahnila polovico moje tretje zbirke. Ni pa le poezija vplivala na moje pisanje: dve od mojih najljubših knjig sta roman Parfum Patricka Süskinda in zbirka kratkih zgodb Tolmač tegob Jhumpe Lahiri. Izjemnega pomena za moje pisanje pa so tudi glasbena besedila in glasba sama. Včasih se več kot iz pesniških zbirk o pesnjenju naučim iz besedil Fione Apple, Nine Simone, Perfume Geniusa, Camerona Winterja …
Vaša poezija je zelo neposredna. Kako se ta neposrednost kaže v vašem vsakdanjem življenju?
Poezija mi daje način in prostor izraza, v katerem me nihče ne omejuje. Moj peskovnik, moja pravila. V vsakdanjem življenju se sebi zdim manj neposreden, zagotovo pa sem manj konflikten. Ker pišem v knjigah o zelo bolečih stvareh, včasih dobim vprašanje: ‘A drgač si v redu?’ A o teh bolečih stvareh sem seveda pisal po tem, ko sem jih že predelal. Če ne bi bil dobro in ne bi pridno jemal tablet, ob svoji diagnozi, ne bi mogel napisati knjige.
V pesmih odpirate teme homofobije, transfobije, mizoginije in družbenih pritiskov. Kako se te teme prepletajo z vašimi osebnimi izkušnjami?
Vsebina mojih knjig je precej avtobiografska, četudi gredo moje osebne izkušnje skozi proces literarizacije zavoljo ustvarjanja dobre umetnosti. Kakšen element osebne izkušnje predrugačim, kaj nepomembnega odstranim ali dodam, a poskrbim, da povedna razmerja moči, ki sem jih opazil in jih želim opisati, ostanejo ista, resnična. V tem svetu sem obstajal in obstajam (in v poeziji to tudi popisujem) kot sin, brat, vnuk, gej moški, shizofrenik, partner, ljubimec, sin alkoholika, sin bolnice z rakom … Vedno mi je bilo všeč, ko so v kritikah o moji poeziji pisali, da z zelo osebnimi izpovedmi slikam širše stanje družbe: vsak človek je občutil strah, zavračanje, jezo, pa tudi toplino in ljubezen … Jaz le vse te človeške izkušnje zapisujem iz zelo specifične perspektive.
Kako danes doživljate odnos do LGBT+ oseb v Kamniku?
Nihče me ne tepe ali zmerja. Moja ožja in širša družina sta zelo lepo sprejeli mojega fanta. Bi si pa želel živeti v mestu, v katerem se med sprehodom lahko s fantom držim za roko in nisem deležen zaprepadenega buljenja, kislih fac ali izjav: ‘Tega se ne počne v javnosti.’
V Kamniku s Sanjo Podržaj vodita pesniški krožek. Kaj vi in udeleženci odnašate iz teh delavnic?
S Sanjo sva želela ponovno zagnati neko pesniško dogajanje v mestu, kjer sva odraščala, in sva se zato povezala s Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, ki nama je z direktorico Bredo Poberžnik prišla takoj naproti. Zdaj že tretje leto vodiva krožek kreativnega pisanja, na katerem se zdi, da so udeleženke in udeleženci iz tedna v teden bolj spretni v pisanju. Zelo naju veseli, da je nastala tako raznolika skupina – starostno, karakterno in glede na slog pisanja. Od novembra do junija se bomo v letošnji sezoni dobivali enkrat na dva tedna v Kotlovnici, ob četrtkih ob 18. uri. Del krožka so tudi pesniški večeri: pridružite se nam 5. novembra, ko nas v Kotlovnici obišče letošnji nominiranec za Jenkovo nagrado Aleš Mustar.
Poezijo približujete tudi prek profila pes.marica. Zakaj se vam zdi pomembno deliti vsak dan eno pesem v slovenščini?
Ta profil sem na Instagramu bolj iz inata ustvaril pred dvema letoma in pol, ker mi je počil živec, ko sem videl, kaj vse se na družbenih omrežjih promovira kot poezija. Profil ‘pes.marica’ sem ustvaril kot protipol raznoraznim motivacijskim sloganom in puhlicam. Poezija zelo redko doseže širše občinstvo in tudi ta profil je v teh dveh letih in pol dosegel okoli 500 sledilcev, a me k sreči kuriranje celotne zadeve še vedno zelo veseli.
Kot samozaposleni v kulturi – koliko možnosti imate v Sloveniji za preživljanje s poezijo in s katerimi težavami se srečujete?
S poezijo se v Sloveniji ne da preživljati, tudi kje drugje težko. Preživljam se večinoma s prevajalskim delom (kmalu bo izšel roman, ki sem ga iz angleščine prevajal med poletjem), z organiziranjem literarnih dogodkov in kreativnih delavnic, s pisanjem esejev, intervjujev, kritik… S praktično vsem, kar mi pride pod roke in kar lahko stisnem v urnik. Magistrski študij anglistike in primerjalne književnosti sem končal pred dvema letoma in to, da imam veliko dela na samem začetku svoje kariere, si štejem kot velik uspeh in privilegij. Ker pa je v kulturi tako malo denarja in ker imamo kulturniki (še posebej prekarci) svoje delo radi in ga nočemo izgubiti, se pogosto ženemo prek svojih zmožnosti. Kljub priporočilom zdravnice, naj vzamem bolniški dopust, si tega še kakšna dva meseca nikakor ne morem privoščiti. Bom pa čez dva meseca malce več počival.
Kaj trenutno ustvarjate? Ali nastaja nova pesniška zbirka?
Trenutno ustvarjam četrto knjigo, ki bo nekakšna zmes vsega – poezije, proze in dramatike. To bo tudi moja prva knjiga, katere osrednja tema ne bo bolečina, temveč ljubezen.
