Le teden dni po tem, ko je Tadej Pogačar še petič osvojil rumeno majico na Dirki po Franciji, so imeli kolesarski navdušenci priložnost, da se z njim pomerijo na vzponu na Krvavec. V okviru dobrodelnega dogodka Pogi Challenge se je na dirki S Klanca v klanc zbralo 1189 kolesarjev, polovica je bila tujcev. Vsi z istim ciljem: preizkusiti se na enem najzahtevnejših slovenskih vzponov in vsaj za nekaj trenutkov deliti cesto z najboljšim kolesarjem na svetu.
Če je Pogačar, ki je spet startal s približno sedemminutnim zamikom za tekmovalci, lani ujel vse razen enega, je letos na poti od Komende do Krvavca (dirkanje se zares začne pri Gradu, ko se sproži tudi štoparica) pred njim v cilj na Plaži prišlo sedem kolesarjev. Zmagal je Nemec Frederik Niessen s časom 45 minut in 50 sekund (že na začetku je šel na polno in si s še enim tekmovalcem hitro priboril vsaj minuto prednosti), med ženskami pa je bila najhitrejša Laura Šimenc Kramar (56:28). Vzpon na Krvavec s 1189 metri višinske razlike je spoštovanja vreden. Že prvi kilometri z nakloni do 15 odstotkov so marsikomu spodrezali noge, ko so kolesarji prišli iz zavetja gozda, pa jih je dodatno izmozgala huda vročina, saj je bila temperatura tudi nad 1000 metri nadmorske višine blizu 30 stopinj Celzija.
Celo Pogačar je malo trpel
Tudi Tadeju Pogačarju na domačem klancu ni bilo lahko, ko je ”navil” ritem: »Užival sem v prvih dveh kilometrih, se tudi pogovarjal z udeleženci dirke, potem pa kar malo trpel do vrha,« je v cilju priznal Pogačar. »Ampak – noro vzdušje vse od starta. Ta klanec je eden najlepših na svetu.« Njegove besede so odražale občutke večine udeležencev. Noge so trpele, a se je splačalo. Izkušnja, ko grizeš v isti klanec kot najboljši kolesar na svetu in se celo nekaj metrov pelješ z njim vštric, je neprecenljiva. Skratka, Krvavec je bil prizorišče športnega izziva in hkrati navijaškega praznika, kot se za velikega šampiona iz Komende tudi spodobi.
Darilo ali kazen?
Med nastopajočimi smo srečali tudi številne kolesarje z modronovičnega območja. David Andrejc iz Domžal je imel posebej zanimivo zgodbo, saj je startnino prejel kot darilo za svoj 40. rojstni dan. »Prijatelji so mi hoteli dobro, ampak verjetno jim je bilo kar malo žal, ko so ob progi videli, kako se mučim,« se je pošalil. »Morda me nimajo radi.«
V cilj je pripeljal po eni uri in dvajsetih minutah. Vsekakor dober dosežek! »Na koncu sem precej trpel. Nisem bil edini. Vidiš tudi koga, ki zapelje ob rob ceste in mora bruhati. Takrat se še bolj zaveš, da je dirka na trenutke že malo ekstremna in raje umiriš ritem.«
Vodno hlajenje pomemben del dirke
Številni so bili resnično na meji svojih zmogljivosti, a so jih navijači ob cesti znova in znova pognali naprej. »Od začetka je bilo zelo naporno. Rekel sem si, da moram držati dober ritem. Glavo sem dal dol in se med vožnjo polival z vodo. Tako kot to počnejo na Dirki po Franciji. Kakšna dva litra vode sem si zlil po glavi, popil pa sem je manj kot liter,« je dodal Andrejc, ki je ključni trenutek, zaradi katerega je prišel na dirko, doživel po približno treh kilometrih. »Startal sem bolj zadaj, saj se je bilo težko prebijati naprej. Preveč kolesarjev je bilo na kupu. Pogačar me je ujel po petnajstih oziroma dvajsetih minutah.«
Vidiš megleno in si na robu moči
Velik izziv je bila dirka tudi za Jona Tiana Reberška iz Doba. Na Krvavec je prikolesaril v eni uri in desetih minutah, ob tem pa pokazal, da bi lahko imel pred seboj lepo športno prihodnost. »Super izkušnja, da lahko voziš z najboljšim kolesarjem na svetu. Je bilo pa težko, predvsem vroče. Na začetku je še šlo. Čeprav je klanec najhujši v prvih dveh kilometrih, sta mi bila najtežja zadnja dva kilometra, ko že kar malo megleno vidiš in si na robu svojih moči.« Toda 19-letnik je bil pripravljen na vse ovire: »Veliko sem treniral dolge klance. Krvavec sem prevozil sedemkrat. Letos sem se udeležil tudi Maratona Franja.«
Iz nogometa v kolesarstvo
Napredek je zelo opazen. Lani, ko se je šele začel resneje ukvarjati z rekreativnim kolesarstvom, je bil Jon Tian Reberšek na dirki S Klanca v klanc deset minut počasnejši kot tokrat. Kot nam je še zaupal, bi se rad naslednje leto na Pogi Challenge (predvidoma bo prireditev spet na vrsti takoj po Dirki po Franciji) vrnil še močnejši: »Morda se bom kolesarstva lotil še bolj resno. Razmišljam o kakšni ekipi. Pred kratkim sem pisal Pogi Teamu in pravijo, da bi me vzeli v amatersko ekipo, ki bi se ji lahko za začetek pridružil na treningih. Kljub študiju ekonomije sem pripravljen kolesarstvu posvetiti še več pozornosti,« pravi mladenič, ki je otroška leta posvetil predvsem nogometu in bil dolga leta član NK Dob.
Družinski dopust na morju? Kje pa, na kolesu!
Pogačarjev izziv je na Krvavec pripeljal tudi številne pare. Špela Grbič iz Preserij pri Radomljah pravi, da je mož navdušen kolesar, hočeš-nočeš pa je tudi sama postala del vsega tega. Skupaj z otroki že šest let obiskujejo Dirko po Franciji. »Poletja ne preživljamo na morju, ampak v Alpah. Radi smo aktivni, prevozimo znane vzpone, kot sta Croix de Fer in Alpe d’Huez. Fantje vozijo hitreje, jaz malo počasneje. Ob tem seveda uživamo ob spremljanju Toura, sploh ker je Pogačar tako uspešen.« Kakšna pa je bila izkušnja na Krvavcu? »Lepo vreme, super organizacija, veliko navijačev. Vzdušje je bilo vrhunsko, še boljše kot na vzponu na Alpe d’Huez.«
Zbrali več kot 200 tisoč evrov
Organizatorji so poskrbeli tudi za glasbo, a tokrat ne na Krvavcu (lani je tam nastopila Siddharta), temveč na glavnem odru v Komendi, kjer je v petek s svojo skupino prepeval Magnifico, dan pozneje pa Čuki. Tridnevni Pogi Challenge je tako v vseh pogledih uspel, predvsem pa je pomembno, da je bilo za Fundacijo Tadeja Pogačarja in kolesarsko društvo Pogi Team zbranih več kot 200 tisoč evrov. Fundacija bo sredstva namenila svojim programom pomoči, Pogi Team pa razvoju in podpori mladim kolesarjem. Prireditelji ocenjujejo, da je celoten dogodek obiskalo več kot 30 tisoč ljudi. V nedeljo je bila na vzponu na Krvavec polovica tekmovalcev iz tujine. Prišli so res iz vseh koncev sveta, tudi iz Avstralije.
Dogodek, ki povezuje ljudi
Vsi tujci so zatrjevali, da je Slovenija prekrasna in da se tu počutijo odlično. Tudi Pogačar je bil nad celotno prireditvijo navdušen: »Ko vidiš toliko ljudi na enem mestu, toliko otrok na kolesih in toliko nasmejanih obrazov, se zaveš, da je vse skupaj veliko več kot le kolesarski dogodek. To je vikend, ki povezuje ljudi. Iskreno sem hvaležen vsem, ki so prišli, navijali, sodelovali ali pomagali pri organizaciji. Brez njih Pogi Challenge ne bi imel takšnega pomena. Želim si, da bi vsak obiskovalec domov odnesel lep spomin in še večjo voljo do gibanja.«
M. O.
