Kamničanka Tanita Rose je avtorica kratkega igranega filma Afrodita, v katerem v ospredje postavlja samopodobo sodobne ženske. Film je konec novembra premierno predstavila v Mladinskem centru Kotlovnica, ob tem pa z gostjo, sociologinjo dr. Lucijo Čevnik, ki se v svojem strokovnem delu veliko ukvarja s telesno samopodobo, spregovorila še o vplivu družbenih omrežij in trenutnih lepotnih trendov na (telesno) samopodobo deklet in žensk. Sporočilo, ki so ga odnesli obiskovalci premiere, hkrati pa je takšen tudi namen filma, je, da moramo najti več ljubezni do sebe in svojega telesa.
Ideja o filmu izhaja iz Tanitine osebne izkušnje. »Prva iskrica je preskočila med pogovori z ženskami v naši družini. Ob odraščanju sem slišala veliko negativnih sodb in opazk, ki so jih govorile o svojem telesu. To mi je ostalo v spominu. Potem sem se pred kratkim pogovarjala s svojima babicama, ki sta zdaj že v tistih letih, za katera bi si človek mislil, da je negativna samopodoba že pozabljena, a to nikakor ni res. Ko sem poslušala vse to, me je zabolelo, zato sem začela premišljevati, kaj lahko naredim, da ženske presežemo vse te misli, saj nam res ni treba živeti v nezadovoljstvu z edinim plovilom, ki ga imamo v življenju,« razloži Tanita, za katero novi film Afrodita ni prvi, saj je pod okriljem Kulturnega umetniškega društva Oksimoron pred dvema letoma že ustvarila kratki film Vožnja, ki obravnava temo razhoda in kako lahko dve osebi en trenutek dojemata popolnoma drugače.
Kot odgovor na vse (negativne) sodbe, ki jih namenjamo sami sebi, je torej nastal kratki film Afrodita, v katerem se prepletajo izpovedi dveh žensk z vmesnimi igranimi deli. Andreja Habjan in Kaja Jordan iskreno spregovorita o svojem, po večini negativnemu odnosu do svojih teles, kako se ta odnos z leti spreminja in kako vpliva na njuno življenje. V igranem delu Tanita Rose s podobo in poetičnim monologom predstavi absurd sodobne Afrodite, ujete v kletko družbeno narekovanih idealov, in s tem opozori na senčno plat arhetipa boginje lepote v sodobni družbi, v kateri je potreba po zadostitvi lepotnim idealom postala najvišja vrednota v življenju posameznika. »Ali samo mene skrbi, kaj je postalo normalno?« se sprašuje avtorica.
Taniti, ki je za film napisala scenarij in v njem tudi zaigrala, se je na njeno prošnjo pridružil David Janušič, ki je poskrbel za kamero in montažo, režija filma pa je njuno skupno delo. Celoten proces nastajanja kratkega filma je trajal slabo leto dni. »V začetku leta sem napisala poetičen del. Sprva sicer ni bila namenjen za film, saj je poezija nastala spontano, besede so začele prihajati iz mene neke noči, ko nisem mogla spati,« pove Tanita, ki se je šele kasneje odločila, da vsebino poezije razširi v temo filma.
Po ogledu filma, ki nikogar ni pustil ravnodušnega, saj je vsak v občinstvu v njem prepoznal vsaj delček sebe, je termin telesne samopodobe s strokovnega vidika osvetlila dr. Lucija Čevnik, s katero se je poleg avtorice filma pogovarjala še Ajda Špacapan. Ljudje so se s svojo samopodobo, ki izhaja iz primerjanja z drugimi, ukvarjali od nekdaj, bolj intenzivno pa od konca 19. stoletja dalje, ko je razvoj ogledal v Evropi doživel razcvet. Danes na oblikovanje samopodobe vpliva primarna družina, ogromen vpliv pa imajo tudi mediji, med katerimi je nujno treba omeniti družbena omrežja. »Tisti, ki se slabo počuti v svoji koži, je dober potrošnik,« je izpostavila dr. Čevnik in dodala, da je negativna samopodoba zakopana bistveno globlje kot tam, do koder lahko poseže lepotni kirurg. »Kaj je popolnost? Popolnost ne obstaja,« je opozorila in dejala, da je bolj kot na videz treba pogledati predvsem na funkcionalnost telesa.
Tako govornice na odru kot gostje v občinstvu so se strinjali, da je zelo dobrodošlo govoriti o tej temi, saj slaba samopodoba ni omejena le na ženski del populacije, temveč se z njo precej pogosto spopadajo tudi moški, hkrati pa je skrb vzbujajoče dejstvo, da se v zvezi s svojo samopodobo obremenjujejo vedno mlajši. Zato je ključen zgled, ki ga starši dajejo svojim otrokom, kot del osveščanja in priložnost za pogovor pa so zelo dobrodošle tudi vsebine, kot je film Afrodita. »Vesela sem, da si o tem spregovorila in bo šel film v svet, sploh v osnovnošolsko obdobje, kjer se pojavlja že veliko tovrstnih problemov,« je dr. Čevnik dejala Taniti Rose, ki je tudi sama že razmišljala o kulturno-izobraževalnih dogodkih ter delavnicah za učence in dijake. »Vse priložnosti moram še raziskati, seveda pa je želja, da se film pojavi še kje,« o načrtih pove kamniška ustvarjalka, ki poleg ukvarjanja z igro želi pustiti svoj pečat z ustvarjanjem filmov, saj ne želi nastopati le v tujih delih, temveč ima kaj povedati tudi sama.
