Anton Štrukelj se je rodil leta 1952 v Dobu, odraščal pa je v Domžalah. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1976, zato letos obhaja zlato mašo – petdeset let duhovniškega delovanja. Deloval je v številnih župnijah, med drugim dvakrat v Mengšu in tudi na Brdu pri Lukovici. Kot profesor dogmatične teologije, član Mednarodne teološke komisije v Rimu in nekdanji generalni tajnik Slovenske škofovske konference je pomembno zaznamoval tudi slovenski teološki prostor. Z njim smo se pogovarjali o duhovniškem poklicu, domačih krajih, Benediktu XVI., Cerkvi ter iskanju smisla in upanja.
Letos obhajate zlato mašo. Kakšni občutki vas spremljajo, ko se ozrete na petdeset let duhovniške poti?
Hvaležnost in veselje. To dvoje prevladuje.
Rodili ste se v Dobu, duhovniška pot pa vas je pozneje dvakrat pripeljala v Mengeš in tudi na Brdo pri Lukovici. Kako so vas ljudje in župnije v domačem okolju oblikovali ter kateri spomini na to obdobje so vam ostali najbližji?
Rojen in krščen sem v župniji Dob pri Domžalah. Starši so zgradili novo hišo v Depali vasi, kamor se je naša družina preselila. Odraščal sem torej v Domžalah. Po duhovniškem posvečenju sem ostal povezan z domačimi kraji in sem rad pomagal v Domžalah in sosednjih župnijah, zlasti poleti. Povsem »uradno« pa sem bil najprej kaplan v župniji Mengeš. Čez nekaj let sem bil določen za duhovnega pomočnika v župniji Brdo pri Lukovici-Zlato polje. Rad sem prihajal med te ljudi, saj je moj oče Peregrin doma iz sosednje župnije Krašnja. Nekoliko pozneje sem bil duhovni pomočnik v Mengšu. Na vsa obdobja v teh krajih imam najlepše spomine. Vedno se razveselim srečanj s prijaznimi ljudmi iz teh krajev.
Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili klic v duhovništvo? Je šlo za jasno odločitev ali za pot, ki je v vas dozorevala postopoma?
Bog me je ljubeznivo pritegoval k sebi. Nobenega posebnega dogodka ni bilo. Vse je potekalo mirno in naravno, kakor je značilno za razvoj in rast v naravi. Povsem jasno sem doživljal Jezusove besede apostolom: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane« (Jn 15,16). Papež sv. Janez Pavel II. je ob svoji zlati maši napisal knjigo z naslovom Dar in skrivnost. Ta opredelitev duhovništva je zelo natančna in se z njo popolnoma istovetim.
Ste v teh petdesetih letih kdaj podvomili o svoji odločitvi za duhovni poklic? Kaj vam je v težkih trenutkih pomagalo vztrajati?
Hvala Bogu in Mariji, niti za trenutek nisem podvomil o pravilnosti svoje odločitve. In tudi izrazito težkih trenutkov ni bilo. S težavami se seveda sooča vsak človek. Veren kristjan išče rešitev zlasti v molitvi, kjer doživlja Božjo pomoč, kakor zatrjuje apostol Pavel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13). Pred 50 leti nas je bilo posvečenih 49 novomašnikov v Sloveniji. Gospodar življenja je k sebi poklical že 18 naših sobratov. Najbolj pretresljivo je bilo, da smo se prav na dan 50. obletnice posvečenja, 29. junija, na Brdu pri Lukovici poslovili od našega cenjenega sobrata Janeza Gerčarja, dolgoletnega župnika v Šmarci. Z njim sva bila od prvega do zadnjega dne skupaj pri vojakih v Ohridu. Zelo si je želel, da bi se skupaj z drugimi jubilanti udeležil praznovanja na Brezjah pri Mariji Pomagaj. Upal je tudi, da bo svojo zlato mašo praznoval v Šmarci. Ko sem ga tri dni pred smrtjo obiskal, pa je tiho dodal: »Morda pa jo bom praznoval zgoraj, v nebesih.« Njegove besede so se žal uresničile. Človek ne more vedno razumeti Božjih načrtov.
Katere trenutke svojega duhovniškega poslanstva hranite kot najlepše?
Vse! Sv. Terezija Deteta Jezusa pripoveduje, da so starši svojim hčeram dali košaro z drobnimi stvarmi. Njeni sestri sta izbrali to in ono. Mala Terezija pa je zagrabila kar celo košaro in rekla: »Jaz vzamem vse!« Tako je v življenju – najbolje je, da nisi izbirčen, pa je vse lepo in dobro.
Kdo je danes za vas Bog? Ga po petdesetih letih duhovništva in raziskovanja doživljate drugače kot takrat, ko ste bili mlad bogoslovec?
Bog je seveda vedno isti, neizmeren in nespremenljiv. Naše spoznavanje pa mora rasti in napredovati, kakor naroča apostol Peter: »Rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa« (2 Pt 3,18). Imel sem navado, da sem prebrano osebno premislil, se poglobil vanjo in skušal v molitvi najti osebni stik z Bogom. Tako je, kakor se mi zdi, vsaj nekaj duhovnega bogastva prešlo vame in je postalo del mojega bivanja. V raznih dušnopastirskih opravilih in srečanjih z ljudmi se je vse izkristaliziralo in potrdilo kot resnično in zanesljivo življenjsko vodilo. Postalo je hrana ne le zame, ampak zlasti za druge.
Kaj vas je po duhovniškem posvečenju spodbudilo, da ste se tako poglobljeno posvetili teologiji in prav dogmatiki?
Kot bogoslovec sem imel pred očmi običajno dušnopastirsko delovanje. Ob pisanju diplomske naloge o potrebnosti in blagoslovu prosilne molitve, pa me je mentor, svetniški profesor Anton Strle, zdaj božji služabnik, spodbujal, naj študij nadaljujem. Omogočil mi je osebni stik s švicarskim teologom, Hansom Ursom von Balthasarjem. Ob branju njegovih knjig so se mi odpirala nova obzorja. Videl sem, da je zdrava teologija potrebna za duhovnikovo osebno molitveno življenje in poslanstvo. Kar naenkrat me je študij dogmatike pritegnil, prevzel in osvojil.
Kaj bi odgovorili človeku, ki meni, da je teologija le akademska teorija, oddaljena od resničnega življenja?
Povabil bi ga z besedami, ki jih je zaslišal sv. Avguštin: »Tolle, lege – Vzemi in beri.« Morda bo počasi spoznal, da je teologija ali bogoslovje, nauk o Bogu, nekaj najbolj življenjskega. Navsezadnje je samo Bog zanimiv. Vse stvari na svetu so lepe in očarljive, a veličasten je samo Bog, Stvarnik harmonije. Lepota je pomembna pot k Bogu. Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI. je zatrdil: »Že večkrat sem povedal, da so po mojem prepričanju prava apologija krščanstva, prepričljiv dokaz njegove resnice, v nasprotju z vsem negativnim, na eni strani svetniki in na drugi lepota, ki jo je ustvarila vera. Da bo vera danes rasla, moramo sebe in soljudi pripeljati k srečanju s svetniki in v stik z lepoto.«
Vaš bogati avtorski in prevajalski opus obsega skoraj 300 knjig, razprav, člankov in prevodov. V najnovejši knjigi Nebo in zemlja pišete o odnosu med Bogom, človekom in stvarstvom. Kaj je njeno osrednje sporočilo in kaj po vašem mnenju današnjemu človeku najbolj manjka pri iskanju smisla?
V vsakem človeku je globoko hrepenenje po sreči, ljubezni in izpolnjenosti. Psalmist pravi: »Naj se veseli srce tistih, ki iščejo Gospoda« (Ps 105,3). Človek lahko na Boga pozabi ali ga zavrne, toda Bog ga ne neha klicati, naj ga išče ter v njem najde življenje in srečo. To iskanje zahteva razmišljanje, iskrenost, odprto srce in tudi pomoč ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo o veri.
Sveti Avguštin, veliki iskalec Boga, je v svojem delu Izpovedi zapisal eno svojih najbolj znanih misli: »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem je želel povedati, da človek popolnega miru in izpolnitve ne more najti le v zemeljskih stvareh, ampak ga nazadnje najde v Bogu.
Josepha Ratzingerja oziroma Benedikta XVI. ste osebno poznali in njegovo delo spremljali več desetletij. Kako se spominjate vajinega prvega srečanja in kakšen človek je bil v osebnem stiku, zunaj javnosti in uradnega protokola? Kaj ste se od njega naučili kot teolog, duhovnik in človek?
V skoraj 40 letih osebnega poznanstva s kardinalom Josephom Ratzingerjem, papežem Benediktom XVI., se je zvrstilo veliko srečanj. Najožje sodelovanje je bilo v petletnem obdobju v Mednarodni teološki komisiji v Vatikanu. Papež Benedikt XVI. je bil tako celovita osebnost, da skoraj ni bilo opazne razlike med njegovo blago osebo in uradnimi nastopi. Vedno je bil pristen in očarljiv. Kot izjemen učenjak je ostajal ponižen človek. Ob izvolitvi za papeža se je predstavil za skromnega delavca v Gospodovem vinogradu. Bogu sem hvaležen, da sem ga smel poznati, se ob njem učiti in tudi prevesti precej njegovih knjig. Prav njegova pisna dela ostajajo dragoceno vodilo za Cerkev in človeško družino v prihodnjih stoletjih. Zaradi njegovega izpiljenega sloga in pronicljivega sporočila so ga imenovali »Mozart v teologiji.« Verjetno bo kmalu dosegel naslov »cerkveni učitelj.«
Veliko ljudi danes pravi, da verujejo v Boga, vendar ne zaupajo več Cerkvi. Kako razumete ta razkorak in ali je Cerkev dovolj pripravljena prisluhniti upravičenim kritikam?
Že nekaj desetletij pogosto slišimo misel: »Bog da, Cerkev ne.« Sam menim, da je takšno ločevanje težko, saj človek vero, zakramente in krščanski nauk spoznava prav po Cerkvi. Prvi kristjani so govorili, da nihče ne more imeti Boga za Očeta, če Cerkve ne sprejema kot matere. To pa ne pomeni, da Cerkev ne potrebuje kritike ali sprememb. Pri tem se lahko spomnimo odgovora svete Matere Terezije na vprašanje, kaj bi bilo treba v svetu spremeniti: »Mene in vas.« Sprememba se torej začne pri vsakem posamezniku, tudi pri ljudeh znotraj Cerkve.
Kaj bi ob zlati maši želeli sporočiti mladim, ljudem, ki iščejo smisel, in tistim, ki so se od Cerkve oddaljili?
Vsem bi rad povedal, da je življenje lepo in dragoceno. Naj se veselijo vsega lepega. Ustvarjeni smo za srečo ne le na drugem svetu, marveč tudi na tem. Ustvarjeni smo, da bi ljubili in bili ljubljeni. Bog nam daje upanja polno prihodnost. Katekizem katoliške Cerkve se začenja z besedami: »Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Zato je Bog vedno in povsod blizu človeku. Kliče ga in mu pomaga, da bi iskal, spoznaval in ljubil Boga z vsemi svojimi močmi. Bog sklicuje ljudi, ki jih je greh razkropil, v edinost svoje družine, Cerkve«. Gospod Bog naj po Mariji Pomagaj z Brezij blagoslovi in varuje vsakega od nas, da bomo živeli srečno in izpolnjeno.
