Čeprav je v črnogorskem Bihorju preživel le kratek del svojega življenja, se še vedno čuti za Bihorjana. Zgodbe ljudi iz domačega kraja so se vtisnile v spomin Sefadina Koraća, ki živi in ustvarja v Sloveniji, njihove usode pa navdihnile njegovo knjigo Tu je babi, sine. Na sinočnji predstavitvi knjige v Knjižnici Domžale, ki jo je pripravilo Bošnjaško kulturno društvo Ruh Domžale, je avtor povedal: »Domači kraj niso le bistri izviri, pletene ograje, zelena praprot in potoki, ampak so predvsem ljudje. Ljudje in njihove usode. In v Bihorju je toliko različnih usod, da je to neverjetno.«
Domžalčan Sefadin Korać je pesnik, pisec kratkih zgodb in avtor dramskih besedil ter podpredsednik Bošnjaškega kulturnega društva Ruh v Domžalah. V Slovenijo je iz Črne gore prišel pred več kot dvajsetimi leti. Leta 2021 je izdal pesniško zbirko Pola, pola (Pol, pol). Njegove pesmi in kratke zgodbe, med njimi tudi nagrajene, so bile objavljene v več zbornikih in revijah. Je avtor priredbe za gledališko predstavo Ilhamijin put, ki je bila uprizorjena v Sloveniji ter Bosni in Hercegovini.
V bosanskem jeziku napisano knjigo Tu je babi, sine sestavlja deset zgodb in dva kratka zapisa. Avtorja so navdihnile usode domačih ljudi iz Bihorja. Čeprav so zgodbe izmišljene, je po Koraćevem mnenju meja med resničnostjo in domišljijo zelo zabrisana. »V življenju je vse prepleteno. Vse moje zgodbe in liki so izmišljeni. A hkrati so tudi resnični. To so življenjske usode – usode vsakega izmed nas,« je povedal v pogovoru z moderatorjem Alemom Kasumovićem. Po izdaji pesniške zbirke se je avtor tokrat odločil za prozo, saj je želel posredovati nekaj nevsiljivih sporočil, ki jih bodo bralci po njegovem mnenju prepoznali sami.
Naslov Tu je babi, sine je besedna igra; vzporedno pa se pojavlja tudi naslov Tu je ati, sine. Beseda babo namreč v bosanskem jeziku pomeni oče in se po obliki lahko zamenja s slovensko besedo babi. Naslov tako ponazarja izkušnjo življenja in ustvarjanja med dvema kulturama. Pisanje v maternem jeziku za Koraća kot pripadnika manjšine ni le način komunikacije, temveč tudi način ohranjanja identitete, kulture, spomina in pripadnosti. »Lahko smo hvaležni, da v Sloveniji izide knjiga v bosanskem jeziku. Še posebej za otroke je pomembno, da berejo v jeziku svojih staršev, saj jim s pomočjo literature in kulture nasploh pokažemo, da del njih izvira od drugod. Čeprav živijo v Sloveniji, obstaja še en del njihove biti,« je ob tem poudarila pisateljica Selma Skenderović, ki je napisala recenzijo Koraćeve knjige. V njej so jo poleg samih zgodb, ki so ji blizu, ker tudi ona prihaja iz Bihorja, navdušile še jezikovne posebnosti. Kot je povedala, avtor uporablja veliko turcizmov, ki so bili nekoč del jezika njihovih babic, danes pa jih pripadniki bošnjaške skupnosti v Sloveniji, zlasti mlajše generacije, ne poznajo več tako dobro.
Skenderović je izpostavila tudi odgovornost pisatelja, da opozarja na družbene probleme. »Mislim, da je kritičen pogled na svet in na stvari, ki se dogajajo okoli nas, potreben, še posebej, če si del manjšine. Vendar ni vseeno, na kakšen način pišeš o tej manjšini. Zato mislim, da imamo avtorji odgovornost, da predstavljamo svet takšen, kakršen je.« Z moderatorjem sta se dotaknila tudi meje med integracijo in asimilacijo: ali so pripadniki manjšine lahko popolnoma vključeni v družbo, v kateri živijo, hkrati pa ohranijo svoj jezik, kulturo in občutek pripadnosti? »Mislim, da je nemogoče vztrajati v svoji identiteti in se hkrati popolnoma prilagoditi identiteti večine. Asimilacija bi morala biti videti tako, da spoštuješ svoje in tuje. Ne pozabiš svojega, hkrati pa se prilagajaš večini. Bistveno je, da veš, kdo si, saj le tako lahko prispevaš k širši skupnosti,« je poudarila.
Literarni večer, ki sta ga podprli tudi Občina Domžale in Knjižnica Domžale, sta s pesmijo obogatila pevski zbor društva in solistka Asja Zahić. Bošnjaško kulturno društvo Ruh si z različnimi dejavnostmi prizadeva ohranjati in negovati bosanski jezik, kulturo, tradicijo in običaje, hkrati pa ostati odprto do okolja, v katerem deluje.
Večer je presegel predstavitev knjige, saj je odprl vprašanja jezika, identitete, pripadnosti in življenja med dvema kulturama. Prav v tem je posebnost Koraćevega pisanja: njegove zgodbe izvirajo iz enega kraja, a govorijo v jeziku sveta.
