Slovenska košarkarska reprezentanca do 20 let je to poletje spisala zmagovito pravljico in v Stožicah postala evropski prvak. Predvsem finalna zmaga nad Srbijo je bila impresivna. V ekipi sta bila tudi dva igralca, dobro znana domžalskim ljubiteljem košarke: Lovro Bolhar in Lovro Lapajne.
»To je res nekaj neverjetnega in nekaj, česar nismo pričakovali. Veliko igralcev je manjkalo, na pripravljalnih tekmah je naša igra zelo nihala in je bilo več porazov kot zmag. A nismo nehali verjeti. Naša forma se je med prvenstvom dvigovala, bili smo zelo povezani na igrišču in zunaj njega. Zgodbo so prepoznali tudi mediji in navijači. Na vsaki tekmi je bilo več navijačev, pred finalno tekmo kar nismo mogli verjeti, da je bilo toliko zanimanja. Na dan tekme smo zjutraj na Eventimu spremljali, kako zmanjkuje vstopnic, zato je bilo treba odpreti še zgornji ring v Stožicah,« je za Modre novice povedal Lovro Bolhar.
Tudi selektor Radosavljević pomemben del uspeha
»Vsekakor nam je 8.000 izjemnih navijačev dalo dodatnih moči, ob tolikšnem adrenalinu pa nihče ni čutil utrujenosti, čeprav smo dan prej odigrali infarktno končnico proti Franciji, kar je bila daleč najbolj napeta tekma v moji karieri. Srbi so morda v finalu mislili, da bodo zlahka postali prvaki, mi pa smo šli od prve minute na glavo in odrezali njihove branilce. Izjemno vlogo je odigral tudi naš selektor, ki je znal v ključnih trenutkih potegniti prave poteze in spet pokazal, da njegov sistem dela prinaša uspehe. Povezal nas je v odlično ekipo,« je pripoved nadaljeval Bolhar, ki prihaja iz zelo športne družine. Oče Gašper (Gapi) je znan športni novinar in velik poznavalec košarke, Lovrov starejši brat Ožbej pa je prav tako igral košarko. Prav to je Lovra spodbudilo, da se je zapisal temu športu.
Naj se članska reprezentanca zgleduje po njih!
Nadarjena generacija letnikov 2006 in 2007 je že tretje poletje zapored osvojila medaljo na velikem tekmovanju, tokratni uspeh pa je nekaj posebnega predvsem zato, ker so ga fantje doživeli pred svojimi navijači, ki so bili navdušeni zaradi borbenosti ekipe, požrtvovalne igre v obrambi in predvsem odnosa igralcev do državnega grba. Ker je članska reprezentanca v zadnjem času v krizi, selektor Aleksander Sekulić pa uživa vse manj zaupanja, jih ni bilo malo, ki bi raje videli, da bi člane zastopala kar generacija U-20 s selektorjem Danijelom Radosavljevićem na čelu. Ob tem ne pozabimo, da so bili mladi Slovenci brez dveh odličnih igralcev, ki se želita uveljaviti v ligi NCAA: Žaka Smrekarja in Marka Morana Mahmutovića, najboljšega strelca te generacije, ki je v lanski sezoni nase opozoril pri Heliosu.
Nasprotniki niso vedeli, od kod bo padalo
Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto (tako je bilo vsaj videti ob parketu) so Slovenci v finalu odpihnili Srbijo. Končalo se je s kar 19 točkami razlike (84:65), čeprav nista igrala kapetan reprezentance Urban Kroflič (poškodba) in še en pomemben člen Lovro Faganel (bolezen). Njunih soigralcev to ni iztirilo. »Zdi se mi, da smo bili že malo navajeni, da vedno nekdo manjka. Nismo se ustrašili izziva, v tekmo smo vstopili zelo samozavestno. Vedeli smo, da bo, če nekomu ne bo šlo, v igro vstopil kdo drug, ki bo dal svoje. Prav na vsaki tekmi je bil nekdo, ki je prišel s klopi in malce spremenil ritem igre, tako da nasprotnik ni vedel, od kod bo padalo. Skratka, nihče se ni ustrašil odgovornosti, vsak je odigral maksimalno zavzeto,« pravi Bolhar.
Pri Šenčurju zadovoljen s svojo vlogo
Že pred zadnjo četrtino finalne tekme je imela Slovenija 17 točk zaloge (63:46). Tik pred koncem tretje četrtine je trojko zadel prav Lovro Bolhar, kar je bil eden od odločilnih trenutkov tekme. 20-letni Domžalčan je bil seveda s svojimi predstavami na letošnjem evropskem prvenstvu zelo zadovoljen. Najučinkovitejši je bil na uvodni tekmi prvenstva proti Češki (18 točk): »Glede na to, da je bilo to moje prvo evropsko prvenstvo, sem zadovoljen s svojo igro. Vsekakor bi rad še kdaj ponovil takšno poletje, ne bi se branil tudi vabila članske reprezentance, a se zavedam, da se bom moral za to še nekajkrat dokazati,« dodaja 194 centimetrov visoki branilec, ki je bil do konca sezone 2022/23 pri Heliosu, zdaj pa bo četrto sezono zapored igral za Šenčur. »Zadovoljen sem s svojo vlogo, dobivam vse več priložnosti. Bilo je nekaj pogovorov tudi o morebitni selitvi v Ligo NCAA, vendar menim, da je za zdaj bolje, da ostanem tu in nadaljujem svoj košarkarski razvoj.«
Lovro Lapajne iz Heliosa v NCAA
Drugačno odločitev je sprejel še en član zlate generacije, ki prihaja iz Domžal, in sicer Lovro Lapajne, sin legendarnega vratarja slovenske rokometne reprezentance Bena Lapajneta. V novi sezoni ne bo več branil barv Heliosa, ampak se tako kot številni njegovi vrstniki odpravlja na drugo stran Atlantika. »Tudi mene je privabila Liga NCAA, kjer je usklajevanje študija in športa lažje kot pri nas. Študirati želim ekonomijo ali športni menedžment,« nam je povedal dvometraš, ki igra na položaju centra. »Visoki igralci lažje najdemo klub, saj je na branilskih položajih vsekakor več konkurence,« poudarja Lapajne, ki je bil pri Heliosu od svojega desetega leta (družina se je iz Trzina v Domžale preselila pred osmimi leti), vmes pa je bil dve sezoni tudi član Cedevite Olimpije.
Lapajne blestel predvsem na tekmah proti Izraelu in Romuniji
Tudi Lapajne meni, da je bil ključ do velikega uspeha povezanost vseh članov reprezentance. »Dobro smo trenirali, poznamo se že nekaj let, zelo smo povezani. Vedel sem, kakšna je moja vloga. Predvsem boriti se v obrambi za vsako žogo, v napadu pa izkoristiti svoje priložnosti. Najbolj sem bil s svojo igro zadovoljen na tekmah proti Izraelu (13 točk v 15 minutah igre, od tega trojke 3/3; op. a.) in Romuniji (14 točk v 20 minutah), v spominu pa sta mi seveda ostala predvsem polfinalna drama proti Franciji in finale proti Srbiji, ko je bilo užitek igrati. Vprašanje je, kdaj bom spet doživel kaj takšnega. Navijači so nam dali ogromno energije in nas ponesli do naslova. Presenetilo me je, s kakšno lahkoto smo premagali Srbijo, in to kljub vsem težavam. Na dan tekme sploh nismo vedeli, kdo bo lahko igral in kdo ne.«
Brez dopusta na morju
Zanimivo, tudi Lovra Lapajneta je tako kot Lovra Bolharja v košarko privabil starejši brat. Oba imata poleg zlate medalje na evropskem prvenstvu mlajših članov še nekaj skupnega: to poletje sta ostala brez oddiha na morju. Po prvenstvu že tako ni bilo veliko priložnosti za daljši dopust. Bolhar je na primer 11. avgusta že začel priprave s Šenčurjem. Upal je, da bi lahko za nekaj dni odšel na morje, vendar mu je to preprečila bolezen: »Zbolel sem za mononukleozo in moral jemati antibiotike. Zelo sem se veselil krajšega oddiha na morju, a je vsekakor bolje, da sem zbolel zdaj, kot da bi me to doletelo pred prvenstvom in zaradi tega ne bi mogel igrati.« Lovro Lapajne je medtem proste dni bolj ali manj preživljal doma s svojimi prijatelji. V mislih je namreč vse bolj liga NCAA, dolgoročni cilj pa je, kot pravi, medalja na velikem članskem tekmovanju, najbolje kar na olimpijskih igrah.
M. O.
