»Najlepša življenjska leta še trajajo. In sem še kar zadovoljen,« pove Franc Primožič, ki bo avgusta letos praznoval 101 leto. Kot sam pravi, je doživel veliko lepega in veliko hudega in zato zna ceniti življenje, ki je polno zgodb in spominov, ki segajo vse do predvojnih dni. Govori samo tisto, kar je doživel on sam.
Zgodba o preživetju
Franc Primožič se je rodil leta 1924 v Pevmi pri Gorici. V začetku tridesetih let je skupaj s sestrama in starši pribežal v Kamnik. »Ko smo prišli, nismo imeli ničesar. A so bili starši pridni in sposobni, zato smo prišli na zeleno vejo. Spominjam se tudi uboja osmih talcev v Kamniku. Že leta 1940 sta v Kamnik prišla dva mladeniča, ki sta se predstavljala kot Čeha – Ivo in Leksi. Z nami sta igrala nogomet in se družila. Ko so Nemci vkorakali v mesto, sta kar naenkrat izginila, a ju je bilo mogoče prepoznati v vrstah okupatorjev, tokrat v uniformah. Verjamem, da sta pomagala pripraviti teren za okupacijo. Spomnim se jutra, ko so postavljali leseno konstrukcijo, na kateri so obesili talce. Nemci so zgradili kanalizacijo in hiše, ki so jih gradili za svoje rojake, ki se bodo sem preselili po koncu vojne, a do tega ni prišlo,« je Primožič delil del svojih spominov na otroštvo.
Leta 1943 so ga kot mladega fanta Nemci vključili v svojo vojaško šolo, v kateri je dobil veliko znanja: »To je bila dobra šola. Videlo se je, da so se Nemci dalj časa pripravljali na vojno. A z njimi se nisem hotel boriti.«
V nemški vojski je bil kasneje tudi obsojen na streljanje – a se je izmazal z izgovorom, da ne razume jezika. Po malo manj kot letu je pobegnil k sovjetskim partizanom. Od Kovela do Kijeva je na območju velikem 300 kilometrov skupaj z maloštevilnimi partizani miniral železniške in omogočal cestne povezave, ki so peljale na fronto. »Najhujše so bile zime. Bilo je minus trideset tudi do minus 40. Bilo je tako mraz, da se čevlji iz filca niso premočili,« je dodal nekdanji sovjetski partizan, ki je na začetku svojega delovanja že bil obsojen na smrt, ker je popil preveč vodke in zaspal na straži. A so ga oprostili, ker je bil tujec.
Dolga je pot domov
»Želel sem iti domov, zato sem zaprosil za premik. Naredil sem rusko tankovsko šolo in potem s tanki odšel na sremsko fronto. Bil sem voznik in nato poveljnik tanka. Ko so se Rusi začeli umikati, sem prestopil v jugoslovansko vojsko, v kateri sem bil leto in pol. Šli smo tudi v Trst in Gorico, od koder so nas pregnali Angleži, nato pa sem se še z vmesnimi postanki vrnil v Kamnik,« je dejal Primožič. Se je pa v vojski naučil tudi voziti tudi zato, ker so zakonitosti mrtvih kotov zelo pomembne pri obrambi tanka.
Domov se je France Primožič vrnil leta 1948. In ga je bilo kdaj med vojno strah?
»Ni me bilo strah. Bil sem mlad, nisem razmišljal o tem, da je treba preživeti, želel sem si samo nekaj novega doživeti. Kot sovjetski partizan sem bil v zaledju vojne in bojev nisem videl. Naš tank na sremski fronti je bil dvakrat zadet. A granata ni šla skozi. V času vojne sem imel srečo. Mnogi je niso imeli.«
Sum vohunstva, UDBA in novo življenje
Ko se je leta 1948 vrnil domov, bi človek mislil, da je najhujše za njim. Vojna je bila končana, čelada odložena, orožje zamenjano za delo in mir. A ne zanj. Pravi: »Najtežje je bilo, ko smo prišli domov. Politični odnosi z Rusijo so se ves čas spreminjali. Ko sem prišel domov, sem veljal za zanesljivega, a že čez nekaj časa sem bil pa kandidat za Goli otok. Ljudje, za katere sem mislil, da so moji prijatelji, so vohunili za menoj. Ko me je agent UDBE prišel odpeljat na Goli otok, sem rekel, da lahko povem, kdo praznuje božič in hodi k polnočnici. Takrat so me pustili na miru. Bil sem vojak, ne politik.« Ko se je vrnil, so ga bili starši zelo veseli, saj so, ko je pobegnil iz nemške vojske, dobili obvestilo, da je pogrešan.
Do upokojitve je delal v nabavi v Eksperimentalni tkalnici Kamnik. Popoldne pa je večkrat na teden Kamničane učiti vozit avtomobil in tako postal prvi inštruktor vožnje v Kamniku. »Do 200 kilometrov vožnje vsakega kandidata je bilo na začetku brezplačnih. Izpitna vožnja je potekala od Kamnika pa do Stranj in nazaj. Avtomobil še vedno vozim, čeprav moram vozniško dovoljenje podaljševati vsako leto. Opraviti je treba z 62 kriteriji. Izpit je enostavno narediti, težje pa je priti čez zdravniški pregled,« je povedal Primožič, ki še danes vozi z veseljem: »Nisem bil nikoli kaznovan ali udeležen v nesreči. Vožnja mi je bila v užitek. Še zdaj se vozim skoraj vsak dan.« Med drugim vozi po opravkih tudi tiste, ki tega ne zmorejo več.
Zaradi svojih zaslug je postal častni član Avtomoto zveze Kamnik. Ostro obsoja vožnjo v rdečo luč, hitrostne prekrške in neodgovorno ravnanje.
Leta 1952 se je poročil z ženo Ani, ki jo je spoznal v telovadnici. On je bil vaditelj na drogu in bradlji v pri Sokolih v Kamniku, ona pa v Domžalah. Bila sta poročena 62 let. »Dobro sva se razumela, včasih sva se skregala. A pravim, če se ne skregaš, se nimaš rad.«
Šport mu daje energijo
Franc Primožič je bil smučar, planinec, kolesar, telovadec, strelec, kegljač. Z vztrajnostjo je dosegel številna priznanja in v športu našel vir moči, življenjske discipline in smisla.
»Letos sem še zadnjič smučal,« pove z rahlim obžalovanjem. »Zdravnik je rekel, da ko bo prva poškodba, me bodo težko sestavili skupaj.« A še lani je smučal skoraj vsak dan. Tri leta zapored je bil celo najstarejši aktivni smučar na Krvavcu.
Smučati je začel po vojni. Prve smučke so bile narejene doma: »Takrat ni bilo ‘kant’, ni bilo vezi. Ponje smo šli v Avstrijo. Ko še ni bilo žičnice na Krvavec, smo hodili tako, da smo šli s kolesi do Bistričice in nato s smučmi peš gor, kjer smo morali si še pripraviti progo. Vsak je prinesel nekaj hrane in nato nam je oskrbnik koče skuhal večerjo. Sedaj pa so vsi razvajeni in smučajo samo, ko so dobri pogoji.«
Hitro so ga zasvojili tudi hribi. »Triglav sem prvič osvojil leta 1948. S kolesom do Ljubljane, potem z vlakom do Mojstrane. Nisem vedel, kje izstopiti, pa sem prosil strojevodjo, da mi pove. In sem šel peš do Aljaževega doma, kjer sem vprašal oskrbnika za pot. Imel sem dobro kondicijo iz vojske, zato sem hitro povzpel gor. Dol smo šli do Bohinja, nato pa z avtobusom do Ljubljane,« je povedal več o svojih planinskih začetkih. Udeležuje se pohoda bosonogih na Vovar, prehodil pa je tudi celotno pot po jugoslovanskih planinah. Na Solunski glavi ga je presenetila novica, da ga čaka avto Fiat 27, ki je bil eden njegovih prvih avtomobilov: »Težko je bilo priti do avta – včasih smo stali v vrsti, pa so jih že razprodali. Avto si si moral priboriti.« Povzpel pa se je tudi na številne tritisočake.
Pet let je bil gospodar v koči na Kokrskem sedlu. »Ko so na koči rekli, da kaj potrebujejo, sem ji prinesel. V stari koči ni bilo elektrike in smo z baterijo svetili, če voda vre. To kočo smo podrli in prenovili. Ob vsakem zaključku sezone smo jedli gamsa.« S prijateljem je po kamniških hribih tudi vzidaval štampiljke.
Še danes, v visoki starosti, hodi uro in pol do dve vsak dan, pogosto z upokojenci ali s sosedom. »Vsak prvi in tretji ponedeljek gremo s kamniškimi upokojenci. Kadar ne gremo, pa grem sam.« Še lani je tedensko prevozil 100 kilometrov s kolesom, največkrat do Cerkelj. Pravi, da ni zaspanec, in to mu res lahko verjamemo.
Ob 80. obletnici konca vojne je od veleposlanika Timurja Eyvazova prejel zlato priznanje Ruske federacije: »Z njim imam vse, kar je v Rusiji državno, brezplačno. A nikoli nisem šel tja. Dovolj mi je, da sem preživel.« Ob tem dodaja: »Z veleposlaniki se o politiki ne pogovarjam. Nimam političnih zaslug. Samo vojak sem bil. In če si bil vojak, si moral znati preživeti. Jaz sem znal. Sem pa vložil veliko sebe tako v društva kot tudi v preživetje med vojno,« je svojo pripoved končal Franc Primožič. Za njegove dosežke je tako prejel že več priznanj, letos pa je tudi položil venec pri slovesnosti pri Ruski kapelici.
