Pri založbi Miš iz Doba je pred kratkim izšel knjižni prvenec Moravčana Milana Mandeljca, profesorja angleščine na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik. Mladinski roman Do Lune in naprej je tesno povezan z avtorjevo osebno družinsko izkušnjo. Zgodba sprva deluje kot znanstvenofantastični roman, nato pa se z nepričakovanim preobratom prelevi v pripoved o družini, strahu, nemoči in ljubezni.
Glavni junak zgodbe je dvanajstletni Erik. Po zmagi na mednarodnem natečaju skupaj s starši kot prvi otrok odpotuje na Luno, kjer snema videodnevnik, raziskuje lunino površje in nenavadna bitja, imenovana Lunčki, s katerimi naj bi v okviru svoje misije vzpostavil stik. Iz Erikovih pripovedi bralec ne spozna le vsakdana na vesoljski postaji in Luni, temveč tudi njegovo širšo družino in prijatelje. Ob tem roman odpira teme odnosov, bolezni, strahu, poguma in sanj. Avtor stopnjuje pripoved, ko pa vanjo vplete še preobrat, se tudi v bralcu pojavi ključno vprašanje: »Kako bi se s tem spopadel sam?«
Prav to vprašanje je bilo po izkušnji z boleznima dveh hčera tudi Mandeljčev navdih za pisanje. »Zgodba prepleta bolečino ob bolezni kar dveh mojih hčera, ki je zaznamovala njuni začetni leti. Pri obeh naju je z ženo hud zaplet dodobra pretresel. Ko sem prvo hčer oživljal in čakal na reševalce, so bile to moje najdaljše minute v življenju, ki so se vlekle prek človeških meja nekam v neskončnost. Udarilo me je šele kasneje, ko smo bili na varnem,« pove Mandeljc. Misli so mu uhajale med tisočero vprašanji: kaj bi se zgodilo, če … kako bi midva, če … kako bi sploh jaz … »Še danes mi prelomi želodec ob misli na vse to, zato cenim vsakega starša, ki nosi v sebi in s seboj zgodbo otroka s posebnimi potrebami,« pravi. Danes sta obe dekleti dobro, vendar še vedno potrebujeta zdravniški nadzor, redne preglede in terapije. »Kljub vsemu smo na dobri in pogumni poti,« je prepričan Mandeljc, ki pa se zaveda, da bi bilo možnih razpletov osebne družinske izkušnje mnogo več. »Vse te konce sem med pisanjem tudi preigral in potiho še enkrat preživel,« izkušnjo pisanja, ki je bila zaradi osebne vpletenosti tudi težka, opiše Mandeljc.
Čeprav je pričakoval, da mu bosta pisanje in izid romana prinesla predvsem občutek očiščenja, je zdaj kljub ponosu tudi nekoliko izgubljen. »Prej se mi je zdelo, da je najtežje napisati knjigo, zdaj pa se mi poraja vprašanje, kako naprej in kaj zdaj s knjigo sploh početi, kako jo prenesti do ljudi,« pojasni. Prav zato je hvaležen založbi Miš in urednici Gaji Kos, ki ga je mirno vodila skozi proces nastajanja knjige. »Biti ustvarjalen ne pomeni, da veš karkoli o založništvu, knjižnicah, marketingu in življenju knjig na splošno,« pove o novem svetu, v katerega stopa po prstih. »Kar malo me je strah; z vseh strani poslušam, da mladi ne berejo, jaz pa pišem mladinsko literaturo … Po drugi strani pa imam v gimnaziji ogromno otrok, ki berejo. Torej, kje je resnica? In sploh – ali res potrebujem na tisoče bralcev ali tistih nekaj dobrih in iskreno željnih?«
Do Lune in naprej je avtorjev romaneskni prvenec. »A se mu to nikakor ne pozna, saj sta tako pisava kot dramaturgija zgodbe zelo spretni,« dodajajo v založbi. Roman združuje klasično pripovedovanje z Erikovim videodnevnikom. Takšna oblika po avtorjevem mnenju ustvarja bolj neposreden stik z mladim pripovedovalcem in ponuja iskren vpogled v njegovo doživljanje. Pomemben del Erikovega pripovedovanja je tudi humor. Ta razbremeni težje teme, po avtorjevem mnenju pa je tudi način navezovanja stika z bralci in samim seboj. »Humor je pot do otrok, do bralca, do mojih iskrenih kotičkov kot človeka in pisatelja,« pravi Mandeljc. Dodaja, da dobrega humorja ni brez težkih preizkušenj. »Ljudje, ki so dobri v humorju, so življenje izkusili v njegovi trpkosti, a se mu hkrati niso pustili. Tako sam vidim humor: kot male luknjice na koncu polne zalivalke za rože. In kar je najlepše, je to, da pomaga vsem – ne samo kangli, da postane lažja, ampak tudi cvetlicam in trati pod njo, ki se osvežijo.«
Mladinski roman bo z večplastnimi protagonisti, ranljivimi, nepopolnimi, a zmožnimi izjemnih dejanj, iskrivo pripovedjo, predvsem pa vpogledom v najstniško doživljanje in razmišljanje – tudi v najbolj pretresljivih trenutkih – dragoceno branje tudi za odraslo občinstvo. Mandeljc s pretanjenim občutkom za pisanje bralca spodbudi k razmisleku o lastnih odzivih in sodbah. »Bralci bodo postavljeni v situacije, ki kar same kličejo po tem, da bi izrekali sodbo glede enega ali drugega vidika,« meni Mandeljc in bralca spodbuja k premisleku: ali je pomembnejša sodba ali razumevanje? »Erikova družina je lahko družina naših sosedov – res vemo dovolj, da se o njih pogovarjamo in ocenjujemo njihova dejanja? Morda je na nas, da se naučimo sprejemanja in čiste ljubezni. To ni permisivna ljubezen, temveč tista, ki daje in hkrati od človeka zahteva, da je najboljša različica sebe,« zaključuje Mandeljc.
