Nova razstava ob Juhantovi poti v Komendi predstavlja življenje in delo Lovrenca Erzarja, mlinarja in rezbarja iz Nasovč. Njegovi hišni oltarčki s prepoznavnim zobčastim rezom in verskimi prizori, prepletenimi z motivi kmečkega vsakdana, pričajo o ustvarjalcu, o katerem je ohranjenih malo podatkov. Njegova dela hranita tudi Medobčinski muzej Kamnik in Slovenski etnografski muzej.
Komendski župan Jurij Kern je ob predstavitvi razstave spregovoril tudi o urejanju krožne sprehajalne poti po občini. »Želimo narediti krožno sprehajalno pot po celotni občini. En del bo malo bolj romantičen, drugi športen, tretji izobraževalen. Na tem mestu smo postavili nove panoje, ki jih bomo menjavali, medtem ko bo razstava o Tadeju Pogačarju stalna,« je povedal. Namen poti je tudi novim prebivalcem približati Komendo ter ljudi, ki so tu živeli in ustvarjali.
Razstavo je predstavila direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik Zora Torkar, ki je pri raziskovanju Erzarjevega življenja sodelovala tudi z domačini in lastniki njegovih del. Strokovni pogled na njegovo ustvarjanje je dodala dr. Bojana Rogelj Škafar iz Slovenskega etnografskega muzeja.
Mlinar z ustvarjalno žilico
Lovrenc Erzar se je rodil leta 1835 v Nasovčah, na domačiji Pri Slanovcu oziroma Svanovcu. Družina se je preživljala s kmetijstvom in mlinarstvom ob potoku Brnik. Njegovo otroštvo je zaznamovala zgodnja izguba matere, po kateri je za otroke skrbel oče ob pomoči svoje sestre.
O njegovem poznejšem življenju ni veliko znanega. Po spominih domačinov je bil miren in tih človek, ki je doma in v mlinu s preprostim orodjem rezbaril lipov in smrekov les. Najbolje so se ohranili predmeti, ki so jih ljudje hranili v notranjosti hiš, medtem ko so se številna druga dela izgubila ali propadla.
Hišni oltarčki so bili razkošnejši del opreme bohkovega kota, vendar tako bogato izdelani primerki po domovih niso bili nekaj vsakdanjega. Med upodobljenimi motivi so bili Sveta družina, sv. Ana z Marijo in Joahimom ter prizori rožnega venca. Erzarjevo ustvarjanje ni bilo omejeno le na oltarčke; izdeloval je tudi razpela, samostojne kipe in jaslice.
Sveta družina pri vsakdanjih opravilih
Posebnost Erzarjevega ustvarjanja je zobčasti oziroma cikcakasti rez, opazen tako pri oblačilih figur kot pri arhitekturnih delih oltarčkov. Z globokimi zarezami je ustvarjal igro svetlobe in sence ter poudarjal prostornino podob. Pri poslikavi je uporabljal predvsem umirjene barvne tone, živahnejše barve nekaterih ohranjenih del pa so posledica poznejših preslikav.
Verske motive je približal domačemu okolju. Na enem od oltarčkov je Sveto družino upodobil pri delu: Jožef in Jezus obdelujeta les, Marija pa sedi ob kolovratu in prede. V prizore je vključeval drobne podrobnosti kmečkega vsakdana, s katerimi so se ljudje lahko poistovetili.
Dr. Bojana Rogelj Škafar je poudarila pomen predstavljanja dediščine zunaj muzejskih prostorov. »Izjemno sem vesela, da je nastala tale ulična oziroma obcestna razstava. Ne samo v muzeju, v zaprtem prostoru, ampak na mestu, kjer se veliko občanov sprehaja in mimogrede dobi informacijo o zanimivi dediščini,« je povedala.
Erzarjev oltarček jo je pritegnil že ob začetku dela v Slovenskem etnografskem muzeju. »Takšnih oltarčkov je veliko, ampak ta res izstopa po posebnem izrazu in slogu rezbarstva. Ta zobčasti slog je njegova posebnost. Vemo, da je bil Lovrenc Erzar mlinar in se je večinoma posvečal svojemu osnovnemu poklicu, saj je bilo to njegovo preživetje. Ampak ustvarjalna žilica ga je očitno gnala k temu, da je ustvarjal takšne imenitne oltarčke in druge plastike.«
Od domačih izb do muzejskih zbirk
Za ohranitev pomembnega dela Erzarjeve zapuščine je zaslužen veterinar in zbiralec Josip Nikolaj Sadnikar, ki je prepoznal vrednost njegovih del ter jih zbiral in hranil. Del predmetov je pozneje s Sadnikarjevo zbirko prišel v kamniški muzej, kjer so zbirko dopolnjevali tudi z odkupi.
Razstava odpira tudi možnosti za nadaljnje raziskovanje Erzarjeve dediščine. »Lovrenc Erzar je gotovo umetniška, ustvarjalna osebnost. Glede na to, da je bil tako prisoten v tem prostoru, me čudi, da je tako malo ostalo za njim tudi v dokumentirani obliki. Morda se kaj še pojavi. Želela bi si, da bi takšna razstava spodbudila spomin občanov in mimoidočih, da se morda najde še kakšen oltarček ali skulptura in se s tem obogati znani fond Erzarjevih del,« je sklenila dr. Bojana Rogelj Škafar.
Ob razstavi je izšla tudi zloženka, ki je na voljo na Občini Komenda.
