V dolini Tunjščice odkrite najstarejše sledi človeka v Sloveniji  

Kar je tedaj zvenelo precej senzacionalistično, tudi med poznavalci daljne zgodovine, pa danes, četrt stoletja od začetka raziskovanj struge Tunjščice, postaja realnost: v dolini tega potoka se odkrivajo materialne sledi (kamnita orodja) kamenodobnega človeka iz najbolj oddaljene preteklosti, iz najstarejšega obdobja stare kamene dobe (starejšega paleolitika), katerega začetek je določen s prihodom človeka na oder zgodovine pred 2 milijonoma let (ali še prej) in konec pred 200 tisoč leti z začetkom srednjega paleolitika.

Ko sem zadnja leta prejšnjega tisočletja raziskoval arheološko preteklost domače vasi Gora pri Komendi, sem poleg antične in prazgodovinske lončenine na njivah našel tudi nekaj kamnitih artefaktov, človeška dela, ki so bili tipološko opredeljeni za srednji in mlajši paleolitik. Raziskovalni duh mi ni dal miru, zanimalo me je, od kod je prihajal avtor ali lastnik teh orodij, je kje kakšna jama, v kateri je bival, ali pa kar na travniku v preprostem bivališču iz kamna in lesa?!

Že kmalu me je pot zanesla v bližnjo dolino Tunjščice, potoka, ki priteče iz smeri Tunjic in se izliva v sosednjih Mostah v reko Pšato, ta pa kasneje v Kamniško Bistrico. Tam sem na prodiščih v strugi našel vse polno materiala, ki bi ga bil še kako vesel naš daljni prednik! In ga je bil vesel, kajti vse bolj je kazalo, da še zdaleč nisem bil prvi, ki je prepoznal vrednost tam ležečih kamnov vulkanskega izvora, saj je bilo veliko teh zelo uporabnih na lovskih pohodih, za razkosavanje divjadi, strganje kož, sekanje vej in še marsikaj iz tedanje dejavnosti. Ker sem že pred tem na vaški njivi pobral kamen, ki je kazal nekatere znake pestnjaka, orodja, ki je značilen za starejši paleolitik, mi je tudi v strugi Tunjščice zadišalo po tovrstnih orodjih. Ob začetnem navdušenju, ko se mi je zdel kar vsak drugi tam pobrani kamen primeren za sekanje, tolčenje in strganje, je bilo hitro jasno, da vseh, čeprav so primerno razklani ali odbiti, le ni naredil človek, ampak so bile na delu naravne sile, deroča voda, udarci ob skale, zmrzal itd. Nekaj pa je le bilo takih, pri izdelavi katerih, je imel človek prste vmes. Po strogih merilih arheološke stroke so bili prepoznani kot artefakti. Pri tem so mi pomagali arheologi in poznavalci kamenodobne orodjarne: Ivan Turk, Draško Josipovič, Pavel Jamnik in Janez Bizjak.

Kmalu po tem je izšla (2002) monografija Občina Komenda – življenje od kamene dobe do danes, v kateri je arheolog Milan Sagadin v poglavju Od kamnitega orodja do zgodnjega srednjega veka na osnovi ocene Ivana Turka z Inštituta za arheologijo SAZU najprej opisal kamnita orodja iz vasi Gora in nadaljeval: “Artefakt, nastal z isto tehniko, je tudi odbitek iz zelenega silificiranega tufa, ki je bil pobran v strugi Tunjiškega potoka med Goro in Križem. Gre za značilen clactonienski odbitek, ki pa je po vsem videzu še starejši kot artefakti z Gore. Porečje Tunjiškega potoka je doslej dalo še številne druge odbitke in orodja, ki utegnejo spadati še v starejši paleolitik in prav zaradi svoje domnevno velike starosti zahtevajo podrobnejšo strokovno obravnavo.” Več ali manj je potem ostalo pri teh ugotovitvah, ki pa so skrivale še veliko rezerve.

Domnevalo se je, da naj bi ta prod z artefakti vred vzdolž struge prinesla deroča voda iz nekih višje ležečih krajev v Tunjiškem gričevju, meni pa se je že od začetka zdelo, da je prod, iz katerega so davni ljudje izdelovali orodja, razprostranjen po večjem delu doline Tunjščice in zasut s kasnejšimi nanosi materiala z okoliških vzpetin, v strugi pa je nanos izpran do starega prodišča ali še globlje v terciarne plasti. Tako sem očistil profil stranskega ozkega pritoka, več deset metrov oddaljenega od glavne struge, na osnovi katerega mi je geolog Marko Vrabec pojasnil geološko sliko doline. Kot je dejal, je spodaj pas terciarne sivo peščene gline ali laporja, na njem leži pas proda tufov in porfirjev, ki so vulkanskega izvora, primernih materialov za kamnita orodja. Nad prodom so nanosi ilovice, mivke in drobnega kremenovega proda, pod vrhom pa je pas humusa gozdnih ali travniških tal, po katerih danes hodimo, kosimo travo in nabiramo gobe. Po vseh teh domnevah in ugotovitvah sem bil mnenja, da je bilo za začetek dovolj odkritega in naj se raziskave nadaljujejo v strokovnih krogih. Povsem jasno pa je bilo tudi meni, da v tem primeru arheološko raziskovanje v klasičnem pomenu s sondiranjem in izkopavanji ne pride v poštev dokler se ne najde kaj bolj oprijemljivega na manjšem območju, npr. materialne sledi bivališča kamenodobnega človeka. Že velik korak v pravo smer pa bi bil narejen, če bi se našlo večje število kamnitih artefaktov, tipološko določljivih, ki bi se jih dalo uvrstiti v katero od paleolitskih kultur. S tem bi nekako določili časovno obdobje, v katerem je bil človek prisoten v dolini Tunjščice.

Minilo je četrt stoletja, prišlo je neznosno vroče poletje 2026, suša je izžela Tunjiško gričevje, v strugi so ostajali le še bazenčki vode, med enim in drugim se je prikazalo dno, ob strani pa geološka slika profilov struge. Kolikor mi je čas dopuščal, sem dan za dnem hodil na obisk, obračal kamne na prodiščih in na samem dnu izsušene Tunjščice. V trimesečnem obdobju sem nabral in domov odnesel več kot sto kamnov, od katerih je po moji oceni najmanj tretjina artefaktov. Namenoma sem pobiral tudi kamne, ki sem jih ocenil kot geofakte, kamne, ki so jih oblikovale naravne sile in bi prav tako lahko služili kot orodja.

Meja med artefakti in geofakti je na začetni stopnji razvoja orodij, v najstarejšem delu človeške zgodovine, zelo spolzka. Nekje sem prebral, in pozabil avtorja, da bi se ves materialni razvoj odvil, kakor je začrtan, od kamnitega orodja do sodobne tehnologije, tudi brez sodelovanja človeka, le da bi trajalo še milijarde let. Ker pa je Bog želel, da se to odvije veliko hitreje, je za vodjo projekta postavil človeka in mu dal razum, seveda pa je s to potezo veliko tvegal, kajti človek ima s tehnologijo pogosto tudi slabe namene in je ne uporablja v dobro človeštva. S to tezo bi se na samem začetku razvoja še kako dalo strinjati, kajti prva orodja, ki jih je človek, morda že kak njegov predhodnik, uporabil, niso bila nujno artefakti, ampak naravno razklani in ostri kamni, torej geofakti. Če je med številnimi prodniki našel primeren kamen, ki mu je olajšal delo, se najbrž ni utrujal z izdelavo orodja, ampak je uporabil izdelek narave. Po drugi strani pa ga je ustvarjalni duh silil k obdelovanju kamna, lesa in kosti. Že na začetku je torej človek začel uresničevati božji tehnološki načrt in ni čakal, da to storijo naravne sile namesto njega. Podobno bi reagiral tudi današnji človek, če bi mu odtujili telefon in drugo sodobno tehnologijo in ga osamili nekje v naravi, hitro bi začel kaj rezljati ali razbijati kamne …

Veliko razprav je bilo na temo, kako čim bolj zanesljivo prepoznati artefakt. Predvsem mora biti artefakt iz silikatne kamnine, ki omogoča kontroliran, školjkast lom. Običajno sta to roženec in silificiran tuf. Če tega ni na dosegu, pa celo apnenec prav pride. Katere poteze klesanja kamna dovolj zanesljivo določajo človeško delo? Strokovnjaki za kamnita orodja pravijo, da je zanesljiv znak, da gre za delo človeka, ostanek izdelane udarne ploskve (platforme) na bazi kamna, po kateri je človek udaril, in nato izboklina (bulbus) na bazi notranje ploskve odbitega kamna. Udarna ploskev je tako rekoč znamenje načrtovanja! Udarne ploskve pa se tudi na artefaktu ne vidi vedno, lahko je na primer z naslednjim odbitkom odstranjena. Obstaja pa cela vrsta kamnin, ki se odlomijo z ravno ploskvijo in tudi ne preveč gladko, na primer porfirji. Pri njih je težje prepoznati človekovo delo. V osnovi ločimo dvoje vrst kamnitih orodij. Če imamo kamen, ki ga je človek z nekaj udarci priostril oziroma oblikoval, govorimo o orodju na jedru (prodnjak, pestnjak, ročna sekira). Če pa je človek odbil del kamna in ta odbiti del naostril oziroma oblikoval za določeno operacijo, govorimo o orodju na odbitku (npr. strgalo, praskalo). Jedrna orodja so bolj značilna za starejši paleolitik, orodja na odbitkih pa za mlajša obdobja, če ne upoštevamo raznih nasajenih neolitskih sekir in kladiv, ki spadajo že v drugo zgodbo.

Vrnimo se v dolino Tunjščice. Preden je Panonsko morje v geološki dobi miocena pred 11 milijoni let odteklo s tega področja, je odložilo plasti apnenca in laporovca s številnimi mrtvimi organizmi, ki jih že več kot sto let prepoznavamo v obliki fosilov. Pred koncem terciarja, v dobi pliocena, ko so se dokončno dvignile Alpe, so se dvigale in nagubale tudi miocenske plasti. Ali je v tem času in tej situaciji prišlo do nanosa vulkanskega proda na terciarne usedline, ni čisto jasno? Pred 2,6 milijona let nastopi kvartar, čas, v katerem živimo danes in v katerem se utrdi prisotnost človeka v zemeljski zgodovini. Tedaj pa nastopi ledena doba, pleistocen, ki je prekinjena z vmesnimi toplejšimi obdobji, v enem od teh, ki se imenuje holocen (začetek pred okrog 10 tisoč leti), živimo danes. Geološka slika profila v dolini Tunjščice to dogajanje lepo prikazuje: terciarne usedline, plast proda vulkanskega izvora, čez pa mivke in gline, ki so v pleistocenu spolzele z okoliških miocenskih gričev, in čisto na vrhu humus z današnjo vegetacijo. Če bi se vrnili nazaj v čas, pred zasipanjem doline, bi se z našimi davnimi predniki sprehajali po dolini, čez in čez tlakovani s prodniki vulkanskega izvora, s potočki, ki si utirajo poti v dolino, tja proti Mostam. Taka naj bi bila torej podlaga za nadaljevanje oziroma glavni del zgodbe, ki pa že spada na področje arheologije.

Artefakte, ki sem jih odnesel iz Tunjščice, uvrščam v dve kulturni stopnji starejšega paleolitika: jedrna orodja v kulturo abbevillien (po najdišču v dolini reke Somme v Franciji), tiste na odbitkih pa v clactonien (po najdišču v bližini mesta Clacton-on-Sea v Angliji). Obe kulturi sta značilni za obdobje pred 700 (ali več) do 400 tisoč leti. Do odkritja človeka in artefaktov v Olduvajski soteski (Tanzanija) je abviljenska kultura veljala za najstarejšo in sploh prvo, ki se ponaša s pestnjaki, jedrnimi orodji, ki so bila uporabna za različne dejavnosti od tolčenja, strganja, kopanja, sekanja itd. Med njimi so tudi taki, ki imajo na enem koncu oster rob, uporaben za sekanje, na drugem pa konico, lahko pa še bočno strgalo. Abviljenska jedrna orodja so dokaj težka, ne delujejo elegantno, a se dobro prilegajo v dlan ali pest. Čeprav naj bi klaktonjenska kultura ne poznala pravih pestnjakov, ampak poleg orodij na odbitkih tudi masivna jedrna orodja, ki pa so tudi neke vrste pestnjaki, pa tukaj v Tunjščici lahko prepoznamo obe vrsti orodij skupaj. Ali si kulturi sledita ali pa nastopata istočasno, to se zaenkrat ne da ugotoviti? Težko pa si zamislimo kakšno bolj osnovno tehnologijo izdelave pri obojih, tako da je logično, da jih odkrivamo skupaj. Bolj preprosta so samo prodniška orodja, ki imajo svoje izhodišče v prej omenjeni Olduvajski soteski in po njej imenovani kulturni stopnji oldowan. Ta orodja so prodniki, ki jih je človek samo toliko oklesal, da je z njimi lahko sekal ali strgal. Tovrstnih okrušenih in odbitih prodnikov, večinoma geofaktov, je tudi v Tunjščici dovolj in jih je zelo težko zanesljivo proglasiti za artefakte. Abviljenski je sledila kulturna stopnja acheuleen (po najdišču St. Acheule, Francija), katere glavna orodjarska značilnost so elegantno izdelani pestnjaki oziroma ročne sekire. Čeprav so tudi abviljenske ročne sekire obojestransko obdelane, vendar le deloma, ponekod je še vidna prvotna površina kamna (skorja prodnika), pa so ašeljenske skoraj praviloma do potankosti obojestransko oluščene odbitkov, pravi estetski izdelki, tanke in lažje za transport, kar je tudi pomembno. Ašeljenska kutura je v novejši literaturi celo preglasila abviljensko, tako da slednja velja za zgodnjo stopnjo ašeljenske. Uporabljala se je nato še v srednje-paleolitskem mousterienu (po najdišču Le Moustier v Franciji). V Tunjščici je bilo odkritih tudi veliko orodij na odbitkih manjših dimenzij, ki niso prepoznavni znak omenjenih kulturnih stopenj, lahko pa, da spadajo v srednji paleolitik, kjer so tipična orodja manjša?

Kdaj so prodišče zasule mivke in gline z okoliških gričev in morda pregnale izdelovalce orodij iz doline? Oblike najdenih orodij so edine, ki nam zaenkrat lahko kaj povedo, te pa so kar zgovorne. Če odmislimo prodniška orodja, ki so najbolj osnovna in primitivna oblika in kot taka težko časovno določljiva, nam abviljenska jedra in klaktonjenski odbitki govorijo o času pred 500 tisoč leti. Morda nam kaj več lahko pove prava trofeja, ki sem jo dobesedno vzel iz ene priročne plasti v strugi, abviljenska ročna sekira je ležala med prodniki neposredno na terciarni strjeni glini! Do sedaj je bilo v Sloveniji starejšemu paleolitiku pripisanih samo nekaj artefaktov, ki so bili odkriti na arheološkem izkopavanju avtocestnega odseka v Podgorici in v najglobljih plasteh Jame v Lozi in Risovec. Tipičnih orodij za to obdobje pa do sedaj nismo poznali.

Abviljenska oblika predstavlja več znanja in pomemben korak pri obdelavi prodnikov. Pravijo, da je pestnjak ali ročna sekira praizvedba švicarskega noža, saj je univerzalno orodje: konica, sekira in strgalo v enem kosu. Naslednja stopnja v razvoju ročnih sekir, ki jo predstavlja elegantna ašeljenska sekira, v Tunjščici do sedaj ni bila odkrita. Slednjo so izdelovali s posebno tehniko finega odbijanja, ki naj bi se uveljavila šele (!) pred okoli 235 tisoč leti.

Težko si je predstavljati te davne ljudi v dolini pod Grintovci! Od kod so le prišli, Afrika je daleč, in kam so potem odšli, ko je dolina postala negostoljubna?

France Stele // Foto: France Stele