Na Klancu pri Komendi je ob evropskem prvenstvu v cestnem kolesarstvu zaživela umetniška instalacija Sanje o gozdu, skupno delo Simona Skalarja in Irene Gayatri Horvat. Svilene podobe dreves, avtorska glasba in živa klavirska izvedba so v gozd, ki ga je prizadelo junijsko neurje, za kratek čas vrnile podobo izgubljene celote.
Izhodišče instalacije je bila pokrajina, zaznamovana s hudim neurjem, ki je 10. junija 2026 v nekaj minutah opustošilo Klanec in sosednje vasi v občini Komenda. Silovit veter je odkrival strehe domov in gospodarskih poslopij, podiral drevesa ter prekinil cestne povezave in oskrbo z elektriko. Ljudje so se čez noč znašli pred poškodovanimi domovi in spremenjeno podobo domačega kraja. Močno so bili prizadeti tudi okoliški gozdovi, ponekod so bili drevesni sestoji povsem uničeni. Za domačine je takšno razdejanje tudi izguba znane pokrajine – dreves, ob katerih so odraščali, poti, po katerih so hodili, in prostora, s katerim so povezani njihovi spomini. Prav v praznine, ki jih je neurje pustilo med preostalimi debli, sta umetnika umestila svilene podobe dreves ter z njimi priklicala spomin na izgubljeni gozd.
Svila je v prostor vnesla krhkost in gibanje. Ob vsakem sunku vetra so se podobe dreves premaknile, zvile ali za trenutek prekrile z resničnimi debli in vejami. Njihov videz se je spreminjal s svetlobo in pogledom opazovalca. Gozd, ki sta ga ustvarila umetnika, zato ni imel ene same, dokončne podobe. Nastajal je v odnosu med materialom, vremenom in okolico.Veter je imel pri tem posebno vlogo. Sila, ki je pokrajino poškodovala, je zdaj premikala svilena drevesa in jim dajala življenje. V tem prepletu uničenja in ponovnega oživljanja se je razkrivala osrednja napetost instalacije: narava se nenehno spreminja, človek pa se mora ob teh spremembah vprašati, kako jo razume, kaj ji jemlje in kaj je pripravljen ohraniti.
Avtorska glasba in živa klavirska izvedba sta bili tesno povezani s konceptom instalacije. Glasba je bila zasnovana tako, da je ustvarjala občutek, kot da se je čas ustavil, in odpirala prostor za zbranost, poslušanje ter doživljanje pokrajine. V lepih melodijah pa je ostajal občutek, da nekaj manjka. Določeni toni so bili namenoma izpuščeni, zato so se med glasbenimi frazami odpirale praznine, ki so zvočno odsevale vrzeli med preostalimi drevesi. Ta odsotnost je postala del pripovedi o izgubljenem gozdu in naših koreninah: melodija je tekla naprej, vendar ni bila povsem cela. Glasba je tako omogočila, da je poslušalec manjkajoča drevesa, spomine in vezi s predniki tudi začutil.
V središču Sanj o gozdu je tudi motiv korenin. Korenine dreves povezujejo zemljo, utrjujejo pobočja in omogočajo rast. Podobno nas korenine prednikov povezujejo s krajem, iz katerega prihajamo, z njegovimi zgodbami, običaji in načinom življenja. Gozdovi so bili skozi generacije prostor dela, srečevanja, verovanj in pripovedovanja. V njih so se ohranjale sledi ljudi, ki so živeli pred nami.Ko se od narave oddaljujemo, se rahljajo tudi te vezi. Pozabljamo navade, povezane z letnimi časi, znanja o prostoru in zgodbe, ki so jih poznali naši pradedki in prababice. Izguba dreves zato v instalaciji odpira širše vprašanje izgubljanja skupnega spomina. Kaj ostane za nami, ko izginejo kraji, na katere so bili vezani naši spomini? Kaj od tega bodo še lahko prepoznali naši otroci? Svilena drevesa so za kratek čas simbolno zapolnila praznine v poškodovanem gozdu. Njihova prosojnost in gibljivost sta ohranjali občutek odsotnosti: izgubljeni gozd se je vračal kot spomin, senca in vizija prihodnosti. Prav v tej začasnosti je bila moč postavitve. Umetnost je omogočila, da je praznina postala vidna in da se je ob njej odprl razmislek o odgovornosti do prostora.
Instalacija je 4. oktobra 2026 spremljala prehod kolesarske karavane evropskega prvenstva, prikazana pa je bila tudi v neposrednem mednarodnem televizijskem prenosu. Ob dogodku, zaznamovanem s hitrostjo in tekmovanjem, je ponudila trenutek pozornosti do pokrajine, skozi katero je potekala dirka. Simon Skalar in Irena Gayatri Horvat sta s Sanjami o gozdu povezala konkretno rano v lokalnem okolju z vprašanji, ki segajo širše: kako živimo z naravo, kako ohranjamo svoje korenine in kakšen prostor zapuščamo prihodnjim generacijam. Instalacija ob tem opozarja na ranljivost gozdov v času podnebnih sprememb in na našo odgovornost do okolja. Iz ranjenega gozda je tako zazvenelo vprašanje, ki ostaja tudi po odstranitvi instalacije: ali bomo znali ohraniti gozdove in njihove zgodbe, da ne bodo nekoč živeli le še v naših sanjah?
Simon Skalar
