Ljubezen je čustvo, ki ga radi podelimo, hkrati pa si ga vsi želimo tudi prejeti. Je čustvo, ki nam povzroča bolečine, obenem pa tudi največje radosti. Ljubezen je tisto, kar nas žene naprej, tudi ko razum temu oporeka. Je nekaj, kar slehernemu človeku daje zagon in voljo, da je vsak dan še boljši. Najsi ji priznamo vodilno vlogo ali ne, pa moramo priznati, da je ljubezen v resnici gonilo celotnega sveta. Maj je mesec ljubezni, je čas, ko se temu neponovljivemu čustvu še toliko bolj posvetimo, česar se dobro zavedajo tudi na Srednji šoli Domžale, ki so nam tokrat v sklopu projekta Rastem s knjigo pripravili prav posebno literarno poslastico.
Najlepšemu čustvu so se domžalski srednješolci poklonili z izbranimi pesmimi Vinka Möderndorferja, ki pa se zaradi neodložljivih obveznosti samega dogodka ni mogel udeležiti. Je pa dijakom prvih letnikov trgovske smeri namenil iskreno pismo, jim zaželel vse dobro ter se jim hkrati iz srca zahvalil, da so za poklon ljubezni izbrali prav njegova besedila.
K pristnemu čustvovanju in poglobljenemu vpogledu v to, kaj ljubezen v resnici je, kaj pooseblja, komu je namenjena in čemu pravzaprav služi, so pripomogla Möderndorferjeve pesmi, ki so jih dijaki – posamezno ali v dvojicah – predstavili občinstvu. Kaj je ljubezen? Zakaj tako ozaljša sleherni dan? Zakaj je jutro toliko lepše, ko se vanj prebudimo z mislijo na posebno osebo? Pesmi, ki smo jim prisluhnili, niso namenjene zgolj mladostnikom, vsebina se namreč dotika tako mladih kot zrelih posameznikov, saj ljubezen v takšni ali drugačni obliki čutimo oziroma si je želimo vsi, ne glede na starost, izobrazbo ali nasploh življenjsko ozadje.
Podučili smo se o tistih prvih skrivnih pogledih, prepovedanih poljubih, naključnih srečanjih, izvedeli nekaj več o tem, kako koristno, ne zgolj prijetno, je v resnici poljubljanje. Z Möderndorferjevo pomočjo so nam dijaki na svojstven način predstavili namen in vlogo ljubezni ter nas na igrivo mladosten način potegnili vanjo.
Mladi recitatorji so nam približali slovensko različico Romea in Julije, po avtorjevem delu Romeo in Julija iz sosednje ulice, potegnili pa tudi nekaj vzporednic s klasično shakespearjevsko ljubeznijo iz Romea in Julije. Čeprav je med deloma nekaj sto let razkoraka, pa smo vendarle lahko izkusili tako srednjeveško občutenje pristne ljubezni kot tudi novodobno pojmovanje tega občutja. Julije morda ne čakajo več na balkonih niti jih Romei ne čakajo več pod njimi, osnovna zasnova ljubezni pa še danes ostaja nespremenjena. Naklonjenost osebe, do katere tudi sami nismo ravnodušni, nam lahko polepša še tako turoben dan, ljubezen v takšni obliki pa prežene marsikatero življenjsko bolečino.
Na prijetnem, z ljubeznijo obarvanem večeru so nam dijaki na izviren način predstavili avtorjeve pesmi, ozaljšane z glasbenimi vložki, za kar je poskrbel Pevski zbor Srednje šole Domžale. Tako smo ljubezen začutili, slišali in ne nazadnje tudi zapazili. Za nameček so nam nastopajoči za dodatno podkrepitev ljubezenskega pridiha namenili še prisrčne lectove umetnine. Kot je zapisal Möderndorfer: »Imeti rad je velika radost in neskončna sreča.«
Barbara Kopač
