V četrtek je v Galeriji Domžale potekalo odprtje razstave Maje Gregl, mlade domžalske kiparke. To je že njena druga samostojna razstava – prvič je razstavljala leta 2021 v Menačenkovi domačiji. Na tokratni razstavi se predstavlja z več zanimivimi predmeti, pri čemer ima vsak svojo zgodbo.
Eden izmed najbolj opaznih predmetov je stol.
»Zgodba, ki je povezana s stolom, je vezana na mojo plesno kariero, ki se je končala dokaj zgodaj zaradi poškodbe kolka. Na njem sem preživela rehabilitacijo. Na stolu sem ustvarila hibrid med vojaškim opasačem in korzetom (steznikom), ki naj bi služil kot opornica, povezoval moj zgornji in spodnji del telesa ter mi pomagal pri gibanju. Želela sem doseči, da bi moje telo znova postalo popolno orodje. A telo ne more biti popolno, saj mi nismo popolni,« je objekt na razstavi predstavila umetnica.
K tej inštalaciji sodijo tudi konjske plašnice, ki simbolizirajo Majin ignorantski odnos do telesa – vse do trenutka, ko jih odvrže. V posebnem prostoru je prikazan videoposnetek, posnet v Hrastu pri Cerkljah, na nekdanjem vojaškem oporišču Jugoslovanske ljudske armade. Zapuščenost tega prostora ponazarja njen lastni odnos do telesa.
V osrednjem prostoru je predstavljen video, ki prikazuje Majino zarisovanje v pesek.
»Pesek predstavlja čas ali pa nakazuje ozemlje oziroma zemljo. S potezami svojih rok in podaljški rok invazivno zarisujem meje nekega ozemlja,« je pojasnila umetnica. Ob videu je razstavljen tudi pripomoček za zarisovanje, ki ga je ustvarila sama.
Posebno mesto na razstavi zavzemajo očala z votlimi lečami in dvema cevkama, ki povezujeta leči z nosnicama. Z vsakim vdihom se zamegljenost poveča, s čimer umetnica opozarja, da ljudje pogosto lažemo – in da je to dejanje postalo tako naravno kot dihanje samo. Razstavljena je tudi fotografija teh očal.
Razstava bo na ogled do 1. maja.
