V hitrem tempu sodobnega življenja pogosto pozabimo na mir, ki ga prinaša narava. Ob nenehnem hitenju, zaslonih in vse večji prisotnosti umetne inteligence se zdi, da se moramo za pristen stik s sabo včasih zavestno umakniti k reki, v gozd, med živali ali v prostor, kjer lahko znova zadihamo. Takšna izkušnja je lahko dragocena v samoti, še globlja pa postane v skupini ljudi, ki prav tako iščejo povezanost, bližino in občutek skupnosti.
Prav to so konec junija raziskovale udeleženke štiridnevnega retreata (umika v naravo) z zgovornim naslovom Svet je svet, ki je potekal na ranču Društva za poglobljeno ekologijo Terra Anima. Devet deklet se je skupaj z voditeljicami Nejo Meto Rojc in Špelo Kapljo podalo na intenzivno popotovanje, v proces umirjanja, čutnega raziskovanja in ustvarjalnega odpiranja prostora za povsem drugačen, bolj spoštljiv odnos do narave. V Terra Animi verjamejo, da nikakor ni dovolj, da v naravo zgolj pridemo; ključno je predvsem to, kako v ta prostor vstopimo. Zato so te dnevi bili srčno povabilo k igri, gibu, pripovedovanju zgodb, plesu, eko somatiki, neposrednemu stiku s konji in raziskovanju sveta onkraj meja običajnega razuma z veliko več prisotnosti, občutljivosti in neomajnega zaupanja.
Voditeljice so udeleženke skozi celoten program večkrat povabile k zavestnemu dihanju, umirjanju in aktivnemu poslušanju gozda, ki so ga doživljale kot živo, dihajoče bitje.
Pomemben del programa je bila vaja z naslovom popotniki in oraklji. Popotniki so se podali v osrčje gozda z vprašanjem, ki je bilo tesno povezano z njihovo osebno življenjsko potjo, in iskali oraklje. To so bile udeleženke, ki so se popolnoma vživele v vloge bitij narave, kot so starodavno drevo, ovijajoči se bršljan, trd kamen, žival ali kak drugi element. Oraklji so odgovarjali v vlogi bitja, ki so ga v tistem trenutku predstavljali z besedami, gibi, nenavadnimi zvoki, globoko tišino ali celo povsem nerazumljivim jezikom. Namen te vaje je bil, da se udeleženke prepustijo igri, razprejo krila domišljije in intuicije ter se za nekaj dragocenih trenutkov popolnoma odmaknejo od običajnega, analizirajočega načina razmišljanja, ki sicer prevladuje v njihovem vsakdanjiku.
V duhu prebujanja otroške radovednosti so izvedle tako imenovani sprehod klovnov, kjer so se udeleženke razdelile v pare in se podale po gozdu z navdihujočo nalogo: iskreno in globoko se začuditi nad vsem, kar srečajo na svoji poti. Vsak vonj, zvok, dotik tal pod nogami, nenavadna oblika rastline ali drobna gozdna podrobnost je postala legitimni razlog za navdušen vzklik wow.
Somatske vaje so potekale tudi v neposredni bližini konj, kjer so udeleženke v trojicah izmenjevale vloge raziskovalke, varuhinje in opazovalke. Raziskovalka je imela zavezane oči, njena naloga pa je bila, da konja poišče in ga spoznava izključno z dotikom, medtem ko je varuhinja skrbno bdela nad njeno varnostjo. Pri naslednji vaji je druga izmed udeleženk čutne vtise, kot so nežen dotik, pihanje, masiranje ali gibanje ob telesu, pri čemer je bilo ves čas strogo poudarjeno, da mora jasno in glasno povedati, kaj ji ustreza in česa si ne želi. Iz prejetih občutkov je nato nastal prosti ples, ostali dve pa sta zanjo ves čas držali varen, zaščiten prostor. Še bolj igriva vaja je bilo oblikovanje človeških kipov, vendar povsem brez dotika, zgolj s pihanjem zraka.
Udeleženke so ustvarjale tudi lešije, obraze dreves, kar je bila priložnost za globlji razmislek o naravi. Naši predniki so v drevesu videli pomanjšano podobo celotnega ustroja sveta. Drevo jim je nudilo stik z bogovi, onstranstvom in predniki ter je predstavljalo enega najpomembnejših elementov njihovega verovanja. Ni zaman, da tudi beseda zdravje izhaja iz besede drevo. Številne kulture so v drevesih prepoznale posebne energije, jim pripisovale pomen in verjele, da so drevesa domovanje posebnih bitij. To vedenje se prebuja tudi v našem času, ko znova prepoznavamo energije in zdravilne lastnosti dreves ter se k njim obračamo po pomoč, so pomen dreves strokovno in poetično razložile predstavnice društva Terra Anima.
Posebno, skoraj mistično mesto je imela v programu tudi Kamniška Bistrica. Velja za najbolj regulirano reko v Sloveniji: njen značaj pa je hudourniški in silovit. Včasih se je razlivala daleč po poljih. »Bistrica izvira iz števila tri, trije podzemni izviri se združijo v dolini Kamniške Bistrice in tako se rodi izvir. Nato teče 33 kilometrov do Ljubljane, kjer se skupaj s Savo in Ljubljanico znova zlije v trojstvo. Trojka je zato njena številka na vseh ravneh, « je simboliko reke razložila Špela Kaplja, avtorica knjige Kako se ljubi reka. Ob reki se je delavnica prevesila v svojo bolj ritualno, introspektivno izkušnjo. Voditeljica je udeleženke povabila, naj si izberejo kamen in vanj vtisnejo svojo osebno srčno željo oziroma globoko namero za svoje življenje.
Program, ki so ga dopolnjevali ples s palčko, pripovedovanje zgodb s pomočjo čarobnih besed, poslušanje druga druge in povsem sproščen ples, je bil osredotočen predvsem na izkušnjo. Voditeljice si želijo, da bi udeleženke iz retreata odnesle predvsem ljubezen do sebe, drugih, narave in življenja. Ljubezen kot občutek, da nismo ločeni od sveta, ampak njegov neločljiv del. Da nas gozd, reka, živali, zemlja in ljudje ne obdajajo le od zunaj, temveč nas tiho učijo, kako biti bolj prisotni, bolj nežni in bolj živi v tem hitrem svetu.
