V Kamniku, njegovi okolici in širše v Sloveniji skoraj ni človeka, ki ne bi poznal Arboretuma Volčji Potok. Vendar ni bilo vedno tako. Ko je pred 36 leti njegovo vodenje prevzel Aleš Ocepek, se še ni zavedal, da bo park postal njegovo življenjsko delo. Z jasno vizijo, vztrajnostjo, iznajdljivostjo in predvsem s predano in povezano ekipo je ustvaril Arboretum Volčji Potok, ki danes pomembno oblikuje turistično in kulturno podobo Kamnika in širše regije. Iz leta v leto podira rekorde obiskanosti, številne nagrade in priznanja pa potrjujejo uspešnost tako na strokovnem kot turističnem področju. Alešu Ocepku arboretum kljub vsem dosežkom predstavlja predvsem tempelj narave – prostor, ki umiri misli in duha. Danes tudi njemu, ko ga obiskuje kot obiskovalec. Čeprav je kot direktor vsakodnevno prihajal na delo v eno najlepših okolij v Sloveniji, ga je spremljalo veliko skrbi. »Imel sem sanje in rad sem delal,« kljub temu danes o svoji poti pravi Kamničan.
Minili sta dve leti, odkar ste vodenje Arboretuma predali nasledniku Matjažu Mastnaku. Ste imeli ob odhodu občutek, da zapuščate službo, delo – ali del sebe?
Seveda zapuščaš tudi del sebe. Z izjemo štirih let, ko sem bil zaposlen drugje, sem vso delovno dobo preživel v Arboretumu. Sprva to ni bil moj namen, saj sem bil vedno precej gospodarsko in tržno usmerjen. Po drugi strani me je močno privlačila narava, ki je del mojega izobraževanja in osebnosti – delo z rastlinami, njihova lepota in arboretum kot prostor človeka prevzamejo. Zato sem tu nedvomno zapustil del sebe. Pa vendar menim, da je v življenju treba iti naprej in ne ostajati v istem prostoru in času.
Se radi vračate v park kot obiskovalec? Kako danes, ko niste več obremenjeni z njegovim vodenjem, gledate na park?
Še vedno sem malo obremenjen. Z vodenjem res ne, pogled na park pa me še vedno zaposluje. Če imam čas, se rad vračam. Imam tudi veliko drugih zanimanj in konjičkov, ki mi zapolnjujejo čas. Trenutno pridem takrat, ko cvetijo rastline, ki so mi posebej pri srcu. Poleg tega rad obiščem nekdanje sodelavce, s katerimi imam še vedno dobre, lepe odnose. Z veseljem se vračam, saj sem zapustil delo, ki smo ga skupaj ustvarili, in ekipo, ki sem jo oblikoval, ljudi, za katere sem prepričan – in to tudi vidim – da dobro delajo in skrbijo za park. To mi daje zadovoljstvo.
Kateri letni čas vam je v parku najbolj pri srcu in ali imate skriti kotiček, kjer ste v vseh teh letih našli največ miru?
Posebnega kotička nikoli nisem imel, saj je lep prav vsak del parka. Ko vodiš organizacijo, ne vidiš samo lepote. Spomladi je sicer lepo, a je tudi veliko dela in skrbi. Zdaj, ko tega bremena nimam več, mi je verjetno pomladni čas najlepši.
Zima je najbrž bolj miren čas, obiskovalcev ni toliko – čeprav prostor zares zaživi prav z njimi. Kako pomembno se vam zdi, da ljudje v naravi iščejo tudi mir, ne le atrakcije?
To je seveda zelo pomembno. Pa vendar sem se med vodenjem nenehno zavedal – in nisem tako ozko razmišljal – da Arboretum vendarle ni povsem naravno okolje. Morda bi ga danes lahko umestili med nekaj sodobnega, a hkrati pristnega in naravnega. V naravi človeka je, da stalno ustvarja in si izmišljuje nekaj novega. Tako je tudi z rastlinami in prostorom, ki ga oblikujemo po svoje. Arboretum je sicer oblikovan, a še vedno ohranja prvine prvobitne narave.
To je krasen prostor in dober približek tega, kar sodobni človek potrebuje. Park združuje naravo in udobje, ki smo ga, žal, danes vajeni. Tu lahko človek spozna naravo in si odpočije misli od vsakdanjih skrbi ter obveznosti. To okolje človeka spodbuja k razmišljanju o lepem. V tem pogledu je takšen prostor – naj bo Arboretum ali katerikoli drugi park ali kaj podobnega – izjemno pomemben za prihodnost. Tega se danes morda niti ne zavedamo dovolj.
Kako se je v teh desetletjih spremenil odnos ljudi do narave in parkov?
Čeprav smo sodobni ljudje malo zašli s svoje poti, se mi zdi, da je odnos ljudi do parka boljši. Razen določenih izjem ljudje danes ta prostor dojemajo izjemno spoštljivo. Mogoče boste rekli, naj ne bom preveč vznesen, ampak podobno kot v cerkvi – vzpostavi se spoštljiv odnos. Prideš v prostor, kjer najdeš del sebe in ga tako tudi dojemaš. Tempelj narave. To dokazuje tudi število obiskovalcev. Ogromno je takšnih, ki jim je park dom – nekateri pridejo tudi dvakrat na dan. Ta prostor ima blagodejen vpliv na ljudi, v njem je neka energija.
Kako se spominjate Arboretuma leta 1988, ko ste začeli vodenje? Kakšen je bil park takrat? Kaj vas je pritegnilo k temu delu?
Čeprav sem odraščal v Komendi, imam družinske povezave s tem prostorom, saj od tu izhaja moja mama. Moja stara mama in stari oče sta živela v Nožicah in sta mi pogosto razlagala o parku – o tem, koliko cvetja je bilo tu v času Souvanov, nekdanjih lastnikov parka. Družino Souvan so zelo spoštovali. To se mi je vtisnilo v spomin.
Preden sem prišel v Arboretum, sem imel zelo dobro službo. Veliko sem potoval po svetu, kar je bil v tistih časih velik preskok za mladega fanta s podeželja. Pri odločitvi za delo v Arboretumu je pretehtala družina, ki mi je zelo pomembna. Potem je bila tu še narava. Krajinska arhitektura, botanika, rastline – vse to me je vedno privlačilo. Kljub vsemu mi je bilo težko zapustiti prejšnjo službo. Na eni strani je bila družina, ki jo želiš ohraniti, na drugi strani pa so bili izjemni dohodki in poslovni izzivi. Bil sem dinamičen človek.
Direktor Miha Ogorevc, ki je takrat ravno odhajal iz Arboretuma, me je poznal s prakse in me je prosil, če bi prevzel to vlogo, ker ni našel nikogar, ki bi mu ustrezal. Najprej sem mu predlagal svojega sošolca, ker meni takrat nekaj časa ni bilo do tega. Potem pa si je sošolec premislil in mi je bilo lažje privoliti v vodenje. Vsi sorodniki in domačini so se mi smejali, saj je bil Arboretum poznan po težavah. Direktor Ogorevc je bil izjemen človek, a ne preveč podjeten.
Ob prihodu bilanc niti pogledal nisem, park je propadal, zaposlenih je bilo štirinajst ljudi. Obiskovalcev je bilo le nekaj tisoč na leto. Vstopa niti niso zaračunavali, ljudje so kar prihajali v park in včasih tudi odpeljali kakšne rastline.
Kako ste prekinili ta vozel?
Sploh ne vem. Imel sem sanje. Bil sem dovolj drzen, da sem se kljub vsemu odločil sprejeti izziv. Veliko sem delal in nikoli mi ni bilo težko. Vedno me je skrbelo predvsem, ali bo Arboretum imel denar ali ne. To je bilo najtežje. Vse drugo – odnosi, delo – je bilo čudovito.
Na začetku sem bil kar strog. Pravijo, da sem se z leti zelo spremenil. Sčasoma postaneš malo bolj moder in vidiš, da ni treba vsega povedati na glas, ampak lahko stvari urediš drugače.
Začetki niso bili rožnati, a odločil sem se tvegati s prvo veliko razstavo Cvetje in mir leta 1991. Kljub slabim rezultatom pred tem sem vložil sredstva, ker sem verjel, da se lahko vložek vrne. In res se je – razstava je bila uspešnica in s prihodkom od nje smo poplačali dolgove.
Spomladanske razstave so postale sinonim za Volčji Potok. Kako se je rodila ta ideja?
Že pred tem smo razmišljali, kaj bi lahko naredili. Ta spomladanska razstava je pomenila velik korak naprej. Bila je preizkus, ali se da na tem področju kaj narediti. Če bi spodletela, bi vedel, da na ta način ne gre in da moram iskati nekaj drugega ali odnehati. Ker pa je bila razstava uspešna, sem videl, da so možnosti, čeprav sem se zavedal, da bo ponudbo treba ves čas nadgrajevati.
Ali ste pričakovali, da bo spomladanska razstava postala tako močna blagovna znamka?
Upali smo na uspeh, prepričani seveda nismo mogli biti. Bili pa smo pripravljeni. Uredili smo ogromno parkirišč – praktično vse travnike okoli parka smo zakupili, kar je pomenilo tudi dodatno tveganje, saj smo morali vse to plačati. Kljub temu jih je bilo premalo. Kolone vozil so bile do Mengša. V enem tednu je park obiskalo osemdeset do devetdeset tisoč ljudi. To je bilo izjemno.
Spomladanske razstave so bile zanimive, a hkrati zelo povezane s skrbjo. Ves čas sem razmišljal o tem, skrbel me je poslovni izid. Vendar notranje zadovoljstvo ostane in je popolnoma drugačno, kot če bi delal v tovarni ali podjetju, kjer proizvajaš nekaj ponovljivega. Tukaj ti narava na neki način tudi ”zaceli rane”.
Narava je vaš največji zaveznik in hkrati največji “sovražnik”. Žledolomi, vetrolomi, poplave, suše … Kako ste prilagajali vodenje glede na nepredvidljivost naravnih dogodkov?
Vrtnarstvo je velika improvizacija. Če nisi improvizator, hitro zaideš in ustvarjaš izgubo. Jaz imam to srečo, da se v težkih trenutkih ne ustavim. Mogoče malo potarnam, ampak zelo hitro naredim načrt. Tudi ko je bilo zelo hudo – včasih smo imeli toliko podrtih dreves, da smo en mesec samo čistili in sekali – smo takoj začeli razmišljati naprej: kaj narediti, da se ne bo videlo, s čim in kako nadomestiti. Če neka greda ne cveti, je ne popravljaš za vsako ceno, ampak drugje narediš nekaj lepšega, kar prevzame pogled. To je vsa skrivnost.
Na tak način smo ves čas delovali. Vedno smo imeli nekaj pripravljeno v ozadju, da smo lahko premostili težave. Imeli smo tudi zelo razvejan sistem dejavnosti: od trgovine do različnih zunanjih projektov. Če je bilo kdaj res težko, smo se usmerili drugam. Imeli smo močno ekipo, veliko smo delali tudi zunaj arboretuma, denimo pogozdovanje in zasaditve ob gradnji avtocest. V takih trenutkih sem iskal posle, da smo lahko zaslužili drugje in pokrivali izgube oziroma nihanja v parku. Danes je morda lažje, nekoč pa smo morali iskati ravnotežje na vseh področjih.
Kakšna je bila vaša vizija?
Moj cilj je bil ves čas, kako narediti Arboretum zanimiv skozi vse leto. Želel sem ustvariti dogajanje, da bi obiskovalci prihajali vse leto in ne le ob spomladanski razstavi. Šele, ko se ljudje vračajo, je park lahko tempelj narave. Naša težava je bila, da na državni ravni tega niso razumeli. Zgražali so se nad tulipani, čeprav sem jim razlagal, da bomo skozi tulipane promovirali tudi druge stvari in da če ne bo tulipanov, bodo morali plačati za naš obstoj. Potem so hoteli Arboretum kar zapreti. Tega nihče ne ve. Bolj mačehovski odnos države bi si težko predstavljal. Na državni ravni bi pričakoval, da bodo razumeli, da ustanov, ki dobro delajo, ne podpreš samo z denarjem, ampak tudi s spoštovanjem in vizijo. To sem pogrešal, da niso razumeli našega načina dela. Če park ni dobičkonosen, ga zaprite, so rekli. Jaz pa sem odvrnil: »Imamo vizijo, bomo zmogli.« In potem smo sami garali. Ko je Arboretum postal uspešen, pa so vsi postali pametni in nas začeli omejevati.
Ali je bil Arboretum posebnost v tem smislu: javni zavod, ki se je moral preživljati na trgu?
Prav veliko takšnih res ni. Čeprav smo javni zavod, nismo imeli zagotovljenih plač iz proračuna. Že s tem bi pokrili velik del odhodkov. Na začetku smo imeli zagotovljena sredstva le za nekaj ljudi in nekaj odstotkov plač. Danes je to nekoliko boljše, toda postopek, da je do tega prišlo, je bil dolgotrajen.
Kako težko je bilo ves čas loviti ravnovesje med javnim zavodom, delujočim pod okriljem ministrstva za kulturo, in gospodarsko dejavnostjo – enako kot v podjetju?
Zelo. Težko je bilo delati kot javni zavod in hkrati poslovati podjetniško. Imeti moraš javna naročila, ki te zavirajo v podjetniškem razvoju. Jaz sem delal tako, kot se mi je zdelo prav. V trgovini pri stotih dobaviteljih ne moremo za vsako stvar imeti javnega naročila. Potem je bolje, da zapremo, saj ne bo dobičkonosna.
Poskušal sem delati čim bolj modro, kolikor sem znal. Očitno sem imel tudi malo sreče, nekaj pa je bilo znanja. Navsezadnje sem moral ”preživeti” veliko ministrov. Moj mandat je trajal od štirih do pet let, po koncu vsakega me je vlada znova potrjevala. Tak način dela je stresen. Tega na zunaj sicer nisem kazal, tudi doma ne preveč. Vedno sem se malo pretvarjal, da mi ni mar, a stres je bil prisoten. Dobro delo namreč ni zagotovilo za podporo, čeprav bi moralo biti tako – če dobro delaš, bi ti morali to tudi priznati. Pri nas pa je pogosto ravno obratno.
Arboretum kot javni zavod pod eno streho združuje kulturo, turizem in naravo. Ali je bilo težko usklajevati vse tri vidike?
Meni to ni bilo nikoli težko. Pravzaprav mi je bilo v veselje. Rad se hkrati ukvarjam z več stvarmi, razmišljam in delam z različnih zornih kotov. Sem dovolj pedanten, čeprav včasih nedosleden, ampak prav to mi je omogočalo, da sem lahko delal več stvari hkrati. Preskakovanje med področji mi ustreza – tako pri delu kot v življenju nasploh. Sicer se življenje hitro ujame v enoličnost.
Redkokatera služba ti omogoči, da lahko svojo idejo tudi izvedeš. V Arboretumu pa sem jo lahko – če sem zbral denar, dobil podporo in dovoljenja države. Vse je bilo odvisno od mene. Nikoli nisem mogel reči, da mi je nekdo drug kaj omogočil ali onemogočil. Sam sem si moral ustvariti prostor in s sodelavci ustvariti, kar smo si zamislili. To je bilo lepo in to pogrešam. (smeh)
Arboretum je od vaših začetkov postal eden najprepoznavnejših turističnih ciljev – ne samo v Kamniku, temveč v vsej Sloveniji in širše. Kaj je bilo po vašem mnenju ključno za takšno rast in prepoznavnost? Je bila rast vedno načrtovana ali vas je kdaj tudi prehitela?
Rast nas ni prehitevala, saj smo se s sodelavci veliko pogovarjali, si pomagali in načrtovali. Verjetno pa bi, če bi šel še enkrat skozi to izkušnjo – čeprav seveda nikoli ni isto – določene segmente upočasnil oziroma jih bolj nadzoroval. Saj sem jih imel pod nadzorom in vedel sem, da ne smem vsega pokazati naenkrat. Po drugi strani pa me je bilo včasih strah, da ne bo dovolj sredstev, če ne bom pokazal dovolj.
Če bi imel današnje znanje in pogled za nazaj, bi morda lažje nadzoroval tempo. Lahko bi rekel: letos bom posadil malo manj tulipanov, drugo leto pa malo več. Ves čas sem načrtoval, ampak danes bi mogoče nekatere stvari vodil nekoliko bolj postopno. Kljub temu nas razvoj ni prehiteval, vedno smo bili pred svojim časom. Glede na trende v svetu smo pričakovali tudi povečevanje obiska.
Vendar je park imel vsako leto več obiskovalcev, podiral je rekorde.
Arboretum je bil z leti lepši, predvsem pa bolj moder. Izkušnje se nabirajo. Ni tako kot drugje, kjer novi direktor vse spremeni ali poruši. Pri nas so se stvari nalagale za naprej – tudi zdaj, ko je direktor Matjaž Mastnak, je tako. Ne le zaradi njega, temveč vseh zaposlenih.
Vodenje takšnega parka ni delo enega človeka. Kako ste gradili ekipo strokovnjakov?
Ni bilo preprosto, a iskali smo vse možne vire. Veliko je bilo tudi srečnih naključij. Brez sreče ne gre. Seveda smo imeli tudi konflikte, ampak sicer smo bili sodelavci zelo povezani in to zelo cenim.
Žal mi je, da nisem imel več časa za zaposlene. A pri sto sodelavcih ni časa za posvečanje vsakemu posamezniku. Vedno sem poudarjal, da je treba ljudem dati takšno delo, da vsaj nekajkrat na leto v njem uživajo. Stalno delati eno in isto ni dobro za nikogar. Pri nas je bila recimo gospa, ki je delala pridno kot mravljica, hkrati je imela velik občutek za barve. Dvakrat na leto smo ji dali določene grede v oblikovanje in takrat je zaživela. Na tak način so lahko zaposleni v Arboretumu našli del sebe. Mislim, da je bilo veliko takšnih, ne pa vsi. Tudi zdaj, ko jih vidim, se mi zdi, da večinoma delajo z dobro voljo.
V Arboretumu delajo čudoviti ljudje. Res, ne pretiravam. Seveda so takšni ljudje povsod, če jim daš prostor. Meni niso nikoli delali posebej slabih stvari, morda kdaj kakšne neumnosti, ampak to je normalno. Tudi jaz sem se trudil biti dober. Ekipa je dobra, drži skupaj, in srečo imajo, da je tako. Vedno poudarjam, naj se tega zavedajo, saj ni samoumevno.
Ko se danes ozirate na teh 36 let – kaj vam pomeni največji osebni uspeh, ki ni nujno viden na zunaj?
Ena od pomembnih stvari je, da gre ekipa naprej. To mi daje zadoščenje. Nisem eden tistih, ki bi zase trdil, da sem en in edini ter nenadomestljiv.
Sicer pa je po mojem mnenju moj največji uspeh, ki pa ni splošno znan, da je Arboretum ostal v državni lasti. Država s Souvanovimi, nekdanjimi lastniki, ni imela dobrega odnosa. Ni želela odkupiti Arboretuma. To je bilo katastrofalno. Jaz sem z družino Souvan vzpostavil prijateljstvo. Podpirali so me, ujeli smo se. Predlagali so celo, naj park vzamem jaz, saj ga bom obdržal in razvijal. Želeli so, da prostor ostane tak, kot je. Vztrajal sem, da je arboretum namenjen javnosti. Če bi se prodal zasebnim lastnikom, je veliko vprašanje, kaj bi se s tem prostorom zgodilo. Ne trdim, da je država vedno rešitev, a tudi privatizacija ni. Rešitev je predvsem v premišljenem ravnanju. Bistvo ni le v denarju in dobičku. Zasebnik težko razmišlja o kulturi prostora in širši sliki.
Kaj si želite za prihodnost Arboretuma?
Če bo Arboretum šel po tej poti, kot gre zdaj, in če ne bo velikih odklonov, bo verjetno še dolgo v veselje kamniškim občanom in v ponos Sloveniji. Radi ga obiskujejo tudi tujci, zato mislim, da bi morali biti nanj ponosni.
Čemu posvečate čas zdaj, ko ste upokojeni?
Družini in športu. Z ženo rada potujeva, sicer pa sem navdušen kajtar, poleg tega se ukvarjam tudi z windfoilom (deskanje z jadrom na hidrokrilu). Rad imam vse, kar je povezano z vetrom. Ravno v nedeljo sem se vozil v burji, ki je pihala s tridesetimi vozli. To mi veliko pomeni. Na vodi sem sproščen. Seveda vse počnem s spoštovanjem, imam čelado in vso varnostno opremo, saj se lahko marsikaj zgodi.
Rad tudi deskam na snegu – tudi to pogosto s kajtom. Letos sem veliko vozil po celcu. To mi je v užitek. Ljubo mi je kolesarjenje, igram namizni tenis, še vedno rad igram golf. Šport mi veliko pomeni.
Veliko delam tudi okrog hiše in na vrtu. Včasih za to nisem imel živcev, ker sem imel dovolj takšnega dela že v Arboretumu, in se mi doma s tem ni ljubilo dodatno ukvarjati. Zdaj to počnem z veseljem. Energije mi torej ne zmanjka.
