Jure Zajc je z narodnozabavno glasbo povezan že od otroštva. Odraščal je v Nožicah, v okolju, kjer so bile domače melodije vedno prisotne tudi skozi zapuščino njegovega dedka Nika Zajca. Harmonika ga je spremljala že od malih nog, pri petnajstih letih pa je stopil na oder kot član prve zasedbe. Danes vodi Ansambel Jureta Zajca, ki že več kot desetletje ohranja tradicionalno narodnozabavno glasbo, hkrati pa ustvarja tudi nove skladbe. Z njim smo se pogovarjali o glasbenih začetkih, dedkovi dediščini, veselju do nastopanja, napornem ritmu veselic, družini in pomenu tradicije, ki jo želi približati tudi mlajšim generacijam.
Kako se je začela vaša glasbena pot in koliko je pri tem vplivala dedkova zapuščina?
Začeli smo kot Ansambel Zajc pred približno petnajstimi leti. Takrat sem bil star petnajst oziroma šestnajst let. Zasedba je bila takrat drugačna, najprej smo delovali kot trio, nato kot trio s pevko, kasneje pa se je vse skupaj postopoma razvijalo in spreminjalo. Pred enajstimi leti, ko so se naše poti nekoliko razšle, je nastal Ansambel Jureta Zajca, ki deluje še danes.
Glasba je bila pri nas doma vedno prisotna – na radiu, v avtu, na družinskih veselicah in praznovanjih. Ob tej glasbi sem odraščal in sčasoma mi je postala zelo blizu. Dedka Nika Zajca se sicer spomnim le bežno, saj sem bil star tri leta, ko je umrl, sem pa njegovo glasbo in ustvarjanje pozneje spoznaval skozi skladbe in zgodbe drugih.
Spomnim se, da sem kot otrok hodil v garažo, kjer so imeli vaje, in s harmoniko igral zraven. Najprej sem začel igrati klavirsko harmoniko v Glasbeni šoli Domžale, kasneje pa še diatonično harmoniko. Nekaj časa sem igral tudi bariton in bas kitaro, nato pa sem se vrnil k harmoniki in pri njej tudi ostal.
Veliko nam je pri začetkih pomagal Milan Kokalj iz Moravč, dolgoletni kitarist pri Francu Miheliču. Bil je naš mentor in nas je zelo usmerjal. Rad rečem, da smo izdelek njegove delavnice. Z mojim dedkom sta bila dobra prijatelja in tudi sodelavca, zato nam je znal pokazati pravo smer.
Od kod prihajate člani ansambla in kje imate vaje?
Sam sem dolgo živel v Nožicah, kjer sem odraščal do 25. leta, danes pa z pevko Majo živiva v Sevcah pri Železnikih. Basist in kitarist sta iz Moravč, kitarist zdaj živi v Mostah pri Komendi, pevec pa prihaja s Koroške, iz Slovenj Gradca. Središče ansambla je še vedno v naših domačih krajih, zato imamo vaje v Nožicah ali Moravčah.
Katere prelomnice so najbolj zaznamovale delovanje ansambla?
Največja prelomnica je bila ustanovitev Ansambla Jureta Zajca. To je bil nov začetek, nova energija in nov zagon za vse nas.
Pomemben mejnik je bila tudi zmaga na Festivalu Števerjan, kjer smo postali absolutni zmagovalci in prejeli nagrado za najboljši ansambel. To je bil res poseben trenutek.
Zelo lep spomin imam tudi na lanski jubilejni koncert ob desetletnici ansambla v Domžalah. Lepo je bilo videti polno športno dvorano ljudi, ki so nas prišli podpret. Takrat dobiš občutek, da ljudje cenijo to, kar delaš, in da očitno delamo prav.
Kako bi opisali vaš glasbeni slog in odnos do tradicije?
Držimo se tradicionalnih okvirjev narodnozabavne glasbe. Seveda so danes studijski posnetki zaradi sodobne tehnologije nekoliko modernejši, ampak osnova ostaja tradicionalna narodnozabavna glasba.
Pomembno se mi zdi, da mladi poznajo korenine te glasbe in ustvarjalce, ki so postavili temelje – Avsenike, Lojzeta Slaka, Franca Miheliča, Nika Zajca in druge. Tudi folklora ima podobno poslanstvo, saj ohranja stare plese, skladbe in običaje. Na neki način se tudi mi trudimo ohranjati to glasbeno dediščino.
Približno polovica našega repertoarja predstavljajo skladbe mojega dedka. Nekatere smo na novo posneli, za nekatere naredili videospote, druge pa še vedno redno igramo na veselicah in nastopih.
Posebno mesto ima pesem Po Sloveniji, katere avtor je moj dedek. Ta skladba nas spremlja že vsa leta delovanja ansambla. Pogosto z njo začnemo veselico ali nastop, velikokrat pa z njo tudi zaključimo večer. Zanimivo pa je, da jo zelo dobro poznajo tudi v Avstriji in na Tirolskem. Ljudje jo pojejo zraven, čeprav pogosto sploh ne vedo, kaj besedilo pomeni.
Kako nastajajo vaše skladbe in videospoti?
Včasih najprej dobimo besedilo, drugič se najprej rodi melodija. Velikokrat se ideja pojavi spontano, recimo med vožnjo ali v kakšnem mirnem trenutku. Takrat si melodijo hitro posnamem na telefon ali jo zažvižgam, doma pa jo potem zaigram na harmoniko in pošljem ostalim članom. Če jim ostane v glavi, potem vemo, da smo na pravi poti. Besedila nam večinoma piše Vera Šolinc.
Kadar imamo čas, snemamo tudi videospote. Poleti je za to najbolj primeren čas, ker je vreme lepše, narava v polnem razcvetu, zunanje lokacije pa so veliko bolj primerne. Če je poleti slučajno kakšen konec tedna prost, ga pogosto izkoristimo tudi za snemanje videospota, saj je pozimi to težje in moramo takrat bolj iskati notranje prostore.
Pred kratkim smo snemali videospot za novo polko, v katerega smo vključili tudi folkloro, ker se nam zdi pomembno povezovati različne oblike tradicije. Folklora ohranja stare plese in običaje, mi pa skušamo ohranjati narodnozabavno glasbo, zato se mi zdi lepo, da se te stvari povezujejo.
Veliko nastopate tudi v tujini. Kako tam sprejemajo narodnozabavno glasbo?
Večkrat na leto nastopamo v Avstriji in na Južni Tirolski. Tam ljudje narodnozabavno glasbo res zelo cenijo, mogoče še bolj kot pri nas.
Zelo lepo je videti, kako živijo svojo tradicijo. Na veselicah so že majhni otroci oblečeni v tradicionalna oblačila in to je nekaj povsem običajnega. Pri nas bi bilo mogoče to komu nenavadno, tam pa tradicijo res živijo.
Kako usklajujete glasbo, družino in službo?
Vsi člani ansambla imamo tudi službe oziroma druge obveznosti. Sam delam v Mengšu v Novartisu, kjer imam srečo, da imam zelo razumevajoč kolektiv, predvsem po napornih koncih tedna.
Tudi ostali člani imajo svoje poklice in dejavnosti. Maja ima kozmetični salon, Primož se ukvarja s kovinskimi izdelki, basist Peter pomaga doma na kmetiji in se ukvarja tudi z glasbo, pevec pa poučuje in vodi oddajo Naj viža na VTV.
Poleti je tempo zelo intenziven. Sezona traja približno od maja do septembra in vikendi so skoraj vedno zapolnjeni z nastopi, snemanji, koncerti in veselicami. Dopust načrtujemo že leto vnaprej in običajno imamo v celem poletju le en prost vikend. Tudi pozimi nam ni dolgčas, saj imamo vaje, priprave na novo sezono, osvežujemo zabavni in narodnozabavni repertoar ter dodajamo nove skladbe.
Ker v ansamblu igra tudi moja partnerka Maja, je logistika zaradi otrok včasih precej zahtevna. Za vsako vajo, snemanje ali nastop je treba organizirati varstvo, pripraviti vse za otroke in uskladiti obveznosti. Včasih prideva domov z veselice, spiva tri ure, potem pa se otroci že zbudijo in dan gre normalno naprej.
Po drugi strani pa je lepo, da veliko časa preživiva skupaj, tudi ob koncih tedna in nastopih.Tudi doma otroka poslušata narodnozabavno glasbo in jo imata rada. Sina glasba že zelo zanima, igra tudi bariton, ampak ga ne siliva. Najpomembneje je, da dela nekaj z veseljem.
Kakšne spomine imate na otroštvo in veselice?
Že od majhnega sem hodil na veselice. Spomnim se, da smo vsako leto tradicionalno hodili na Križ, kjer je igral Mihelič, pa v Šmarco, Homec in Radomlje. Poleti smo kot družina redno obiskovali veselice. Ko sem bil star petnajst let, pa sem že začel aktivno igrati, zato sem bil potem na drugi strani – na odru.
Kako se je publika na veselicah spremenila skozi leta?
Moja generacija še vedno rada obiskuje veselice, le da danes pogosto pridejo skupaj z otroki. Pridejo poslušat glasbo, se družit in ostanejo do večera. Kasneje pride tudi mlajša publika in takrat pridejo na vrsto še bolj zabavne skladbe.
Kaj naredi dobro veselico? Pri dobri veselici je največ odvisno od energije med glasbeniki in publiko. Mi damo energijo ljudem, oni pa jo vrnejo nazaj. Takrat veselica res zaživi. Pri zasebnih zabavah pomaga tudi, če ljudi vključimo skozi kakšno igro, na veselicah pa je največkrat glasba tista, ki jih pritegne na plesišče.
Na veselicah seveda ne gre brez skladb, kot so Golica, Večer na Robleku ali Veseli Ribčan. To so skladbe, brez katerih veselice skoraj ne more biti. Ljudje pojejo tudi naše skladbe; sploh Po Sloveniji. Lep občutek je, ko ljudje pojejo naše skladbe. Takrat veš, da delaš nekaj iskreno in iz srca.
Katera veselica vam je ostala v spominu? Še danes se rad spomnim veselice na Homcu, ko sem ugotovil, da sem pozabil škornje od narodne noše. Hitro sem šel domov v Nožice pogledat, ali sem jih pozabil tam, pa jih ni bilo nikjer. Na koncu sem celo veselico odigral v natikačih, oblečen v narodno nošo, in se skrival za zvočnikom, da se ne bi videlo, kaj imam obuto. Še posebej sem pazil, ko smo šli z odra jest čevapčiče. Na koncu sem ugotovil, da so bili škornji ves čas v avtu, le padli so za zadnji sedež.
Ali je za vas razlika med nastopom v dvorani in veselico?
Za nas ni razlike. Na vsakem nastopu moramo dati čim več od sebe in igrati čim bolj kakovostno. Vsi nastopi so enakovredni, na koncu pa je najpomembnejše, da so ljudje zadovoljni in da gredo z nasmehom domov.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Naš glavni cilj ostaja ustvarjanje novih skladb in ohranjanje prepoznavnega sloga ansambla. Pomembno se mi zdi, da ljudje ansambel prepoznajo po lastnih pesmih in našem načinu igranja.
Ali po vseh teh letih še vedno igrate predvsem iz veselja in kaj vas je glasba naučila?
Po vseh teh letih še vedno igram iz veselja. Če tega veselja ni, ni pravega učinka. Ljudje pri glasbi hitro začutijo, ali igraš iz ljubezni ali samo zaradi posla. Seveda je včasih težko, če pride bolezen ali utrujenost, ampak na odru moraš preklopiti in dati maksimum od sebe. Tudi sam sem že igral z visoko vročino, a je treba narediti tako, da nihče ne opazi.
Glasba me je naučila predvsem vztrajnosti. Čeprav je včasih težko, se trud na koncu pozna. Pri glasbi nekaj pustiš za sabo, nekaj, kar ostane. Glasba se ne izbriše. Mogoče se kaj pozabi, ampak ostane pečat, ki ga bodo lahko peli tudi zanamci.
