V knjigi Kje so moji ključi je zbranih 63 zgodb 27 avtoric in avtorjev, ki pripovedujejo o izkušnjah ljudi z demenco oziroma o življenju ljudi, ki imajo to bolezen. Zgodbe temeljijo na resničnih občutkih, stiskah in odnosih, ki jih demenca prinaša. V prvi vrsti je knjiga namenjena svojcem, ki se soočajo s spremembami v vedenju bolnikov in ne vedo, kako ravnati.
Besedila so topla, iskrena, včasih tudi duhovita in ganljivo žalostna, hkrati pa imajo tudi terapevtsko vrednost, saj pripomorejo k boljšemu razumevanju bolezni ter k razvoju sočutja do bolnikov in njihovih bližnjih. Namen knjige je pomagati tistim, ki se z demenco srečujejo doma – pogosto zmedeni, prestrašeni in brez pravega znanja, kako se odzvati, ko njihov bližnji zboli in se začne spreminjati.
»Ko je demenca vstopila v našo družino, sem bila presenečena. Ugotovila sem, da kljub temu, da o tem veliko preberemo in slišimo, vse to pogosto preslišimo. Vsak bolnik z demenco je drugačen, vsaka družinska situacija posebna – in tudi mi se nismo znašli. Če ne bi imela pomoči okoli sebe, se ne bi znašla. Veliko je knjig, a nobena ne opisuje tega, kar se dogaja doma,« je svojo izkušnjo na predstavitvi knjige delila Saša Novak, doktorica kemije in vodja projekta Znanost na cesti.
V okviru projekta so pripravili natečaj Od solz do smeha z demenco. Na natečaj je prispelo 35 zgodb, zmagal pa je Edo Krnić. Poiskali so še nekaj dodatnih besedil in letos izdali knjigo Kje so moji ključi. Želeli so, da zgodbe pokrijejo celoten spekter čustev in življenjskih situacij. V njih se pojavljajo pozitivne teme, sočutje, srečni trenutki, pa tudi nasilje, prevare in neprimerno spolno vedenje.
»Vprašanje Kje so moji ključi smo za naslov izbrali, ker gre za vsakodnevno vprašanje, ki si ga postavi skoraj vsak. A kdaj je to le raztresenost in kdaj prvi znak bolezni? Če si to vprašanje postavite desetkrat na dan – potem je morda čas, da se pogovorite z nekom,« je pojasnila Saša Novak, ki je skupaj z dr. Zdenko Čebašek Travnik in Edom Krnićem med glavnimi ustvarjalci knjige.
Demenca prizadene družino – ne le posameznika
»Zgodbe v knjigi so zelo realistične. Znanje, ki sem ga uporabila pri komentarjih, izhaja iz dolgoletnega dela na področju družinske terapije. Družina je tista, ki nosi breme, ko se pojavi demenca. Svojci opazijo spremembe v vedenju – sumničavost, zadirčnost, nihanje razpoloženja. Pogosto poskušajo znake prikriti in jih olepšati. Z zgodbami želimo nagovoriti predvsem domačine, svojce, ki živijo z demenco, in jim pomagati, da znake prepoznajo in pravočasno poiščejo pomoč,« je povedala Kamničanka Zdenka Čebašek-Travnik, psihiatrinja in sistemska družinska terapevtka, ki je vsaki zgodbi dodala strokovni komentar.
Demenca je kronična nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene možgane in s tem človekovo osebnost. V Sloveniji z demenco živi že več kot 35.000 ljudi, številka pa hitro narašča. Kljub razširjenosti se o njej še vedno govori premalo, prepozno ali s sramom.
»Močan dejavnik tveganja za nastanek demence je osamljenost. Zato si prizadevamo, da bi osebe, ki ostanejo same, čim bolj vabili k druženju – saj je dokazano, da družabnost pomembno zmanjšuje tveganje za razvoj bolezni. Prav s to knjigo želimo spodbuditi tudi vzpostavitev bralnih skupin, v katerih bi se brale zgodbe in odprto pogovarjalo o izzivih. Pogovarjajmo se o demenci – ne obravnavajmo je kot nekaj slabega,« je še dodala dr. Zdenka Čebašek-Travnik.
»Velikokrat slišimo, koliko časa potrebujejo svojci, da o tem sploh spregovorijo. Bolniki pogosto nočejo priznati, da so bolni, zato je toliko bolj pomembno, da svojci sprejmejo bolezen in se naučijo, kako komunicirati z bolnikom. Mi se moramo približati bolniku – oni se nam več ne morejo. Ne smemo pozabiti, da bolniki čutijo do konca,« je povedala Štefanija Lukić Zlobec, predsednica društva Spomničica.
Knjigo Kje so moji ključi se lahko dobi v vseh prodajalnah Mladinske knjige, pri kateri je tudi izšla.
