Zdravje je tema, ki ji moramo prisluhniti vedno in povsod. Ni omejena zgolj na toplejše mesece niti ni namenjena temu, da se o njej razpravlja le pri najnižjih temperaturah. Zdravje je tisto, čemur se moramo posvečati celo leto, če le želimo živeti karseda kakovostno, zdravo in dolgo. In zakaj se ne bi podučili o zdravju oziroma zdravilnih učinkovinah nečesa, kar najbrž vsi vsakodnevno srečujemo? Prav o tem govori najnovejše delo dr. Katje Rebolj, biologinje, ki je doktorirala s področja biokemije, poklicno pa se že nekaj časa ukvarja s tistim rastlinjem, ki ga večina pušča vnemar oziroma nam je večinoma bolj v napoto kot korist.
Govora je o plevelu. O tistih nadležnih rastlinah, ki se tako hitro razbohotijo na našem dvorišču, da jih niti ne uspemo sproti odstranjevati. O tistih nerodnih izrastkih, ob katere se vsakodnevno spotikamo, ki jih vztrajno pulimo iz lepo urejenih gredic, ki se tako veselo pletejo okoli naših negovanih cvetlic in lično posajene zelenjave. A kar je za nas plevel, je za avtorico vir zdravja.
Dr. Rebolj se namreč v svojem delu vsakodnevno srečuje z rastlinjem, ki ga običajno zavržemo, ki je divje in razraslo, ki predstavlja nekaj, v čemer ne vidimo prav nobene koristi. V svojem novem delu Zdravilni pleveli avtorica izpostavlja prav tiste prednosti plevela, s katerimi večina ni seznanjena. Pa še koliko je teh prednosti! In na dosegu roke jih imamo, plevel je namreč res skorajda povsod. To v spremni besedi knjige izpostavlja tudi profesor dr. Samo Kreft, ki v nekaj povedih izredno lepo povzame avtoričino delo. Slednja se namreč poleg prednostim v delu posveti tudi omejitvam, ki jih vsakodnevna uporaba divjega rastlinja prinaša, bralcu pa hkrati ponudi izredno podrobno primerjavo predstavljenih plevelov s sorodnim rastlinjem, ki morda spominja na izbrane rastline, a v resnici predstavlja nekaj povsem drugega. S tem želi poskrbeti, da bi pomotoma ne nabrali česa strupenega.
Čeprav (ali pa prav zato?) se je Trzinka na pisanje knjige pripravljala dolgo časa in vanjo vnesla veliko strokovnega znanja ter večletnih izkušenj, je knjiga zasnovana tako, da je izredno berljiva tudi za laike, za ljudi, ki s tovrstnim rastlinjem nimajo prav nobenih izkušenj. S pomočjo oblikovalke je avtorica namreč svoje delo opremila s številnimi nazornimi fotografijami, ki jasno prikazujejo vsako posamezno rastlino oziroma izbrani plevel, kar marsikomu olajša brkljanje po travi in iskanje tega ali onega opisanega plevela. Vsako poglavje je namenjeno določenemu plevelu, predstavljeni so načini nabiranja in shranjevanja, podani so predlogi uporabe v kulinarične namene, dodana pa so še pomembna dejstva o izbrani rastlini. Pleveli, ki si v delu sledijo po abecedi, so opremljeni tudi s slikovnim gradivom.
Poleg tega je delo edinstveno tudi v tem, da ob slehernem izmed 30 zdravilnih plevelov zasledimo tudi avtoričin lasten doprinos, lasten pogled na izbrano rastlino, saj je bil njen namen vseskozi ta, da knjigo karseda približa celotnemu občinstvu, ne zgolj tistim, ki se na področje že ali pa malce bolj spoznajo. To avtorica doseže tako, da na podlagi lastnih izkušenj vzpostavi nekakšen stik s sleherno rastlino. In dejstvo je, da si bralci rabo posameznega plevela lažje zamišljamo na podlagi podanih in opisanih izkušenj kot zgolj na podlagi teoretičnih predpostavk, ki jih lahko preberemo v vsaki knjigi. Dodani so tudi številni recepti in načini uporabe, ki so pravzaprav blizu vsakomur. Za to niso potrebne nobene posebne veščine niti dolgoletne izkušnje, delo pa nam biologinja olajša z že omenjenimi fotografijami, ki jih je v knjigi najmanj 90. Te so med drugim prispevali številni slovenski botaniki.
Govora je torej o rastlinah prihodnosti. Plevel namreč slovi po svoji odpornosti in bo naše hiše, vrtove in dvorišča zaraščal tudi v prihodnosti. Po izrednih sušah, po burnem viharnem obdobju, po obilnem deževju ali poplavah. Plevel bo uspeval ne glede na vremenske razmere, zato morda ne bo škodovalo, če se o njem vsaj malce podučimo. Kdove, kdaj nam to znanje lahko pride prav.
Katja pri svojem pisanju vseskozi izhaja iz načela, ki ga pogosto izpostavlja – v strokovnih prispevkih, na svojih delavnicah, na predavanjih: hrana je naše zdravilo in zdravilo je naša hrana. Zakaj ne bi s tem, ko spoznamo vsaj nekaj lokalnih primerkov plevela, poskrbeli za svoje zdravje, za zdravje svoje družine, svojih najbližjih? Pričujoče delo nam z nazornim prikazom in jasnimi pojasnili to zdravilno popotovanje vsekakor močno olajša, dejstvo pa je, da dodatno znanje oziroma vedenje o nečem nikdar ne škoduje, kvečjemu koristi lahko.
Barbara Kopač
