Minuli petek je v dvorani Gasilskega doma v Loki pri Mengšu potekal pogovorni večer z avtorjema knjige Dve zgodbi enega zakona Klaro in Blažem Otrinom. O nastanjanju knjige in svojih izkušnjah sta se pogovarjala z Natašo Vrhovnik Jerič.
»Klara in Blaž Otrin sta se poročila leta 2000 in imata štiri otroke. Klara je profesorica slovenščine, učiteljica, navdušena bralka sodobne literature in svetovnih klasikov, rada ima dolge sprehode v naravo, umirjene družinske izlete, čokolado in dobro kavo. Blaž je magister zgodovine, arhivist, ljubitelj glasbe raznih žanrov, od rocka, džeza, do ljudskega petja in pravoslavnih himn, bralec esejistike in biografskih del, varilec domačega žganja ter strasten rekreativni kolesar. Že dobro desetletje sta voditelja Šole za zakon v Dobu pri Domžalah, kjer tudi živita, spremljata mlajšo zakonsko skupino v župniji in sta člana zakonske skupine Najina pot. V marsičem sta si zelo različna, a sta tudi neizmerno rada skupaj. Tako bi sama sebe opisala Klara in Blaž. Jaz sem iz tega opisa razbrala, da vama je zelo lepo,« je v uvodnem delu prebrala povezovalka večera Nataša Vrhovnik Jerič.
Na vprašanje, zakaj sta se odločila napisati knjigo, je Blaž odgovoril, da oba rada bereta, posegata po različnih žanrih, a oba segata tudi po knjigah o zakonu: »In tisti, ki berete tovrstno literaturo, veste, da je to težka literatura. Ko prebereš nekaj strani, si kar malo prepoten, ker je težko, opisujejo veliko trpljenja in odrekanja. Težko se bere, prebereš le nekaj strani na večer. V tem smislu se mi je zazdelo, ali res morajo biti knjige o zakonu tako težke in neberljive? Hkrati pa sem si ob vodenju Šole za zakon različne teme, ki smo jih obravnavali, zapisoval – po dveh letih sem to prebiral in se mi je zdelo kar dobro. V času koronavirusa sem to omenil še ženi, da bi bilo dobro, da bi se spravila k pisanju knjige, potem pa sem potreboval kar nekaj časa za to, da sem jo prepričal. Med epidemijo koronavirusa in počitnicami sva se lotila pisanja.«
Knjiga je napisana z obeh strani, v obliki več poglavij pa obravnava različne teme. Opisujeta in razlagata jih oba, enkrat poglavje začne Blaž, drugič Klara. V uvodnem delu sta zapisala: »kdor se poroči, se v križe položi.« To je namreč stavek, ki ga je Klarina stara mama izrekla njeni mami, ko se je ta poročila. »Kar huda popotnica, grozna popotnica. Sem ji hvaležna, da tega ni tako vzela,« je povedala Klara. Nameravala sta ga uporabiti kot provokativen naslov knjige, ampak sta se po premisleku in nasvetu urednika Družine odločila, da za knjigo takšen naslov ne bi bila najboljša popotnica.
V prijetnem pogovoru smo govorili o njunih začetkih, ko še ni nič kazalo, da bosta pristala skupaj. Še danes sta si precej različna, gibala sta se tudi v različnih krogih, vse dokler niso skavti priredili plesa, kamor so zaradi pomanjkanja plesalk povabili tudi Klaro. Iskrica še ni preskočila. Sta se pa že na začetku rada pogovarjala in uživala v pogovorih drug z drugim. Po besedah Blaža je trajalo kar nekaj časa, da je opustil predsodke o tem, kakšna naj bi bila njegova sopotnica, saj se mu je kot študentu filozofije, zaverovanemu vase, Klara zdela preveč ”normalna”, in prebiti predsodke, ki so se izkazali za nepomembne, za čisto fasado. Ugotovila sta, da imata skupne vrednote, čeprav se v drugih stvareh razhajata. O razlikah tudi pišeta, med drugim pravita, da ženske ne moreš razumeti, moškega pa tudi ne. Srečala sta se kot zelo različna, drugačna od drugega; to, da sta istočasno opravljala devetdnevnico za svojega prihodnjega partnerja, pa sta razumela kot božje znamenje. Pretehtale so pomembne reči in tudi prilagajanje ni bilo pretežko, čeprav se je včasih tako zdelo, je pripovedovala Klara. Pogovor je osnovna higiena zakona. Čeprav so največkrat tema pogovora med staršema otroci, so nujni tisti pogovori o občutkih, našem notranjem svetu in željah. O tem se je težko pogovarjati, še posebej moškim, ampak poudarjata, da se tega lahko naučimo in da se je tega vredno naučiti. Pri tem lahko pomagajo tudi šole za zakon. Vseeno pa v odnosu naletimo tudi na razlike, ki večkrat izhajajo tudi iz primarne družine, z njimi pa se spopadamo na dva načina, in sicer s spreminjanjem in sprejemanjem. Slikovito je Blaž opisal, da se je na začetku težko navadil na praznovanja pri Klarini primarni družini, saj so trajala celotno nedeljsko popoldne, on pa bi ta čas raje preživel z igranjem nogometa s prijatelji. To nezadovoljstvo je tudi pokazal, da se je zaprl vase in čakal, da popoldne mine. Hvaležen je Klari, da je to pri sebi spremenil, da se njihovih praznovanj sedaj bolj veseli, misli, da je tako dobil v življenje novo kakovost, več občutka za ljudi okoli sebe in vljudnost. Kot primer sprejemanja v odnosu je izpostavil, da se razlikujeta v dojemanju glasbe, njemu glasba ogromno pomeni, medtem ko Klara občutka za glasbo in posluha nima, glasbe ne dojema na isti način in ji gre moževo petje doma večkrat tudi na živce, ampak to drug pri drugem sprejemata.
Dotaknila sta se tudi odnosa z njunimi štirimi otroki, s katerimi sta zelo povezana, čeprav sedaj, ko otroci odraščajo, niso več skupaj vsak dan. Pomemben vpliv na njihovo povezanost je prispevala tudi njihova unikatna večerna molitev, ko so se zvečer vsi zbrali v njuni zakonski postelji in se pogovarjali, kaj se jim je zgodilo v dnevu, se smejali, povezovali, večkrat so se jima prav v večernem času otroci zaupali o temah, ki so jih težile. Na koncu, tik preden so se odpravili spat, pa so še molili. Še danes, ko so vsi skupaj doma, se otroci sami spomnijo, da bi zvečer vsi skupaj molili.
Pri razpravljanju o različnih temah vedno pridemo na pomembnost izražanja skozi pogovor, o svojih občutkih, željah. Prevečkrat pričakujemo, da bo oseba na drugi strani vedela, kaj si želimo. Klara ima zelo rada rože in ročno narejene izdelke, kar se ji je zdelo, da svojemu možu jasno izraža in namiguje, ampak ti namigi niso bili dovolj jasni, saj je za darila dobivala likalnik, predpražnik in poštni nabiralnik. Ko se je naučila, da mu mora svoje želje jasno povedati, so se tudi darila spremenila, Blaž pa se je v tem času že naučil veliko novih poimenovanj za različno cvetje. Medtem ko je bila sama vedno razočarana, saj se je za Blaževo darilo vedno zelo potrudila, ga s svojim izborom nikoli ni preveč navdušila, saj Blažu darila ne pomenijo veliko. Navezala se je na poimenovanje petih jezikov ljubezni (besede potrditve, darila, usluge, fizičen dotik in posvečen čas), saj sta ugotovila, da je Klarin jezik ljubezni sprejemanje in poklanjanje daril, medtem ko Blažu največ pomeni dotik. Poudarila sta tudi to, da je partnerju treba pustiti svobodo, da ima vsak tudi čas zase, svoje hobije in prijatelje.
V zakonu pridejo tudi težke preizkušnje in izzivi, sama imata štiri otroke, ki jima niso bili podarjeni zlahka, soočala sta se tudi z neplodnostjo, spontanim splavom in Klarino izgorelostjo. Pri spopadanju z izzivi jima najbolj pomaga to, da se z njimi spoprimeta skupaj, se skoznje učita, se povezujeta skozi molitev, se še več pogovarjata, se ne obtožujeta, se medsebojno podpirata, včasih on podpre njo in obratno. Drug drugemu pa pustita čas, saj mora občutke predelati tudi vsak pri sebi. »Do sedaj se je vedno izkazalo, da so naju težke zadeve, ki so se nama zgodile, ki si jih ne želiš in trpiš, ko pa pogledaš za nazaj, te te stvari premaknejo in te največ naučijo, oplemenitijo in predstavijo dimenzije, ki jih prej nisem poznal, naknadno si zanje, čeprav so bile težke, na neki način hvaležen,« je povedal Blaž. »Če sta oba skupaj, je pol lažje,« je še dodal. Izzivi na koncu prispevajo k temu, da se vez še okrepi.
Na koncu je bil čas tudi za vprašanja, ampak preden se je začela debata, je publika nekaj minut kar obsedela v svojih mislih, saj je zanimiv pogovor osvetlil veliko razmišljanj, naukov in občutkov. Seveda je publiko zanimalo, kako se prepirata in soočata z nestrinjanjem. Klara je povedala: »Midva se drživa dveh stvari, ko se skregava, prva stvar je, da ostaneva spoštljiva. Jaz točno vem, kaj moram reči, da bom njega prizadela, tako dobro se poznava in od mene je odvisno, ali bom to rekla ali ne. Druga stvar, da si ne očitava stvari, o katerih sva se že zmenila, saj si nihče ne želi pogrevati stvari, ki jih je naredil narobe, še težje pa jih je slišati. Če do prerekanja vseeno pride, se znava tudi opravičiti.«
Eva Grašič
