Nina Kotnik se je že kot majhna deklica igrala s povoji in obliži ter z njimi skrbno oskrbovala svoje igrače. Njeni dojenčki so bili vedno bolni ali poškodovani in vedno so potrebovali njeno pomoč. Otroška igra je napovedovala nekaj, kar jo spremlja še danes: željo narediti nekaj dobrega za druge. Ta jo je najprej pripeljala v zdravstvo, pozneje pa na samostojno pot in do svojega sanjskega salona za kozmetične storitve.
Energična, večinoma nasmejana in pripravljena poprijeti za delo se Nina rada srečuje z ljudmi. Po izobrazbi je medicinska sestra, doma pa žena in mama dveh otrok. Rada ima morje, dobro hrano in potovanja, na katerih odkriva nove kraje. Čeprav si je življenje ustvarila v Komendi, se pomemben del njene zgodbe začne na Duplici, pri babici in dedku.
Otroške sanje ob babičinem salonu
Tam so z družino živeli, dokler so gradili hišo. Ko se je pri petih letih preselila v Komendo, je spremembo sprva težko sprejela. Na Duplici je še obiskovala vrtec, osnovno šolo pa je začela obiskovati v Komendi. Ob koncih tedna se je dolgo rada vračala k starima staršema, ki sta jo vedno pričakala odprtih rok. Babica je imela frizerski salon in Nina je ob njej preživljala konce tedna in počitnice. Opazovala jo je pri delu in si že takrat želela, da bi nekoč tudi sama imela nekaj svojega. Ni še vedela, kakšno bo to delo ali kdaj bo prišel pravi čas. Ostala pa ji je podoba babice, ki je vodila svoj salon in bila pri tem sama svoja gospodarica. Prav ona je postala njen vzor in navdih.
A do lastnega salona jo je vodila dolga pot. Prva tri leta je delala na Psihiatrični kliniki Ljubljana, nato pa trinajst let kot asistentka v zobni ordinaciji. V šestnajstih letih dela v zdravstvu je pridobila veliko znanja, predvsem pa izkušenj z ljudmi. Naučila se je voditi pogovor, se odzivati v zahtevnejših situacijah in razumeti, da vsak človek potrebuje nekoliko drugačen pristop. Danes ji te izkušnje koristijo pri vsakodnevnem delu s strankami, saj se tudi v salonu srečuje z ljudmi, ki imajo različna pričakovanja, vprašanja in skrbi.
Pogum za nekaj svojega
Želja po samostojnosti medtem ni ugasnila. Želela je sama odločati o svojem delu in času ter početi nekaj, kar bi jo zares izpolnjevalo. Zapustiti znano delovno okolje ni bilo lahko. Strah pred neuspehom je bil prisoten, a jo je nekoliko pomirjalo zavedanje, da ima v svojem poklicu dobre možnosti za ponovno zaposlitev. Odločitev je tako spremljala mešanica negotovosti in prepričanja, da je sprememba zanjo prava. Nazadnje je bila želja močnejša od dvomov. Čutila je, da mora poskusiti. Tako je nastal NKotiček, katerega ime na predlog drugih združuje začetnico njenega imena in del priimka: N kot Nina in KOT kot Kotnik.
Začetki pa niso bili preprosti. Šele ob odprtju salona je zares spoznala, kaj pomeni biti samostojna podjetnica, in ugotovila, da pridobivanje strank zahteva čas. Vse ni steklo naenkrat in sprijazniti se je morala s počasnejšim začetkom. Toda trenutek, ko je prvič stala v povsem opremljenem salonu, ji je dal jasno potrditev: to je tisto, kar si je želela. Prostor, ki ga je prej nosila le v mislih, je postal resničnost. Otroška želja, ki je zrasla ob babičinem delu, je dobila svoj prostor in priložnost, da zaživi.
V ospredju je vedno človek
V svojem salonu se posveča pedikuri, masažam in ročni limfni drenaži. Čeprav se storitve med seboj razlikujejo, jih povezuje isti namen: skrb za ljudi in njihovo dobro počutje. Pri delu se opira na poznavanje anatomije, higienskih ukrepov, sterilizacije in preprečevanje prenosa okužb. Enako pomembno se ji zdi prisluhniti človeku, ki pride k njej, in razumeti njegove potrebe. Njena poklicna pot je dobila drugačno obliko, vodilo pa ostaja enako kot na začetku: pomagati drugim.
Posebej rada opravlja pedikuro. K njej prihajajo ljudje z različnimi potrebami, od tistih, ki si želijo predvsem urejenih stopal, do zahtevnejših primerov, pri katerih mora upoštevati tudi zdravstvene težave. Vsak primer je zanjo nekoliko drugačen in prav ta raznolikost jo pri delu pritegne. Veliko dela s starejšimi, ki jim ob negi nameni čas za pojasnila o skrbi za stopala. Pri tem ji koristijo tako strokovno znanje kot dolgoletne izkušnje s pogovorom. Želi si, da bi se vsak počutil dobrodošlo, sprejeto in sproščeno ter odšel zadovoljen tako z opravljeno storitvijo kot celotno izkušnjo. Pomembno ji je tudi, da se ljudje radi vrnejo, ker se pri njej dobro počutijo.
Obiski, ki polepšajo ves teden
Med najlepšimi trenutki svojega dela izpostavlja obiske pri starejših na domu. Ganeta jo veselje, s katerim jo pričakajo, in občutek, da jim njen obisk ne polepša le dneva, ampak včasih kar ves teden. Ob pogovorih tudi sama veliko prejme: toplino, življenjske izkušnje in iskreno hvaležnost. Njeni sogovorniki imajo veliko zgodb in z njimi delijo tudi del svojega življenja. Prav v teh srečanjih še posebej močno začuti, da je njeno delo nekomu pomembno. Včasih se slovo kar podaljša, ker bi si radi povedali še toliko stvari. Njihovo zadovoljstvo jo napolni z energijo, njihove težke osebne zgodbe pa so tisti del dela, ki ga ni vedno lahko odnesti s seboj. Tako se lahko v istem obisku srečata veselje ob druženju in teža zaupanih osebnih zgodb. Oboje ostane z njo.
Da bi svoje delo opravljala čim bolje, se nenehno uči. Prepričana je, da je znanje nekaj, česar ji nihče ne more vzeti. Izobraževanje zato vidi kot pomemben del svoje poti, ki se ne konča z odprtjem salona ali opravljenim tečajem. V spominu ji je posebej ostalo izobraževanje iz ročne limfne drenaže, ki si ga je dolgo želela. Ko se ga je lotila, jo je zahtevnost presenetila tako močno, da je podvomila vase in skoraj odnehala. Zdelo se ji je, da se tega morda nikoli ne bo naučila. Vendar je vztrajala. Danes je vesela, da je premagala začetni strah in svojemu delu dodala znanje, ki ga z veseljem uporablja. Ta izkušnja je zanjo tudi opomnik, da začetni občutek, da nečesa ne zmore, še ni razlog, da bi željo opustila.
Družina, njen steber opore
Ob vseh obveznostih ostaja družina središče njenega življenja. Mož in otroka so njen svet. Usklajevanje dela in materinstva je včasih zahtevno, vendar ji moževa podpora veliko pomeni. Doma so njeno odločitev za samostojno pot dobro sprejeli, zato je lažje naredila tudi negotove prve korake. Ob spremembi ni bila sama, za kar je iskreno hvaležna. Ko govori o tem, na kaj je najbolj ponosna, ne ostane le pri salonu ali poklicnih odločitvah. Ponosna je na družino, ki sta jo ustvarila z možem. »Težko bi bilo, če ga ne bi bilo,« iskreno pove. Ponosna pa je tudi nase: na svoj pogum in na vse, kar je skozi leta postala. V njenem zadovoljstvu imajo mesto tako ljudje, ki jih ima rada, kot stvari, za katere se je potrudila sama.
Ko ne dela, jo sproščajo hoja, kolesarjenje, izleti in druženje s prijatelji. Rada odpotuje, spoznava nova mesta in ljudi ter uživa ob morju. Dobra hrana in odkrivanje novih krajev sodita med njena preprosta življenjska veselja. Veselje najde tudi v modi in lepih oblačilih. Pred petimi leti je izgubila dobrih dvajset kilogramov, prestala abdominoplastiko ter se naučila drugače prehranjevati in v svoj vsakdan vključevati gibanje. Ob tej osebni spremembi je pridobila tudi samozavest. Pomembno ji je, da se dobro počuti v svoji koži in da ji je všeč podoba v ogledalu.
Z leti se je spremenil tudi njen odnos do domačega kraja. Komende, ki jo je kot otrok težko sprejela, danes ne bi zamenjala. Nekdanjo željo po vračanju na Duplico je sčasoma nadomestil občutek pripadnosti kraju, v katerem živi od petega leta. Ceni mir, zelene površine in dobro dostopnost drugih krajev. Vesela je, da so v kraju šola, lekarna, zdravnik, zobozdravnik in dom starejših. Včasih sicer pogreša večjo, dobro založeno trgovino, do katere bi se lahko odpravila peš. Komenda je zdaj njen dom, kraj, kjer se počuti domače in kamor se rada vrača.
Pot jo vodi naprej
Ko razmišlja o prihodnjih petih ali desetih letih, ve, da še ni tam, kjer si želi biti. Za zdaj ne načrtuje novih storitev ali večje ekipe. Želi ostati samostojna, nadgrajevati svoje znanje in imeti veliko zadovoljnih strank. Rast zanjo torej ne pomeni nujno večjega salona, ampak predvsem napredek pri delu, ki ga že opravlja. Danes se opisuje kot mirnejšo, srečnejšo in bolj preudarno. Lažje se postavi zase in jasneje pove, kaj si želi. Dolgo je svoje sanje potiskala na stran, tudi zaradi dvomov okolice in lastnega prepričanja, da ne bo zmogla. Zdaj jim daje prostor. Uči se jasno izraziti svoje želje in jih tudi upoštevati, ne le odlagati na neki poznejši čas. Ob vseh dosedanjih korakih zato svojo pot še vedno vidi kot nekaj, kar se nenehno razvija.
MONIKA KERN MOHORČIČ
