Ker se mu je zdelo škoda, da njegov najljubši pisatelj iz otroštva, Branko Ćopić, ni napisal več romanov, je ob njegovem spomeniku v Sarajevu, kjer so bili na službenem izletu, Šerif Đogić – malo za šalo, malo zares – pripomnil: »Bom pa jaz napisal roman!« Po posmehljivem odzivu sodelavke, saj so ga v Mladinski knjigi, kjer je bil zaposlen kot računalničar, poznali predvsem kot tehničnega strokovnjaka, se je odločil, da obljubo tudi uresniči. »Pravzaprav ne vem natančno, kako sem prišel do ideje za prvi roman. Ko sem imel osnovo, se je zgodba začela razvijati sama od sebe,« opisuje Domžalčan, ki sta ga prav sodelavkin dvom in nagovarjanje iz kroga družine ter prijateljev dokončno spodbudila, da je napisal svoj prvenec Usodno srečanje (2015). Letos je izšel tudi njegov drugi roman Prebujena čustva.
Ljubezen do knjig se je pri Đogiću rodila že v otroštvu. V mladosti je prebral vse, kar mu je prišlo pod roko, saj knjig v tistih časih ni bilo lahko dobiti. Đogić izvira iz vasi Šumatac pri Veliki Kladuši v Bosni in Hercegovini. »Pri petih letih sem že tekoče bral. Požiral sem vse, predvsem vestern romane, ki so jih starejši prinašali iz Slovenije in Zagreba,« se spominja svojega navdušenja nad branjem in ljubezni do knjig. Čeprav je bil nadarjen učenec, je v Bosni zaključil le štiri razrede osnovne šole. »Pri devetih letih je v nesreči umrla moja mlajša sestra. Ker sta starša že izgubila enega otroka, me iz strahu preprosto nista več pustila, da bi hodil v šolo, ki je bila oddaljena sedem kilometrov,« se spominja.
Osnovno šolanje je Đogić tako končal v Sloveniji, kamor je s trebuhom za kruhom prišel pri šestnajstih letih in pol. »Ko sem prišel v Slovenijo, nisem želel ostati le pri fizičnem delu. Čeprav sem prišel s pomanjkljivo osnovnošolsko izobrazbo, sem trdno verjel vase,« pravi. Ob težaškem delu od zore do mraka ni bilo časa za knjige, šele pozneje, ko je ob službi najprej začel obiskovati srednjo šolo, nato pa še fakulteto, se je ljubezen do knjig znova prebudila – najprej ob strokovni literaturi, pozneje pa tudi ob leposlovju. »Danes berem in poslušam na vse mogoče načine, še posebej od upokojitve leta 2013,« o svoji ljubezni do branja, najsi bo klasičnih ali elektronskih in zvočnih knjig, pove Đogić.
Roman je odsev njegovih izkušenj
Kot priseljenec iz Bosne se je vse življenje srečeval tudi s predsodki. Že od mladosti ga posebej žalosti črno-belo predalčkanje. »Vsa ta nestrpnost je povsem nesmiselna. Sam vedno iščem resnico, podprto z dejstvi in argumenti. Ljudje pa pogosto podležejo stereotipom in predsodkom ter se težko sprijaznijo z drugačnim, dokler se sami ne prepričajo o nasprotnem,« opaža Đogić, ki je pri ljudeh vedno iskal iskrenost. Ravno preprosto zanj ni bilo niti učenje slovenščine, a vse preizkušnje so ga le spodbudile, da se je jezika naučil zares temeljito. »V oba svoja romana sem vpletel delček sebe in drobce iz svojega življenja,« pravi avtor. V prvem romanu, Usodno srečanje, pripoveduje o na videz nepomembnem dogodku, ki usodno zaznamuje življenje glavnih junakov. V novem romanu Prebujena čustva, ki je maja letos izšel pri Založbi 5KA in bo v knjižnicah dostopen tudi kot zvočna knjiga, pa spremljamo življenjsko zgodbo Marka. Življenje mu ni prizanašalo, pa vendar je s poštenostjo, mirnostjo in analitičnim ter radovednim umom zgradil uspešno poslovno zgodbo. Pri šestdesetih letih ima vse, kar si človek lahko poželi – ugled, status, premoženje. Po naključju se odloči, da se bo iz Nemčije, kjer je živel in delal, začasno vrnil v rodno Slovenijo. Tu pa ga vse bolj prežemata osamljenost in zavedanje, da mu je življenje spolzelo mimo in mu v njem manjka tisto bistveno – družina in ljubezen.
Đogić v romanu Prebujena čustva prepleta dve poglavitni temi: odnos do denarja in odnose med ljudmi, še posebej do otrok. »Obe izvirata iz mojih osebnih doživetij in mojega pogleda na svet,« pojasni in pravi, da je vedno rad dajal in pomagal drugim, zato ga boli, ko vidi, da ljudje, ki imajo veliko premoženja, tega raje stiskajo zase, namesto da bi z njim osrečili druge. »Če bi zadel glavni dobitek na loteriji, si lahko mislite, koliko ljudi bi lahko osrečil?« se je pogosto spraševal in iz njegovega razmišljanja se je rodil lik Marka, ki se odloči, da bo svoje premoženje po upokojitvi namenil pomoči potrebnim. Na slovenskih uradih njegov predlog naleti na nejevero, posmeh in pomisleke, zato razočaran skorajda obupa, ko se v prepletu dogodkov le pokažejo prave priložnosti.
Z drugo temo Đogić nastavlja ogledalo sodobnemu svetu, kjer so vrednote, ki so bile nekoč temelj skupnosti, danes zasenčene z nezaupanjem. »Bog ne daj, da bi se danes približal otroku, ki se zunaj vozi s kolesom, mu ponudil piškot ali ga zgolj prijazno pobožal po laseh, kot je bilo nekoč običajno,« opaža avtor, ki meni, da je sumničavost do neznancev, zlasti ko gre za otroke, postala povsem pretirana. V roman je zato vpletel lik deklice Nike, ki se z iskreno otroško radovednostjo spoprijatelji z Markom. »Najbrž tudi zato, ker je edini, ki jo sploh opazi, ji odgovori in je prijazen do nje,« dodaja Đogić, ki je tudi v dogajanje drugega romana vpletel nekaj presenetljivih naključij. »Naključja so neizogiben del našega vsakdana: če se ne bi zgodila ena stvar, se ne bi niti druga in življenje bi se obrnilo povsem drugače. Zato so pomemben del mojega pisanja,« razlaga Đogić, ki je ponovno izhajal iz lastnih izkušenj – tako je prizor Markove hude prometne nesreče, po kateri njegovo življenje visi na nitki, navdihnila avtorjeva prometna nesreča v mladosti.
Neznani avtor težko opozori nase
Že prva različica vsakega od romanov je nastajala dobro leto. »To je garaško delo in kdor tega ni nikoli počel, bo težko razumel,« meni Đogić, ki mu delo otežuje tudi dejstvo, da je po naravi perfekcionist. »Vse, kar ustvarjam, želim narediti po svojih najboljših močeh, da je izdelek res čim boljši. Zato mi ni žal ne časa ne truda in vanj vložim vse, kar zmorem. Vendar rad tudi zapletem, kar pa zna biti težava,« pravi. Tudi zato je med prvim in drugim romanom minilo desetletje. »Po dveh letih intenzivnega dela na prvem romanu sem potreboval počitek,« pravi avtor, ki je drugi roman večinoma financiral sam, izdajo pa je podprla tudi Občina Domžale v okviru javnega razpisa za sofinanciranje založniških projektov. Đogić meni, da neznani pisec v današnjih časih težko opozori nase. Kljub temu je želel, da knjigo izda uveljavljena založba: »Tako kot si želiš, da hišo zgradi usposobljen gradbenik in ne nekdo, ki je pred tem skupaj zbil le barako.« Imel je srečo in našel posluh pri Založbi 5KA, a po drugi strani ga je založniški trg, ki je po njegovem zasičen z znanimi imeni in komercialnimi projekti, tudi razočaral. Prav to je razlog, da na vprašanje, ali bo v prihodnje nastal še kakšen roman, zaenkrat nima odgovora. Za zdaj se posveča pisanju kratkih zgodb, ki jih rad pošlje na literarne natečaje, o pisateljski prihodnosti pa le nekaj mesecev po izidu drugega romana še ne razmišlja.
