Na letošnjih sredozemskih igrah v Tarantu je priložnost dobil tudi Kamničan Boštjan Repanšek, eden najboljših slovenskih igralcev padla, športa, ki združuje prvine tenisa in skvoša. V paru s Simonom Javorškom sta izpadla v drugem krogu. Že čez nekaj dni sledi nov izziv: kvalifikacije za preboj na svetovno ekipno prvenstvo, ki bo novembra v Katarju.
Padel je eden najhitreje rastočih športov na svetu. V Španiji se rekreativno več ljudi ukvarja le z nogometom in tekom. Tudi v Sloveniji je vse več igrišč (še leta 2020 sta bili zgolj dve igrišči) in igralcev. Pri Padel zvezi Slovenije jih je trenutno registriranih približno 500. Ura igranja ni poceni: stane skoraj 40 evrov. Ker se porazdeli med štiri igralce, strošek na enega niti ni več tako visok. Med najboljšimi igralci je že nekaj let Boštjan Repanšek, 38-letni Kamničan, ki živi v Črnučah. V zadnjih petih letih je bil vselej državni prvak, zato je logično, da si je priboril vozovnico za letošnje sredozemske igre (potekale so od 21. avgusta do 3. septembra), na katerih je Slovenijo zastopal v paru z deset let mlajšim Simonom Javorškom, s katerim sta bila dvakrat tudi državna prvaka.
Premagala Srba, a izgubila s Portugalcema
V Tarantu sta preskočila prvo oviro, nato pa pričakovano izpadla proti nosilcema turnirja. »V uvodnem krogu sva premagala srbski par in postala sploh prva zmagovalca dvobojev padla v zgodovini sredozemskih iger. V 2. krogu sva s 6 : 2 in 6 : 2 izgubila s Portugalcema, ki padel igrata že od malih nog. Dobro sva začela, imela brejk priložnost za vodstvo s 3:2 v prvem nizu, potem pa je šel dvoboj v njuno smer,« je v pogovoru za Modre novice povedal Repanšek. Slovenca sta torej na jugu Italije, kjer se je padel premierno predstavil na tako pomembnem tekmovanju, pustila kar dober vtis. Nastopilo je 88 igralcev in igralk iz 18 držav. Največ uspeha sta imeli reprezentanci Španije (dve zlati in ena srebrna medalja) in Italije (dve srebrni in dve bronasti medalji).
Stanovali na križarki z adrenalinskim parkom
»Turnir je bil zelo kakovosten, skoraj vse reprezentance so nastopile v najboljših postavah, le Španci so se predstavili z mlajšo zasedbo, a vseeno prevladovali. V svetovnem vrhu so tudi nekatere neevropske reprezentance, predvsem Argentina. V Tarantu smo igrali na novih igriščih, na lepem stadionu Salinella Urban Centra, ki je bil precej dobro obiskan. Na zaključnih dvobojih so bile tribune polne. Nasploh so bile sredozemske igre dobro organizirane, že odprtje 23. avgusta v Tarantu je ponudilo domiselno kulturno-umetniško prireditev pred 30.000 gledalci,« se je na jubilejne 20. sredozemske igre ozrl Repanšek in tudi poudaril, da je bila namestitev nekaj posebnega. »Stanovali smo na več kot 300-metrski arabski križarki in imeli na voljo prav vse, tudi sobo za igranje igric in adrenalinski park.« Mimogrede, Slovenija je v Tarantu nastopila s 168 športnicami in športniki, ki so osvojili 19 medalj: tri zlate, štiri srebrne in 12 bronastih. Na prejšnjih igrah v Alžiriji pred štirimi leti je bila bera medalj nekoliko višja (23).
Štetje enako kot pri tenisu z eno izjemo
Čeprav svetovna prvenstva v padlu potekajo že od leta 1992, je za zdaj ta šport v globoki senci tenisa. V Tarantu, kjer je bil padel eden od petih neolimpijskih športov na programu sredozemskih iger, so tekmovali v treh kategorijah: moških, ženskih in mešanih dvojicah. V nasprotju s tenisom torej na pomembnih tekmovanjih v padlu ni posamičnih dvobojev, sicer pa so pravila zelo podobna tenisu. »Igra se na dva dobljena niza do šest, če seveda ne odloča podaljšana igra. Štetje je enako kot pri tenisu, so pa z letošnjo sezono uvedli novost, tako imenovani ”star point”. Če je po izidu 40 : 40 rezultat dvakrat zapored znova izenačen (angl. ”deuce”), o zmagovalcu igre odloči ena sama točka – star point. Ekipa, ki v tej odločilni točki sprejema servis, lahko izbere, kateri igralec bo sprejel servis.«
V iskanju sladke točke
Padel se igra na igrišču velikosti 10 × 20 metrov z mrežo na sredini in (tako kot pri skvošu) s steno. Ker je Repanšek ne le učitelj tenisa, ampak tudi padla, seveda dobro pozna podrobnosti posamezne panoge. »Mislim, da se padla lahko naučiš hitreje kot tenisa. Lopar odpušča več napak. Tenis je bolj tehničen, pri padlu pa je več različnih udarcev.« Tudi loparji so različni. Repanšek, ki na sezono zamenja tri ali štiri loparje, prisega na tako imenovani diamantni lopar. Ti so namenjeni vrhunskim igralcem, ki iščejo največjo moč in agresiven napadalni slog. Za rekreativne igralce so neprimerni, saj nikakor ne bi ujeli sladke točke (angl. ”sweet spot”), mesta na loparju, kjer žoga najbolje odleti na drugo stran igrišča. Za začetnike zato priporočajo običajen okrogel lopar. Obstaja še lopar v obliki solze, ki omogoča boljše reakcije v obrambi in je manj agresiven kot diamantni.
Vse boljše razmere za padel
Repanšek je do svojega 20. leta igral tenis in med drugim med dvojicami osvojil enega od turnirjev serije Futures, prav tako je bil državni prvak med dvojicami. Je ista generacija kot Aljaž Bedene, ki se je prebil med najboljših 50 teniških igralcev sveta. Sprva je treniral v Kamniku (domačemu klubu je letos pomagal obstati v 1. slovenski ligi, saj je odigral dvoboj dvojic proti Medvodam), nato v Domžalah. Financira se sam, do julija je imel pogodbo z enim od znanih proizvajalcev. Veseli ga, da je opazen vsesplošen napredek v tem športu: »Letos se je zanimanje zelo povečalo, igrišč je vse več, naši treningi vse bolj strukturirani. Prej smo bili bolj kot ne prepuščeni sami sebi, zdaj imamo selektorja iz Španije. Tudi število tekem se povečuje, ljubljanska Aleja Sky je junija letos gostila turnir z nagradnim skladom 8.500 dolarjev, kar je bil največji mednarodni turnir v padlu v zgodovini Slovenije. To so turnirji, na katerih se poskušajo najboljši prebiti na turnirje Premier z nagradnim skladom 600 tisoč dolarjev, kjer že v prvem krogu dobiš znesek, s katerim si lahko pokriješ stroške.«
30 reprezentanc v boj za le dve prosti mesti
Po sredozemskih igrah je naš sogovornik odšel na manjši turnir v Beograd, od 22. septembra pa ga v Madridu čakajo kvalifikacije za svetovno ekipno prvenstvo, ki bo novembra v Katarju. »To bo zelo zahteven turnir s 30 nastopajočimi reprezentancami, naloga pa skoraj nemogoča, saj bosta le dve reprezentanci dobili vstopnico za svetovno prvenstvo. Štiri evropske reprezentance so tja že uvrščene neposredno. Najprej bomo igrali v predtekmovalni skupini s štirimi ekipami, pri čemer se le zmagovalec uvrsti v četrtfinale. Slovenski selektor, Španec Carlos Rodas, je na seznam uvrstil šest igralcev. Poleg 38-letnega Repanška so to še precej mlajši Žan Luka Konjar, Simon Javoršek, Tilen Zalar, Žiga Kovačič in Andrej Šušteršič. Še en Kamničan, Jani Makovec (lani je postal svetovni prvak v racketlonu), je prav tako dobil vabilo, a je bil predviden le kot rezerva, tako da se ni odločil za sodelovanje.
Pomembna je komunikacija med igralcema
S kom bo Repanšek na kvalifikacijskem turnirju v Madridu igral v paru, bo odvisno od nasprotnikov. Na turnirju v ljubljanski Aleji je igral z Žanom Luko Konjarjem (izpadla sta v 1. krogu), na sredozemskih igrah pa s 23-letnim Simonom Javorškom iz Polhovega Gradca, s katerim je trenutno najbolje uigran. »S Simonom se dobro poznava, opravila sva veliko skupnih treningov in dvakrat (2023, 2025) zmagala tudi na državnem prvenstvu. Igram na levi strani igrišča in pobiram tudi sredinske oziroma nikogaršnje žoge,« pravi Repanšek. Podobno kot pri odbojki je pomembna komunikacija med igralcema: »Kadar ni takoj jasno, kdo bi lahko udaril žogo, je treba čim hitreje reči ”moja”, da se soigralec umakne.«
M. O.
