Danes 45-letnega Kamničana, zadnja leta je pravzaprav Mengšan, so že v osnovnošolskem obdobju privlačili predvsem športi, katerih skupni imenovalec je deska. Ker je po naravi še kako tekmovalen, doma pa pod Alpami, se je hitro našel v “dirkaških” disciplinah deskanja na snegu. Kot sam skromno dodaja, je med drugim nastopil na nekaj tekmah v mednarodni konkurenci. Toda v arhivu Mednarodne smučarske in deskarske zveze (FIS) zasledimo tudi nastopa na tekmah najvišjega ranga v deskarskem krosu. Zgodilo se je pred slabega četrt stoletja v Avstriji in Italiji, ko so kratke novičke iz deskarskega evropskega in svetovnega pokala le redko našle prostor v medijih. Kmalu zatem ga je začarala še ena deska. SUP deska. Tomaž Jensterle je postal mojster supanja in eden boljših slovenskih tekmovalcev v športu, ki tako na tekmovalni kot rekreativni ravni zadnja leta doživlja pravi razmah.

Ker diši po zimi – pogovarjali smo se na hladno Miklavževo jutro – za začetek pokukajmo na sneg. Še deskate na snegu?
Seveda, že pogledujem po hribih. Te dni se odpirajo nekatera nižje ležeča zimskošportna središča pri nas in v sosednji Avstriji, a bolj kot deskanje po urejenih progah me privlači turno in prosto deskanje. Brez tega pozimi pri meni pač ne gre. Po deskarski karieri, tekmoval sem v paralelnih disciplinah in krosu, sem presedlal na bolj udobno “freeride” opremo. V hribih in na snegu uživam tudi sicer. Je pa deskanje na snegu tako kot tek na smučeh in gorsko kolesarjenje zame hkrati odličen trening in del priprav za SUP tekmovanja, na katera se osredotočam v zadnjih letih.

Pravzaprav že kar dobro desetletje?
Tekmujem deset let, na SUP desko pa sem prvič stopil pred nekaj več kot petnajstimi leti. Takrat zadeva še ni bila tako množična in dostopna, kot je dandanes. Tekmovanj v Sloveniji ni bilo. Znašel sem se v podobni situaciji kot pri prvih korakih v deskanju na snegu. Začel sem kot navdušen rekreativec in samouk. V dobi interneta sem seveda hitreje prišel do kakovostnih kontaktov, pa informacij o opremi in dogajanju na sceni. Supanje me je povsem posrkalo. Dolgoletno ukvarjanje z deskanjem na snegu in tudi windsurfingom mi je dalo dobro podlago. Z deskanjem pač dobro okrepiš in razviješ mišice trupa, posledica je stabilnost in odlično ravnotežje. Ker pa je moj adut tudi moč v kombinaciji z vzdržljivostjo, je bila sicer spontana odločitev, da se podam v tekmovalne SUP vode, pravzaprav logična. Pa vendarle ne načrtovana. Tako kot pri deskanju na snegu in ostalih športnih aktivnostih, ki se jih lotevam, je moje glavno vodilo zadovoljstvo ob življenjskem slogu z vsemi potovanji na idilične lokacije, ki jih športi na prostem prinašajo. Ne nazadnje nisem profesionalec, ob športu imam redno službo, pa vseeno supam vsaj 200 dni na leto. V vseh letnih časih, v različnih vremenskih pogojih. Na morju, jezerih, rekah. 

Se spominjate svoje prve SUP tekme?
Moja prva domača je bila v Izoli, tuja pa pri italijanskih sosedih, v Miljah. Tudi sicer sem v začetnem obdobju ogromno tekmoval v Italiji. Ko so se tekme z morja preselile še na jezera in reke, pa so bile na programu še številne tekme v Avstriji in Nemčiji ter nato vse bolj pogosto tudi pri nas.

V katerih disciplinah pa tekmujete?
Z leti postajam vse bolj vzdržljiv, tako da se primarno posvečam tekmam na razdalji (v tej disciplini je Tomaž aktualni državni podprvak, op.p). Šprinte, bil sem tudi že državni prvak, bom postopoma opustil. Nastopam tudi v tehnični disciplini (SUP discipline so navedene in opisane v okvirčku ob tekstu, op.p.), ki mi zelo ustreza. Je najbolj atraktivna in dinamična. Te tekme večinoma potekajo na morju, kar pomeni, da je voda pogosto razburkana. Če dodamo še veter, pa včasih nervozo ob skupinskih startih, tudi do prerivanja lahko pride, mi lahko verjamete, da je še kako pestro. Sam tekmo jemljem kot igro, uživam. To disciplino bi, če potegnem vzporednico z deskanjem na snegu, lahko primerjal z deskarskim krosom. In v tej disciplini imam pred številnimi kolegi, ki izhajajo iz veslaških vrst, prav zato določene prednosti. Potem je tu še četrta disciplina, gre za jezdenje na valovih s SUP desko. Tu ne gre za hitrost in čas, pač pa jezdenje valov, izvajanje trikov. Če še tu potegnem vzporednico z deskanjem na snegu, bi lahko rekel, da gre za prosti slog. Ker pri nas in v sosednjih državah pogoji za to disciplino niso dobri in predvsem ne konstantni, v tej disciplini na tekmah v tujini ne tekmujem. Če pa je priložnost, rad jezdim na valovih. Za užitek in trening.

Kje sicer največ trenirate?
Najraje sem na morju. Valovi in veter popestrijo trening. Skočim do Ankarana ali Seče, pogosto tudi na Hrvaško. Ob primernih pogojih se odpravim v Novigrad in veslam do Savudrije. Intenzivnejši trening taja do dve uri, kar pomeni do 4000 zavesljajev. V pripravljalnem obdobju, ko so treningi manj intenzivni in daljši, pa si privoščim tudi do 50 kilometrov dolgo supanje na morju, najraje med hrvaškimi otoki. Kroženje po jezeru namreč utegne biti dolgočasno. (smeh) Če pa bi moral izpostaviti mojo naj lokacijo, bi izpostavil Dansko. Samotne peščene plaže so tam neskončne, valovi konstantni. Leta 2017 sem bil del slovenske reprezentance, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu. Zahodna obala ob mestu Klitmoller mi je ostala v izredno lepem spominu. Ne rečejo ji slučajno mrzli Havaji.

Pa ko ste doma in je morska obala predaleč?
Za kakšen šprint je primeren tudi Mengeški bajer. (smeh) Blizu je Gradiško jezero. Pa seveda Bled in Bohinj. Eno tekmovalno desko (ne gre za napihljivi SUP, ki jih zaradi lažjega transporta uporabljajo rekreativci, op.p.) vseskozi hranim v Ljubljani, na Livadi. Na naslovu Kajak kanu kluba Ljubljana ima namreč sedež tudi SUP klub Ljubljana, katerega član sem. Moj trening poligon je najbolj pogosto tako kar Ljubljanica. Ni najbolj atraktivno, je pa priročno.

Pogosto najbrž tudi naporno.

Po začetnem, lahko bi rekel romantičnem obdobju športa, se stvari zelo hitro razvijajo. Od opreme do načrtovanja treningov. V šport vstopa vse več fantov in deklet z veslaškim predznanjem iz kajaka in kanuja. Predvsem na tekmovanjih na mirnih vodah, kjer pride do izraza moč in tehnika zavesljaja imajo prednost. Tudi sam sem na začetku nasvete iskal pri veslačih. Zdaj sodelujem z avstralskim trenerjem, ki v moj trening vključuje vse športe, ki so mi blizu. Mladim je ob začetkih danes precej lažje. Usposobljeni trenerji so zagotovilo, da hitro usvojijo osnove, izberejo primerno opremo, organizirano trenirajo v vodi in na prostem. Vse mlade bralce in tudi rekreativce, ki jih zanima bolj resno supanje, ob tej priložnosti vabim v naš klub. Poleg tečajev, treningov in izletov organiziramo tudi tekmovanje v Bohinju, kjer vsakdo najde kategorijo zase (Tomaž je letos v elitni članski konkurenci zasedel drugo mesto, boljši je bil le Nizozemec Joep Van Bakel, op.p).

Po vseh teh letih ste nabrali ogromno izkušenj. Razmišljate tudi o trenerskem delu, morda ustanovitvi kluba, organizaciji tekem?
Zaenkrat ne. Ob delu in družini ostajam osredotočen na treninge in tekmovanja. Predvsem na daljših razdaljah bom, prepričan sem, še dolgo konkurenčen. Suparji lahko tekmujemo celo leto, saj gre za globalni šport, tekmovanja organizirajo na vseh celinah. Sam se osredotočam na obdobje april–september. Izberem nekaj tekem in se nato ciljno pripravljam. Me pa močno zanimajo novosti na področju opreme za vse segmente. Pri svetovanju prodajalcem in končnim kupcem tako sodelujem z Intersportom, pri razvoju produktov pa z znanim globalnim proizvajalcem športne opreme, ki vstopa na trg vodnih športov s kajaki in kanuji ter kakovostnimi supi. Več bom razkril v prihodnjih mesecih. Izzivov je torej ob omejenem času več kot dovolj.

Pa ključni tekmovalni izzivi za naslednjo sezono?

Ob domačem državnem prvenstvu se bom osredotočil še na nekaj tekem svetovnega pokala ter svetovno prvenstvo, ki bo jeseni na Tajskem. Tekmoval bom tudi na izbranih preizkušnjah serije Euro Tour. V mojem koledarju je že zabeležena tekma te serije konec maja na Madeiri. Tudi kar se rezultatov tiče, so ciljni jasni. Želim si, da bi bili vsaj takšni kot letos, ko sem v svetovnem pokalu segel do 9. mesta, zmagal sem na tekmi serije Euro Tour v Črni gori.

Tomaževi nasveti za vse, ki si želijo več od dopustniškega supanja

Če ste že usvojili osnove in bi radi napredovali, si pripravite načrt vadbe. Supajte redno. Ne vračajte se znova in znova na isto lokacijo. Treninge opravite na različnih vodah (jezera, reke, morje), ob različnih vremenskih razmerah. Ne pozabite na vaje za moč in vzdržljivostne treninge na prostem. Priporočam tek, kolesarjenje in pozimi tek na smučeh. Ne precenjujte svojih sposobnosti, zato najprej izbirajte manjše vodne površine in opravljajte krožne treninge. Ko preidete na daljše razdalje, primerno razporedite moči. Tako kot pri hoji v hribe, morate tudi pri supanju imeti dovolj moči za povratek na izhodiščno točko. Če so vremenske razmere vetrovne, začnite s supanjem proti vetru. Bodite osredotočeni na vsak zavesljaj, a predvsem na morju ne pozabite, da ste tako kot pri kolesarjenju del “prometa”. Bodite pozorni na plovila in kopalce. Vztrajajte, če ste tekmovalni, ne oklevajte s prijavo na tekmo. Za začetek na Bohinj SUP Challenge avgusta prihodnje leto!

Tekst: Damijan Rifl
Foto:  Martin Hladik/EuroTour in osebni arhiv Tomaža Jensterleta

Danes 45-letnega Kamničana, zadnja leta je pravzaprav Mengšan, so že v osnovnošolskem obdobju privlačili predvsem športi, katerih skupni imenovalec je deska. Ker je po naravi še kako tekmovalen, doma pa pod Alpami, se je hitro našel v “dirkaških” disciplinah deskanja na snegu. Kot sam skromno dodaja, je med drugim nastopil na nekaj tekmah v mednarodni konkurenci. Toda v arhivu Mednarodne smučarske in deskarske zveze (FIS) zasledimo tudi nastopa na tekmah najvišjega ranga v deskarskem krosu. Zgodilo se je pred slabega četrt stoletja v Avstriji in Italiji, ko so kratke novičke iz deskarskega evropskega in svetovnega pokala le redko našle prostor v medijih. Kmalu zatem ga je začarala še ena deska. SUP deska. Tomaž Jensterle je postal mojster supanja in eden boljših slovenskih tekmovalcev v športu, ki tako na tekmovalni kot rekreativni ravni zadnja leta doživlja pravi razmah.

Ker diši po zimi – pogovarjali smo se na hladno Miklavževo jutro – za začetek pokukajmo na sneg. Še deskate na snegu?
Seveda, že pogledujem po hribih. Te dni se odpirajo nekatera nižje ležeča zimskošportna središča pri nas in v sosednji Avstriji, a bolj kot deskanje po urejenih progah me privlači turno in prosto deskanje. Brez tega pozimi pri meni pač ne gre. Po deskarski karieri, tekmoval sem v paralelnih disciplinah in krosu, sem presedlal na bolj udobno “freeride” opremo. V hribih in na snegu uživam tudi sicer. Je pa deskanje na snegu tako kot tek na smučeh in gorsko kolesarjenje zame hkrati odličen trening in del priprav za SUP tekmovanja, na katera se osredotočam v zadnjih letih.

Pravzaprav že kar dobro desetletje?
Tekmujem deset let, na SUP desko pa sem prvič stopil pred nekaj več kot petnajstimi leti. Takrat zadeva še ni bila tako množična in dostopna, kot je dandanes. Tekmovanj v Sloveniji ni bilo. Znašel sem se v podobni situaciji kot pri prvih korakih v deskanju na snegu. Začel sem kot navdušen rekreativec in samouk. V dobi interneta sem seveda hitreje prišel do kakovostnih kontaktov, pa informacij o opremi in dogajanju na sceni. Supanje me je povsem posrkalo. Dolgoletno ukvarjanje z deskanjem na snegu in tudi windsurfingom mi je dalo dobro podlago. Z deskanjem pač dobro okrepiš in razviješ mišice trupa, posledica je stabilnost in odlično ravnotežje. Ker pa je moj adut tudi moč v kombinaciji z vzdržljivostjo, je bila sicer spontana odločitev, da se podam v tekmovalne SUP vode, pravzaprav logična. Pa vendarle ne načrtovana. Tako kot pri deskanju na snegu in ostalih športnih aktivnostih, ki se jih lotevam, je moje glavno vodilo zadovoljstvo ob življenjskem slogu z vsemi potovanji na idilične lokacije, ki jih športi na prostem prinašajo. Ne nazadnje nisem profesionalec, ob športu imam redno službo, pa vseeno supam vsaj 200 dni na leto. V vseh letnih časih, v različnih vremenskih pogojih. Na morju, jezerih, rekah. 

Se spominjate svoje prve SUP tekme?
Moja prva domača je bila v Izoli, tuja pa pri italijanskih sosedih, v Miljah. Tudi sicer sem v začetnem obdobju ogromno tekmoval v Italiji. Ko so se tekme z morja preselile še na jezera in reke, pa so bile na programu še številne tekme v Avstriji in Nemčiji ter nato vse bolj pogosto tudi pri nas.

V katerih disciplinah pa tekmujete?
Z leti postajam vse bolj vzdržljiv, tako da se primarno posvečam tekmam na razdalji (v tej disciplini je Tomaž aktualni državni podprvak, op.p). Šprinte, bil sem tudi že državni prvak, bom postopoma opustil. Nastopam tudi v tehnični disciplini (SUP discipline so navedene in opisane v okvirčku ob tekstu, op.p.), ki mi zelo ustreza. Je najbolj atraktivna in dinamična. Te tekme večinoma potekajo na morju, kar pomeni, da je voda pogosto razburkana. Če dodamo še veter, pa včasih nervozo ob skupinskih startih, tudi do prerivanja lahko pride, mi lahko verjamete, da je še kako pestro. Sam tekmo jemljem kot igro, uživam. To disciplino bi, če potegnem vzporednico z deskanjem na snegu, lahko primerjal z deskarskim krosom. In v tej disciplini imam pred številnimi kolegi, ki izhajajo iz veslaških vrst, prav zato določene prednosti. Potem je tu še četrta disciplina, gre za jezdenje na valovih s SUP desko. Tu ne gre za hitrost in čas, pač pa jezdenje valov, izvajanje trikov. Če še tu potegnem vzporednico z deskanjem na snegu, bi lahko rekel, da gre za prosti slog. Ker pri nas in v sosednjih državah pogoji za to disciplino niso dobri in predvsem ne konstantni, v tej disciplini na tekmah v tujini ne tekmujem. Če pa je priložnost, rad jezdim na valovih. Za užitek in trening.

Kje sicer največ trenirate?
Najraje sem na morju. Valovi in veter popestrijo trening. Skočim do Ankarana ali Seče, pogosto tudi na Hrvaško. Ob primernih pogojih se odpravim v Novigrad in veslam do Savudrije. Intenzivnejši trening taja do dve uri, kar pomeni do 4000 zavesljajev. V pripravljalnem obdobju, ko so treningi manj intenzivni in daljši, pa si privoščim tudi do 50 kilometrov dolgo supanje na morju, najraje med hrvaškimi otoki. Kroženje po jezeru namreč utegne biti dolgočasno. (smeh) Če pa bi moral izpostaviti mojo naj lokacijo, bi izpostavil Dansko. Samotne peščene plaže so tam neskončne, valovi konstantni. Leta 2017 sem bil del slovenske reprezentance, ki je nastopila na svetovnem prvenstvu. Zahodna obala ob mestu Klitmoller mi je ostala v izredno lepem spominu. Ne rečejo ji slučajno mrzli Havaji.

Pa ko ste doma in je morska obala predaleč?
Za kakšen šprint je primeren tudi Mengeški bajer. (smeh) Blizu je Gradiško jezero. Pa seveda Bled in Bohinj. Eno tekmovalno desko (ne gre za napihljivi SUP, ki jih zaradi lažjega transporta uporabljajo rekreativci, op.p.) vseskozi hranim v Ljubljani, na Livadi. Na naslovu Kajak kanu kluba Ljubljana ima namreč sedež tudi SUP klub Ljubljana, katerega član sem. Moj trening poligon je najbolj pogosto tako kar Ljubljanica. Ni najbolj atraktivno, je pa priročno.

Pogosto najbrž tudi naporno.

Po začetnem, lahko bi rekel romantičnem obdobju športa, se stvari zelo hitro razvijajo. Od opreme do načrtovanja treningov. V šport vstopa vse več fantov in deklet z veslaškim predznanjem iz kajaka in kanuja. Predvsem na tekmovanjih na mirnih vodah, kjer pride do izraza moč in tehnika zavesljaja imajo prednost. Tudi sam sem na začetku nasvete iskal pri veslačih. Zdaj sodelujem z avstralskim trenerjem, ki v moj trening vključuje vse športe, ki so mi blizu. Mladim je ob začetkih danes precej lažje. Usposobljeni trenerji so zagotovilo, da hitro usvojijo osnove, izberejo primerno opremo, organizirano trenirajo v vodi in na prostem. Vse mlade bralce in tudi rekreativce, ki jih zanima bolj resno supanje, ob tej priložnosti vabim v naš klub. Poleg tečajev, treningov in izletov organiziramo tudi tekmovanje v Bohinju, kjer vsakdo najde kategorijo zase (Tomaž je letos v elitni članski konkurenci zasedel drugo mesto, boljši je bil le Nizozemec Joep Van Bakel, op.p).

Po vseh teh letih ste nabrali ogromno izkušenj. Razmišljate tudi o trenerskem delu, morda ustanovitvi kluba, organizaciji tekem?
Zaenkrat ne. Ob delu in družini ostajam osredotočen na treninge in tekmovanja. Predvsem na daljših razdaljah bom, prepričan sem, še dolgo konkurenčen. Suparji lahko tekmujemo celo leto, saj gre za globalni šport, tekmovanja organizirajo na vseh celinah. Sam se osredotočam na obdobje april–september. Izberem nekaj tekem in se nato ciljno pripravljam. Me pa močno zanimajo novosti na področju opreme za vse segmente. Pri svetovanju prodajalcem in končnim kupcem tako sodelujem z Intersportom, pri razvoju produktov pa z znanim globalnim proizvajalcem športne opreme, ki vstopa na trg vodnih športov s kajaki in kanuji ter kakovostnimi supi. Več bom razkril v prihodnjih mesecih. Izzivov je torej ob omejenem času več kot dovolj.

Pa ključni tekmovalni izzivi za naslednjo sezono?

Ob domačem državnem prvenstvu se bom osredotočil še na nekaj tekem svetovnega pokala ter svetovno prvenstvo, ki bo jeseni na Tajskem. Tekmoval bom tudi na izbranih preizkušnjah serije Euro Tour. V mojem koledarju je že zabeležena tekma te serije konec maja na Madeiri. Tudi kar se rezultatov tiče, so ciljni jasni. Želim si, da bi bili vsaj takšni kot letos, ko sem v svetovnem pokalu segel do 9. mesta, zmagal sem na tekmi serije Euro Tour v Črni gori.

Tomaževi nasveti za vse, ki si želijo več od dopustniškega supanja

Če ste že usvojili osnove in bi radi napredovali, si pripravite načrt vadbe. Supajte redno. Ne vračajte se znova in znova na isto lokacijo. Treninge opravite na različnih vodah (jezera, reke, morje), ob različnih vremenskih razmerah. Ne pozabite na vaje za moč in vzdržljivostne treninge na prostem. Priporočam tek, kolesarjenje in pozimi tek na smučeh. Ne precenjujte svojih sposobnosti, zato najprej izbirajte manjše vodne površine in opravljajte krožne treninge. Ko preidete na daljše razdalje, primerno razporedite moči. Tako kot pri hoji v hribe, morate tudi pri supanju imeti dovolj moči za povratek na izhodiščno točko. Če so vremenske razmere vetrovne, začnite s supanjem proti vetru. Bodite osredotočeni na vsak zavesljaj, a predvsem na morju ne pozabite, da ste tako kot pri kolesarjenju del “prometa”. Bodite pozorni na plovila in kopalce. Vztrajajte, če ste tekmovalni, ne oklevajte s prijavo na tekmo. Za začetek na Bohinj SUP Challenge avgusta prihodnje leto!

Tekst: Damijan Rifl
Foto:  Martin Hladik/EuroTour in osebni arhiv Tomaža Jensterleta