Igra se z ognjem, prodaja meglo, okoli njega se krešejo iskre, lanski sneg ga ne zanima, je ognjemet dobre volje … Šalo na stran – vse to, kar sem naštela, so pravzaprav posebni efekti, s katerimi se ukvarja že več kot 20 let. Kamničan Mare Perne je priznan pirotehnik, ki sodeluje z največjimi zvezdami, tako slovenskimi kot tujimi, glasbene, televizijske in filmske scene. Zaupal nam je, kako poteka njegovo delo, pa tudi nekaj pomembnih varnostnih napotkov, da bo rokovanje s pirotehniko varno in prazniki, ki so pred vrati, lepi.
Ste specialist za pirotehnične in posebne efekte. Ali je to pravi naziv?
Sem pirotehnik. Ne ukvarjam se z vojaško, temveč civilno pirotehniko, kamor sodijo ognjemeti oz. njihova izvedba, ki je trenutno sicer v upadu, potem imamo pa še posebne efekte, kot so megla, sneg, ogenj, iskre, mehurčki, konfeti ipd., ki se uporabljajo na snemanju televizijskih oddaj, serij in šovov, glasbenih koncertih in festivalih ter raznih kongresih.
Zakaj so ognjemeti v upadu?
Priljubljenost ognjemetov precej pada. Predvidevam, da vzrok tiči v ekologiji. Nasprotniki ognjemetov in aktivisti so precej glasni, čeprav so na nemškem inštitutu BAM z raziskavami ugotovil, da je vpliv ognjemetov na okolje zanemarljiv. Določene snovi v ognjemetih, ki so bile škodljive, so tako ali tako prepovedane. Res je, da po ognjemetu v zraku ostanejo delci PM 10, vendar le za kratek čas, zato je tudi ta vidik zanemarljiv. Naredili so primerjavo med ognjemetom in avtomobilom. Ognjemet s 666 g NEM (neto eksplozivne mase) sprosti približno 104 g CO2 iz fosilnih virov, medtem ko VW Golf izpusti 104 g CO2 na kilometer. Hkrati je treba vedeti, da so v Sloveniji ognjemeti precej manjši kot v tujini. Če primerjamo naše ognjemete s tistimi v velikih mestih, kot sta London in Sydney, pri nas najbrž v 30 letih ne bomo pokurili toliko materiala kot ga tam v 15 minutah. A časi ognjemetom niso naklonjeni …
Kaj pa za silvestrovo?
Veliko manj jih je. Včasih sem pripravljal tudi po petnajst ognjemetov v različnih krajih po Sloveniji, zadnja leta morda tri ali štiri. V tujini tega trenda še ni, sploh na Hrvaškem, kjer imam tudi podjetje, so ognjemeti še vedno zelo priljubljeni.
Bo vaš ognjemet možno videti tudi v naših krajih?
Letos ga pripravljam za Ljubljano. Lani sem ga pripravil tudi za Kamnik, za letos pa še ne vem, nič se še nismo dogovarjali. A roko na srce imamo toliko drugega dela, tako da sploh ne vem, kako bi mi vse skupaj uspelo. 1. januarja moram namreč biti že na koncertu v Budvi.
Od kje zanimanje za to pirotehnično dejavnost? Kdo vas je vsega naučil?
Moje navdušenje nad pirotehniko traja že od otroštva. Moj oče je bil pirotehnik. Že v Titovih časih je v bivši Jugoslaviji delal ognjemete s KIK Kamnik, kjer je bil sprva zaposlen kot pirotehnik, kasneje pa kot delovodja pirotehnike. Mene je to področje vedno zanimalo. To so bili časi, ko je bilo vse v zvezi s pirotehniko v naši državi prepovedano, torej je bilo najslajše. Oče je imel seveda dostop do teh zadev, zato me je še bolj zanimalo. Delal je ognjemete za Bled, Bohinj, ampak takrat se je to delalo le napol legalno. Leta 1991 se je zakonodaja na področju pirotehnike nekoliko sprostila, a takrat je bil moj oče že v pokoju. Do njega je prišel nek fant, ki je odprl svoje podjetje za pirotehniko, čeprav o tem ni prav dosti vedel. Oče mu je ogromno pomagal in ga učil. Jaz sem bil star 12 ali 13 let in vedno zraven, ko sta delala s pirotehniko. Potem sem se pri osemnajstih odločil, da zaključim s šolanjem in grem delat v podjetje tega fanta. Tam sem ostal osem let, potem pa sem se odločil za svojo pot.
Glede na to da ste imeli dostop do pirotehničnih izdelkov, ste kot mulci najbrž tudi kaj ušpičili?
Seveda smo! (smeh) Čeprav smo bili zelo drzni, trikrat bolj, kot sem sam zdaj, ko se s tem profesionalno ukvarjam, smo imeli blazno srečo, da ni nikoli prišlo do nesreče. Oče me je vedno učil, da je s pirotehniko vedno treba delati z razdalje. Očitno je predvideval, da bomo kaj poskušali, kajti ne glede na to, kako dobro je vse skril, smo izdelke vedno našli. Šele danes se zavedam, kakšno srečo smo imeli.
Zakaj ste se odločili za samostojno pot?
Kmalu sem spoznal, da v podjetju, kjer sem delal, ne bom mogel uresničiti svojih vizij, saj nisem imel podpore nadrejenih, zato sem se odločil ustanoviti svoje podjetje. Vedno sem želel biti neodvisen in sam svoj šef. V podjetju, kjer sem bil zaposlen, je vladala precej kapitalistična usmerjenost, za mene pa je pirotehnika del umetnosti. Kot taka je obravnavana tudi v tujini. Pri nas ni cenjena, medtem ko je, denimo, v Skandinaviji pa Franciji pirotehnika umetnost in tudi pirotehniki so obravnavani kot umetniki. Ker sem sledil tem trendom v tujini, sem imel občutek, da bi lahko ustvaril svoje stvari, zato sem se odločil za samostojno pot. In nikoli mi ni bilo žal.
S pirotehniko in posebnimi efekti se ukvarjate od 18. leta. Ali se je tem času spremenila tudi tehnologija?
Ogromne spremembe so. Vsi koncerti in oddaje se delajo s časovno kodo, kar pomeni, da je vse programirano vnaprej in se posebni efekti potem sprožajo avtomatsko. Vse, kar je sedaj programirano, se je včasih delalo na roke. Enako velja za ognjemete. Skoraj nikoli se ne prižiga več ročno, ampak se vse skupaj poveže s kabli, nato pa ognjemet poteka računalniško, samo še tipko enter pritisneš.
Zakaj se odpravljate v Budvo?
Pred časom sem začel sodelovati z bosanskim pevcem Dinom Merlinom, ki 1. januarja nastopa na novoletnem koncertu v Budvi. Trenutno poteka svetovna turneja, v dveh letih se je in bo zvrstilo več kot 60 koncertov. Moja ekipa skrbi za posebne efekte, tako da smo prisotni na vsakem koncertu. Sam nisem na vseh, saj ekipi zaupam, na večjih pa sem prisoten, tako sem bil na primer v Skandinaviji.
Potem ste na koncertih vedno v prvi vrsti?
(smeh) Bolj kje pri strani ali v zaodrju.
Kako je prišlo do sodelovanja z Dinom Merlinom?
Z njim sodelujemo prvič. Še pred epidemijo koronavirusa je imel koncert v Portorožu. V ekipi so želeli imeti določene posebne efekte, ki so jih tudi naročili na Hrvaškem, a potem z njimi niso bili zadovoljni. V njegovi ekipi je veliko slovenskih fantov: za luči skrbi Vido Perko, ki je “lučkar” tudi pri Siddharti, tonski mojster je Jure Tkavc. Z obema se dobro poznam. Merlinova produkcijska ekipa, med njimi je tudi njegov sin Hamza, je prišla do mene in hitro so ugotovili, da nekaj znam. (smeh) Hamza je v Angliji končal študij vizualnih umetnosti, tako da je dobro poznal možnosti v zvezi s posebnimi efekti, ampak na Balkanu ni našel sogovornika. Ko so prišli do mene, sva se veliko pogovarjala, razmišljala, premišljevala … Potem je prišla epidemija in je vse padlo v vodo, tako da smo s turnejo začeli šele letos spomladi.
Kako pa vas tuje skupine oz. izvajalci sicer najdejo?
Z iskanjem osebja, papirji, logistiko se niti ne ukvarjajo oni sami, temveč za to delo najamejo produkcijsko hišo, ki jim potem vodi vse. Te agencije nas že dobro poznajo. Enako je v Sloveniji, kjer je krog ljudi, ki se s tem ukvarja, relativno majhen, tako da se vsi poznamo. Dober glas gre od ust do ust. Lastne promocije ne delamo. Trenutno sem devet mesecev na leto od doma, tako da je dela še preveč.
Imate pri delu proste roke ali imajo glasbeniki, ustvarjalci svoje želje?
Pri ognjemetih se upošteva želje naročnika ter sredstva, ki so na voljo, in na podlagi tega oblikujemo šov. Kar se tiče posebnih efektov, ognjev ipd., za koncerte in festivale, pa imajo izvajalci že v t.i. riderju (angleško za niz zahtev, ki jih izvajalec postavi za nastop, op.p.) vključeno, kaj je treba priskrbeti. Večje skupine imajo namreč ponavadi v svoji ekipi osebo, ki skrbi za kreativni del – kako bodo videti luči, kaj se bo predvajalo na velikem video zaslonu (video wall) itd. Glede na razpoložljivo opremo, ki jo imamo, in želje ter glasbo – zvrst glasbe pomembno vpliva na intenzivnost in izbor efektov – predlagam potek in nato skupaj uskladimo, v katerem trenutku bi bil najbolj primeren določen efekt. Moja ekipa vse pripravi, potem pa imajo izvajalci svojega pirotehnika oz. osebo, ki natančno ve, kdaj je treba sprožiti določen efekt. Podobno je tudi pri nas. Sam veliko sodelujem s skupino Siddharta, sem del njihove ekipe, in imamo pripravljen scenarij za ves koncert. To pomeni, da je vnaprej znano, v katerem trenutku oz., še bolj natančno, v kateri stotinki sekunde se mora kaj zgoditi. Na koncertih je torej kar napeto, stalno je treba biti pozoren na pesmi, dogajanje itd.
Nasploh pa dogovori ne potekajo le pred začetkom turneje oz. koncerta, ampak potekajo stalno, vsak dan … lokacije se menjajo, vsaka dvorana je drugačna, odri so različni. Ko prideš na lokacijo, je veliko usklajevanja, da na koncu na koncertu vse poteka, kot je treba. Poleg tega se od države do države pojavljajo tudi razlike v zakonodaji oz. dokumentaciji, ki jo potrebuješ za pirotehniko – nekje je bolj ohlapna, drugje bolj zaostrena. Tako je, denimo, na Balkanu zelo ohlapno, pri nas precej ostro, v Italiji pa zelo strogo.
Se v zvezi s posebnimi efekti pojavljajo tudi nenavadne želje?
Seveda imajo kdaj režiserji nenavadne želje. Režiserji so umetniki, imajo svoje predstave, kako naj bi nekaj potekalo ali bilo videti, in včasih jih je težko uresničiti. Seveda pa se poskušamo čim bolj približati njihovim željam, tako da ogromno improviziramo. Veliko delam na oddajah televizije Pop TV, kjer imajo vedno želje, povezane z meglo. (smeh) S to meglo delamo čudeže: enkrat se mora plaziti po tleh, drugič mora padati, tretjič mora polzeti po stopnicah … pa v razne oblike se mora pretvoriti, tako da sestavljamo razne inštalacije. Ampak moram poudariti, da so ljudje, ki delajo na sceni, zelo iznajdljivi – kaj vse oni znajo, vsak dan sem presenečen!
Imate kdaj tudi popolnoma proste roke?
Imam in to je vrhunsko. Ponavadi imam proste roke pri ognjemetih, da jih lahko ustvarim, kot želim. Naročniki imajo le kakšno željo glede barve, v Ljubljani, na primer, želijo imeti zelene trenutke.
Ko ste na koncertu znanega izvajalca, občinstvo je navdušeno, potem je na vrsti še vaš efekt in zasliši se še večje navdušenje množice …
Vrhunsko! To je tisti trenutek, ko je vse poplačano. Večkrat, sploh ko delam večje oz. bolj zahtevne projekte, se sprašujem, če je vredno. Tako koncerte kot ognjemete. Morda pri slednjih še bolj, saj so še bolj tvegani, nevarni. Ko vidiš, da bo ognjemet pričakalo 100 tisoč ljudi, si nervozen in se nekaj minut pred začetkom vedno sprašuješ, ali bo šlo, ali bo vse v redu, ali bodo delale vse naprave, ali bo elektronika funkcionirala … In takrat se sprašuješ, če ne bi bilo bolje, če bi prodajal sladoled, se imel dobro in bil brez skrbi. (smeh) Ne pa da si živčen. Potem uspe in te prevzame veliko zadoščenje, sploh pri ognjemetu, kjer se sliši več desettisočglavo množico v en glas: »Aaaa … uuuu … ooo!« To je tisti čar, ki me žene naprej.
Omenjate tveganje, o kakšnih nevarnostih je govora?
Področje pirotehnike je urejeno z zakonodajo. Za vsak ognjemet posebej oz. za vse posebne efekte, ki vključujejo pirotehniko ali ogenj, izdelamo elaborat za prireditev, v katerem predvidimo vse varnostne odmike in ostale vidike, povezane z varnostjo. Pa kljub temu gre vedno lahko kaj narobe. Pri ognjemetih gredo bombe, prav tako se jim reče, 150 metrov v zrak. Če se prevrnejo, ne bi bilo dobro, zato morajo biti učvrščene. Seveda vse te scenarije, kakšne bi lahko bile morebitne težave, predvidimo že prej, in naredimo vse, da se jim izognemo. A človek nikoli ni 100-odstoten.
Ali ste morda kdaj že imeli nevšečnosti, pa ne le z varnostnega, temveč tudi tehničnega vidika?
Seveda, seveda. Ampak to ni pogosto, imamo zelo dobro opremo, predvsem v tehničnem smislu so naše naprave v svetovnem vrhu, tako da se trudimo izključiti čim več nepredvidljivih situacij. Naprave kupujem v Celovcu, kjer je odličen proizvajalec, pa še blizu je, kar pomeni, da je dostopno in hitro na voljo tudi, ko potrebujem servis.
Kako se izobražujete?
Spotoma. Enkrat na leto je sejem v Frankfurtu, tam so vsi proizvajalci opreme za posebne efekte. Grem tja in domov pridem “bolan” od želja, kaj vse bi imel. (smeh) Oprema je zelo draga. Ravno zaradi tega sem se tudi razširil na Balkan, saj pri nas ni toliko naročil in oprema ne bi bila rentabilna. Tako smo lahko tudi ves čas v stiku s trendi.
S katerimi slovenskimi glasbenimi izvajalci še sodelujete poleg Siddharte, ki ste jo omenjali?
S Siddharto ogromno delamo, pravzaprav smo s Tomijem Megličem postali družinski prijatelji. Otroci se družijo, skupaj dopustujemo.
Zadnje čase veliko delamo tudi za narodnozabavno sceno, zanimivo. Začeli smo sodelovati z Nino Pušlar, delali smo za skupini Elvis Jackson in Noctiferia … Najbrž bi se jih še veliko našlo, ampak se jih zdajle ne spomnim. Sicer pa veliko sodelujem tudi pri raznih oddajah, filmih in serijah. Trenutno ravno zaključujemo s popularno serijo Ja, Chef! z Jurijem Zrnecem, kjer imamo ogromno eksplozij in ognja v kuhinji.
Kaj pa tuji izvajalci?
Kot sem že omenil, smo letos na turneji z Dinom Merlinom. Delal sem tudi že za Metallico, ko so imeli koncert na Bežigrajskem stadionu, pa za skupini Rammstein in Nightwish, pevko Dua Lipa, Davida Moralesa, Davida Getto, veliko metal bandov na festivalu Metaldays v Tolminu … ogromno svetovnih skupin in pevcev. Sodelujemo tudi z večjimi festivali v Sloveniji in tujini, predvsem veliko delamo v bivši Jugoslaviji, že prihodnji konec tedna gremo na primer v Albanijo (pogovor je potekal konec novembra, op.p.), kjer bomo zopet na koncertu Due Lipe. Ona je albanskega rodu in veliko vlaga na Balkanu. Spomnim se, da je lani imela nastop na festivalu, ki ga je organizirala, ne vem, točno, kje je že bilo … Ampak na festivalu ni bilo ljudi, čeprav naj bi nastopili vrhunski didžeji. Vstopnice so bile drage, ljudje nimajo toliko denarja. Pa so jim kar odprli vrata in jih brezplačno spustili na festival.
Potem ste veliko na poti …
Res je, veliko sem odsoten. Med epidemijo koronavirusa sem bil ves čas doma, zdaj je pa precej naporno. (nasmeh) Doma sem dva ali tri dni na teden, sicer pa potujem, kamorkoli je treba. Ponavadi sem na poti oz. v tujini od četrtka zjutraj do nedelje zvečer. Čeprav je dela veliko, pa si znam vzeti dopust – poleti je moj avgust, pozimi pa januar in februar.
Ali se z glasbeniki, s katerimi sodelujete, tudi spoznate?
Seveda. Lahko rečem, da so vsi v redu. Čeprav so nekateri svetovne zvezde, so hkrati zelo preprosti ljudje, ki iščejo normalnost. Nekaj je služba, zasebno življenje pa je drugačno. Morda se najde kakšna izjema, pa zdaj niti ne vem, kdo, če bi me vprašali, sicer pa so vsi običajni in normalni ljudje.
Kaj pa najraje delate? Koncerte, festivale, videospote, oddaje?
Najraje grem na dopust. (smeh)
Dobro, če odvzamemo dopust …
Rad imam turneje. Slaba stran je, seveda, da me ni doma pri družini, ampak na turneji je vedno zabavno. V ekipi so odlični ljudje, povežemo se, delujemo kot eno in vedno se zabavamo.
Ognjemete imam rad z drugega vidika. Tu nimam veliko stika z ljudmi, a na koncu je večje zadovoljstvo. Ognjemeti so zelo razburljivi. Kot sem že rekel, ko jih je konec, si vedno oddahnem: »Uf, mimo je in vse je v redu!« Čeprav sem jih naredil že ogromno, je trema še vedno prisotna. Pa četudi je le majhen ognjemet za poroko, vsaj malo treme vedno je. Pa saj mora biti. Nevarno postane, če vse skupaj jemlješ rutinsko, pozabiš na varnost, ki mora vedno biti na prvem mestu.
Delate tudi ognjemete na porokah?
Zakaj pa ne? Seveda naredimo, saj imamo ekipo. Čeprav sodelujemo z velikimi naročniki, zelo redko zavrnemo kakršenkoli posel, sploh če imamo čas. Na nas se lahko obrnejo tako večji kot manjši naročniki.
Sodelujete pa tudi s kamniškim Območjem 70, kajne?
Ja, pripravili smo pakete za šole in podjetja. Razmišljali smo, kaj pripraviti, saj se je nekoč na tem območju izdeloval smodnik. Sedaj imamo 20-minutno predavanje o črnem smodniku, potem pa naredimo še nekaj poskusov, tako da je zelo zanimivo. Pokažemo, kako gori črni smodnik; pokažemo, kaj se zgodi, če ga zapakiramo, ker takrat nastane že eksplozija ipd. Vedno so vsi navdušeni, tako otroci iz šol kot zaposleni v podjetjih, ki imajo timbildinge. Učiteljice ponavadi rečejo, da je prvič, da so tudi tisti nagajivi tiho in poslušajo. Otroke zanimajo te stvari, poleg tega pa jih osveščamo tudi o nevarnostih. Povemo jim, da je na vsakem izdelku navodilo za uporabo, ki je tam z namenom, zato ga je treba prebrati in v skladu z njim tudi ravnati. V nasprotnem primeru lahko pirotehnika hitro postane zelo nevarna, v končni fazi tudi orožje.
Prihajajo decembrski prazniki, ki jih nekateri radi obeležijo tudi s pirotehniko. Kakšen je vaš nasvet za varno uporabo?
Prvič, pirotehnične izdelke vedno kupujte v trgovinah, kjer jih uradno prodajajo, in nikoli od preprodajalcev. Drugič, preberite navodila in ravnajte v skladu z njimi. Če boste upoštevali ti dve točki, potem ne bo nesreče in bodo prazniki lepi. Nikoli ne kupujte na črnem trgu, to je zelo nevarno. Vsi izdelki, ki pridejo v Slovenijo oz. Evropo, večinoma k nam prihajajo iz Kitajske, morajo biti certificirani, kar pomeni, da so izdelki testirani in narejeni v skladu z določenimi evropskimi standardi. Če jih kupuješ pri uradnih prodajalcih in imajo vse certifikate, potem niso nevarni.
