Življenje je posvetil kulturi – tako širše, a še posebej neizbrisno v Kamniku in okolici. Njegove besede – pogosto preveč skromne, ko se pogovor dotakne njegovega dela – ne izpričujejo le minulega časa, temveč odstirajo pomembno popotnico za prihodnost. »Preteklost, sedanjost in prihodnost so zelo tesno povezane. Kultura, ki jo gradimo, ne more obstajati brez zavedanja, od kod prihajamo, in brez odgovornosti do tega, kam gremo,« pravi Kamničan Tone Ftičar. V več kot štirih desetletjih delovanja v kulturi ji je bil predan v najširšem pomenu besede – kot človekovega izvora, smisla in bistva. »Živimo v precej negotovih razmerah, tako v nacionalnem kot v širšem, človeškem smislu. Zdi se mi, da je prav zdaj še posebej pomembno govoriti o vrednotah, ki so nujne za naše preživetje – duhovno, narodno in človeško.« O njegovem delu, vlogi (ljubiteljske) kulture in širšem pomenu ustvarjalnosti smo se pogovarjali ob njegovem odhodu v pokoj.
Letošnja jesen je za vas zelo drugačna kot vse poprej. Po triinštiridesetih letih dela v kulturi ste zaključili bogato poklicno pot vodje kamniške izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD). Kako doživljate ta prehod?
Če bi rekel, da brez razlike od prej, ne bi bilo popolnoma res. Omenjate jesen, ki se seveda navezuje tudi na osebno občutenje t. i. jeseni življenja. To je torej nov letni čas, ne samo koledarski, temveč tudi življenjski.
Odmik od dosedanjega dela – teh triinštirideset let poklicnega in še prej ljubiteljskega kulturnega delovanja – skušam jemati čim manj ”dramatično”. Postopno in mirno se soočam z novimi dejstvi, o katerih se prej običajno ne razmišlja. Trenutno imam še občutek, kot da sem na daljšem dopustu, brez posebnega zavedanja, da vrnitve ne bo. To si mora človek šele postopoma dopovedovati. Za zdaj še gledam v tisto smer, tj. pogled v vzvratno ogledalo.
Kamničani cenijo vse vaše delo na področju kulture, kar so pokazali s številnimi, tudi javnimi izrazi hvaležnosti in spoštovanja. Vaše delo in trud torej nista ostala neopažena, pustili ste močno sled. Kakšni so bili vaši občutki ob tem?
Tovrstnih odzivov, izrazov hvaležnosti in zaznavanja človekovih sledi ni mogoče prezreti. Človek ne more mimo njih, ne da bi bil vesel in hvaležen. Veliko vrednost predstavljajo tudi osebne zgodbe. To, kar omenjate, ni anonimno. Povezano je z ljudmi, dolgoletnimi stiki, skupnimi doživetji, delom, projekti in sodelovanjem. Človek je tega vesel in hvaležen. Vsi ti znaki hvaležnosti in odobravanja dela predstavljajo potrditev, da je bilo moje delo opaženo in cenjeno.
Ob prehodu v upokojitev ste se najbrž sprehodili skozi obsežno zapuščino, od dogodkov, ki ste jih organizirali ali sooblikovali, pa tudi številnih ljudi, ki so vam prihajali na pot. Kateri so tisti mejniki, ki bi jih posebej izpostavili?
Veliko bi jih lahko naštel, a bi trajalo predolgo. Res je bilo ogromno lepih trenutkov, ki jih človek ne pozabi. Že sam začetek je bil zelo zanimiv. Poleg profesionalnih institucij na področju kulture v Kamniku, kot sta bila tedanji kulturni center, v katerega so spadali muzej, knjižnica in prireditvena dejavnost, je bila v ljubiteljski kulturi in kulturni animaciji opazna določena vrzel. To področje ni bilo profesionalno vodeno in obravnavano. Občina Kamnik je zato v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pristopila k vseslovenski akciji, ki je predvidevala obravnavo teh področij z zaposlitvami kulturnih animatorjev. To se je zgodilo tudi v mojem primeru leta 1982, ko sem se prijavil na razpis za delovno mesto kulturnega animatorja v okviru Kulturnega centra s sedežem v Muzeju Kamnik. Potem se je moje delo nadaljevalo v Zvezi kulturnih organizacij in se pozneje z ustanovitvijo Javnega sklada za kulturne dejavnosti razvijalo v okviru te institucije.
Sama ustanovitev in uvedba mesta kulturnega animatorja je bila nekaj novega – zame osebno kot začetnika, pa tudi širše za mesto Kamnik. To je bil pomemben korak, saj je to področje prvič dobilo svoje mesto v kulturnem življenju mesta in občine. Zavedal sem se, da bo treba prijeti za delo z obema rokama in ga opravljati z vso resnostjo. Mislim, da nam je z leti uspevalo, saj so se kulturna društva vse bolj vidno umeščala v kamniške kulturne programe in ponudbo – tudi v profesionalne oziroma polprofesionalne prireditve.
A to ni bilo edino. Imeli smo gledališki abonma, v okviru katerega so v Kamniku gostovala vsa slovenska poklicna gledališča in tudi nekatera polpoklicna oziroma še ljubiteljska, kar je bilo za tiste čase – konec osemdesetih in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja – zelo posebno.
Postopno se je začela uveljavljati tudi organizirana ponudba klasične glasbene zvrsti, ki je omogočala nastope tako kamniškim avtorjem in izvajalcem kot tudi gostom od drugod. Pri tem je bila vedno prisotna želja, da vsebino kulturnih dogodkov povezujemo s kamniško zgodovino ali z aktualno kulturno sceno mesta. Iz vsega tega se je z leti rodil tudi festival Musica Aeterna – Večna glasba, ki bo prihodnje leto praznoval 35 let delovanja.
Poznani ste tudi po dolgoletnem sodelovanju na dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine. Kakšen pomen ima festival za vas?
Festival je sprva nastajal brez posebne podpore občine. V sedemdesetih letih namreč javno poudarjanje nacionalne pripadnosti ni bilo vedno zaželeno; bolj cenjen je bil internacionalizem, ki je bil tedaj ideološko spodbujan. Kljub temu smo v tedanjem turističnem društvu vztrajali. Pomoč Zveze kulturnih organizacij je bila pri organizaciji izjemno dragocena in tudi nujna. Ključno je bilo sodelovanje s folklorno skupino Kamniška Bistrica, ki jo je vodil Franci Poljanšek – od samega začetka do prezgodnjega konca svojega delovanja. Povezava z domačimi folklorniki je bila zelo pomembna, saj so imeli stike po vsej Evropi, ne le znotraj Jugoslavije. Prav ti stiki s tujimi folklorniki so prireditvi dali močan in prepoznaven folklorni značaj. Povorka ni bila edini poudarek. Vsako leto smo v sodelovanju s posameznicami in posamezniki, ki so se ukvarjali z oblikovanjem in izdelavo folklornih kostumov, pripravili tudi razstave. Te so pomembno razširile javno razumevanje kulturne dediščine in prispevale k njeni prepoznavnosti.
Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine so danes sinonim za prepoznavnost Kamnika. Z leti sem spoznal, da je treba pri načrtovanju tovrstnih dogodkov upoštevati številne vidike. Ne gre le za organizacijo, ampak tudi za ohranjanje ravnovesja. Komercialna ponudba namreč lahko hitro prevlada – in tega ne smemo dopustiti. Treba je paziti, kaj in kako uvrščamo v programe, da ne izgubimo njihovega bistva. Seveda je treba iti v korak s časom, a pri tem ohraniti spoštovanje do izvirnih oblik ljudske ustvarjalnosti. Le tako lahko prireditve, povezane z našo kulturno dediščino, ohranijo vrednost in pomen.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, da je čas prinesel marsikaj. Številnih ljudi, s katerimi sem sodeloval, ni več med nami. Niso nas povezovale le obveznosti, ampak tudi prijateljstva in iskreni odnosi, kar je po mojem mnenju najdragocenejši del vsega tega dela. To ne velja le za dneve narodnih noš, temveč za vso širšo kulturno dejavnost v Kamniku. V letih delovanja sem imel številne stike z različnimi generacijami ljudi, ki so s svojim delom in prispevkom pustili močne sledi.
Kako pomembno je bilo to sodelovanje?
Vedno sem si prizadeval sodelovati z vsemi, ki so se kakorkoli dotikali kulture – tudi tistimi, ki se morda ukvarjajo z njo le občasno, ob jubilejih ali posebnih prireditvah različnih delov civilne družbe. Če so kje želeli obletnico ali slavnostni dogodek obogatiti z drobcem kulture, sem vedno z veseljem pomagal s svojimi zmožnostmi. Takšno sodelovanje je dragoceno, ker se naklonjenost, ki jo pokažeš, kasneje tudi vrača. Z veseljem prebiram svoje zaznamke in kronike in se spominjam sodelovanj s številnimi ljudmi, ki jih žal ni več, ter z njihovimi nasledniki, ki nadaljujejo izročilo. Vse to sestavlja živo in aktualno tkivo našega prostora.
Vaše delo v JSKD bo nadaljevala Klavdija Gregorin Štiftar. Kakšni izzivi jo čakajo in kaj bi ji svetovali, kakšno popotnico bi ji dali? V velike čevlje stopa.
Izbira vodje upošteva zmožnosti kandidatke, ki se je že izkazala z delom v Domžalah. Poleg tega na kulturnem področju deluje tudi kot ustvarjalka, dobro pozna področje kulture, torej ni prišla ”z neba”. Vsekakor se mi zdi primerna oseba. Glede na ustrezno umestitev te organizacije v kulturni in siceršnji družbeni okvir Kamnika – v smislu prostorskih pogojev, materialne plati in financiranja dejavnosti – bo lahko dobro nadaljevala delo, tako da bo mogoče narediti veliko.
O teh velikih čevljih pa takole … Te stopinje – moje in tudi stopinje drugih, ki smo bili doslej igralci te zgodbe – ostajajo. Pot pa vodi naprej in pri tem je najbolj pomembno, da so izpolnjeni vsi pogoji – tako na strani izbrane vodje kot širšega kulturnega okvira.
Kako bi opisali sodelovanje med JSKD Kamnik in Občino Kamnik?
V vseh letih mojega delovanja so obstajala nihanja, saj zakonski okvir ne določa višine sredstev, ki bi jih morale lokalne skupnosti nameniti izvedbi kulturnih programov pod okriljem JSKD. Občine se pri tej podpori zelo razlikujejo. Moram pa reči, da se je v Kamniku financiranje z leti lepo uredilo. V določenih obdobjih so bila sredstva zmanjšana, včasih tudi prepolovljena – ne zaradi nezainteresiranosti, temveč zaradi finančnih okoliščin. A pod sedanjim občinskim vodstvom lahko izrazim iskreno pohvalo za razumevanje in naklonjenost našemu delu.
To odraža podobo skupnosti – ne ene službe ali enega človeka, temveč vseh, ki soustvarjajo kulturni utrip mesta. Ljudje, ki pridejo na prireditev – naj bo to koncert, gledališka predstava ali turistično-kulturna prireditev, kot so denimo Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine – ne razmišljajo o tem, kdo stoji za organizacijo. Zanje je to ”Kamnik”. In prav to zavedanje, da gre za skupni rezultat sodelovanja, je ključno.
Kako danes ocenjujete stanje ljubiteljske kulture – in katere spremembe se kažejo v načinu delovanja?
Mislim, da tukaj ne moremo biti nezadovoljni, nikakor ne. A hkrati tudi ne smemo počivati na doseženem. Dosežki so res vidni, a treba je gledati naprej, načrtovati in razvijati. Pred nami so še številne priložnosti … Med njimi nova kulturna strategija in dopolnitev dosedanjega dela ter oblik delovanja. Treba je upoštevati, da se kulturna ustvarjalnost vse bolj odmika od klasičnih društvenih oblik. Zato je nujno, da se pri financiranju upoštevajo tudi ti drugačni, sodobnejši formalni pristopi, ki jih ne moremo ignorirati ali pustiti ob strani.
Že nekaj let sodelujem v komisiji za financiranje kulturnih ustvarjalcev, kjer vsako leto obravnavamo prijave na občinski razpis. Dejstva so zelo zgovorna: število društvenih prijaviteljev je danes že izenačeno s samostojnimi kulturnimi ustvarjalci – bodisi posamezniki s statusom samozaposlenega v kulturi, zasebni zavodi ali druge oblike delovanja. To ni zanemarljivo, saj kaže na smer, v katero gre današnji čas – in tudi na prihodnost.
Vse več pobud in tudi dobrih dosežkov nastaja v obliki projektnih skupin, ki se povežejo z jasnim ciljem: pripraviti predstavo, koncert, glasbeni dogodek, razstavo ali kakšen drug konkreten kulturni dogodek. Takšne oblike – čeprav nekatere morda kratkotrajne – so pomembne in jih je treba upoštevati. Številne izmed njih se pozneje razvijejo v trajnejše oblike delovanja. Glede na jasno postavljene cilje in sredstva, ki so na voljo, je prav, da se tudi te skupine vključujejo v sistem javne podpore in financiranja s strani lokalne skupnosti. Razvoj bo gotovo šel v to smer.
Društva, ki imajo pri nas ugledno tradicijo in tudi izvrstne dosežke, ne bodo odmrla, čeprav jih nekateri že vidijo kot preživeto obliko povezovanja. Še vedno imajo pomembno vlogo – tudi v sociološkem smislu, kot način povezovanja ljudi in spodbujanja sodelovanja. Toda spremembe so tu, kulturna krajina se razvija in vse oblike, tako društvene kot projektne, imajo svoj pomen in svoje mesto v njej. Odgovorna kulturna politika bo morala v prihodnje upoštevati vse novosti, ki jih prinaša čas, in jih po svojih močeh tudi podpirati – v dobro kulturnega in splošnega utripa kraja.
Kako se kot krovna organizacija vsem spremembam prilagaja JSKD? Jih upošteva?
Kratek odgovor bi bil – ne dovolj. Tukaj bo treba še veliko postoriti. Res pa je, da so se v zadnjem obdobju predvsem mlajši sodelavci v vodstvu organizacije že začeli ukvarjati z vprašanjem, kako te spremembe umestiti v prihodnje odločitve in programe. Gre za pomemben premik, a za zdaj je to še na ravni pobud, ne sistemskih rešitev. Bistveno bo, da se pripravi prostor tudi za tiste kulturne ustvarjalce, ki niso društveno organizirani, ter se jih vključi v programe sklada.
Za ilustracijo komplementarnosti med ljubiteljsko in polpoklicno ter poklicno ustvarjalnostjo bi izpostavil primer nekdanje Galerije Veronika, kjer sem več kot petindvajset let deloval kot organizacijski in programski vodja. Ves ta čas sem si prizadeval, da bi se v zgodbo galerije vključevali tako ljubiteljski ustvarjalci kot poklicni umetniki. To je tisti pravi utrip kulture: povezovanje različnih ustvarjalnih izrazov in ljudi. V Galeriji Veronika se je predstavilo izjemno veliko zanimivih umetnic in umetnikov – tako domačinov kot ustvarjalcev iz vse Slovenije in tujine. Prepoznavnost galerije je bila v času delovanja izjemna.
Podobno prepletanje ljubiteljstva in profesionalnosti je zaznamovalo tudi Festival Musica Aeterna. V sodelovanju s skladateljem in zborovodjo Samom Vremšakom smo se že v okviru Zveze kulturnih organizacij lotili organizacije glasbenih koncertov. Sprva z deli dveh svetovno priznanih kamniških skladateljev iz obdobja baroka – Janeza Krstnika Dolarja in Jakoba Frančiška Zupana. Sčasoma so se jima pridruževali tudi avtorji iz drugih slovenskih krajev, nato pa se je krog razširil še na evropsko in svetovno glasbeno zakladnico. Festival je z razvojem prerasel okvir enega obdobja in danes obsega glasbo od renesanse do sodobnosti. Nastopali so številni izvajalci in avtorji – tako iz Kamnika kot od drugod – kar me navdaja s ponosom in upanjem, da se bo zgodba nadaljevala tudi v prihodnje. Kamnik si to zaradi bogate tradicije in številnih ustvarjalcev brez dvoma zasluži.
Čaka me obravnava in ureditev arhivskih gradiv, da bi se zgodbi Galerije Veronika in festivala Musica Aeterna celovito predstavili javnosti in ustrezno ovrednotili v vsebinskem smislu. Pomembno je razumeti, kaj sta prinesli Kamniku in njegovi kulturni krajini.
V kakšnih razmerah danes delujejo kulturna društva?
Žal opažam, da se med društvi izgublja tisto pravo sodelovanje. Tu nastaja vrzel. Društva se pogosto vidijo kot konkurenti, kar je predvsem posledica sistema financiranja. Včasih je bilo drugače. Ko je obstajala Zveza kulturnih organizacij, so se sredstva med društva razdelila po skupnem dogovoru. Društva so pripravila skupne programske načrte, usklajene po vsebini in obsegu, definirala materialne potrebe, sodelovanja na tekmovanjih in mednarodnih sodelovanjih. Vsak je poznal svoje naloge in cilje ter vedel, kako se bo njegov program vključil v skupno sliko.
Danes pa se mora vsak boriti sam; vsak piše svoj projekt, pogosto z mislijo na preživetje. Sistem razpisov, ki naj bi prinesel pravičnost, pogosto ustvarja razdor. S tem se izgublja skupnostni duh, ki je bil nekoč bistvo ljubiteljske kulture. In to je nekaj, kar bi veljalo ponovno premisliti – ne zaradi nostalgije, ampak zato, ker sodelovanje vedno rodi več kot tekmovanje. Kultura bi morala biti prostor povezovanja.
Kakšen je danes odnos do kulture?
Mislim, da ne moremo biti nezadovoljni. Kultura v Kamniku in okolici je doživela lep razvoj, uresničuje se v delu vrste javnih kulturnih zavodov, pri čemer ni nepomembno dobro sodelovanje z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami. Kultura je namreč sama po sebi izobraževalna in vzgojna, vzgoja in izobraževanje pa sta v svojem bistvu pomembna kulturna procesa. Tega se je treba zavedati in te povezave nenehno poglabljati. Lep primer tega je projekt Kulturna šola, ki ga vodi sklad in v katerega so vključene tudi naše šole.
Kako pomembno je mladim že zgodaj približati kulturo?
Kultura nikoli ni bila dobičkonosna dejavnost, vsaj ne v materialnem smislu. A ravno zato je treba mlade že zgodaj učiti, da je največja nagrada notranje zadovoljstvo – občutek izpolnitve, ki ga doživiš, ko nekaj ustvariš ali doživiš nekaj lepega. Morda takšno delovanje nekaj stane in zahteva napor, vendar prinaša vrednosti drugačne vrste – osebno rast, zadovoljstvo ob uresničevanju talentov in pripadnosti duhovni tvornosti. Zato je pomembno, da mlad človek že od otroštva spoznava kulturo in njene vrednote. Imam nekaj zelo lepih izkušenj tudi iz lastne družine, kjer se ta zgodba, zgledovana po starših, nadaljuje tudi pri otrocih in vnukih.
Če bomo znali mladim približati kulturo tako, da jih bo spremljala skozi življenje – kot obiskovalce razstav, poslušalce glasbe ali ljubitelje gledališča – bomo dosegli nekaj zelo pomembnega. Ni nujno, da vsak postane ustvarjalec. Pomembno je, da vzgajamo občutljive in kulturne posameznike, ki razumejo vrednost ustvarjalnosti in sodelovanja. Če pa se kdo odloči aktivno ukvarjati z umetnostjo ali kulturnim delom, in v tem najde svoj izraz, je to še toliko lepše.
Ves čas govoriva le o Kamniku, a pod okrilje kamniške izpostave JSKD sodi tudi Komenda. Kakšno je stanje tam?
V Komendi se je po osamosvojitvi občine zgodil velik premik. Spremenili so se prostorski pogoji in prioritete, nekateri nosilci kulturnega dogajanja so se umaknili, zato se je del dejavnosti preselil drugam. Danes je glavnina kulturnega dogajanja vezana predvsem na prireditveno dejavnost, torej na organizacijo dogodkov, in ne toliko na lastno ustvarjalnost.
Če bi rekel, da so društva v Komendi popolnoma neaktivna, bi jim naredil krivico. A hkrati ne morem mimo dejstva, da je lastna produkcija močno upadla. Kljub temu verjamem, da z izboljšanjem pogojev, menjavo generacij in večjo povezanostjo lahko zgodba znova oživi. Trenutno Komenda nima ustrezne kulturne infrastrukture, a sem prepričan, da bo razvoj to postopoma prinesel. Zlasti ob zdajšnjem županu, s katerim sem imel več pogovorov, čutim razumevanje in odprtost. Takšne spremembe se ne zgodijo čez noč – treba jih je uvajati premišljeno, brez pritiska in očitkov. Potrebno je le potrpežljivo, postopno delo in razumevanje, da se kultura ne vsiljuje – zanjo je treba ustvariti pogoje, da zraste.
Kaj kultura pomeni vam?
Kratko rečeno: gojenje nečesa pomembnega, kar je tako za posameznika kot skupnost pogoj duhovnega obstoja, življenjskega diha, rasti. A naj sežem k prispodobi. Tako kot rastlino, ki jo posadiš in jo moraš negovati – zalivati, obrezovati, včasih odstraniti škodljivce, da lahko raste – tako je tudi s kulturo: ne gre le za enkratni dogodek, ampak za dolgotrajen proces rasti, negovanja in vzgajanja. Danes imamo dobre prostorske pogoje, relativno urejen sistem financiranja, ki pa se mora še naprej razvijati in prilagajati novim oblikam delovanja. Če bomo znali slediti času, bo to področje še naprej raslo in rožice ne bodo uvenele.
Kaj je največji dar, ki vam ga je dala kultura?
Če se pošalim, rečem: zaposlitev. Včasih sem slišal tudi kakšno pikro: »Saj ste plačani za to.« Ampak resno – hvaležen sem, da me je življenje pripeljalo na pot, kjer sem lahko rastel in zorel ob delu, ki sem ga imel rad, in je vsaj nekoliko omogočilo pogoje tudi za ustvarjalnost drugih. Rad sem bil del kulturnih krogov, da sem ob lastnem izpolnjevanju stremljenj lahko doživetja omogočal ali posredoval tudi drugim.
Dostikrat so bile okoliščine težke. Pogosto je bilo treba iz nemogočih stvari narediti mogoče – dobesedno iz nič ustvariti nekaj, kar je zaživelo. Bilo je veliko prepričevanja, iskanja rešitev, krpanja finančnih lukenj, pa tudi kakšen spopad z birokracijo ali nerazumevanjem. Kdaj sem šel tudi z glavo skozi zid. A na koncu je bilo vredno, ker je ostalo nekaj, kar ima pomen.
Življenje ste posvetili kulturi, zato si je težko predstavljati, da bi se od nje popolnoma poslovili. Kakšni so vaši načrti, kakšne želje? Boste ostali dejavni v kulturi – morda ne samo kot producent, temveč tudi kot ustvarjalec?
Težko nakažem, kam natančno me bo pot zanesla, a vem, da bi mi bilo zelo težko biti popolnoma zunaj dogajanja. Mislim, da bom tudi v prihodnje ostal povezan s kulturo – seveda v manjšem obsegu in v skromnejših odmerkih kot doslej, a vendarle. Trenutno je zame še čas dopusta, kot sem dejal na začetku, potem pa upam, da se – z izkaznico upokojenca – vsaj v nekem smislu vrnem ”v službo” kulture; kakor in kolikor bo mogoče. Po vseh letih druženja in dragocenih doživetij z njo bi se od svoje zveste sopotnice težko ločil. To pravim s hvaležnostjo. Tudi Vam za ta pogovor, s pozornostjo predvsem kulturi.
