Slavka Baloh iz Laz v Tuhinjski dolini kuha tako, kot govori – pošteno in brez ovinkarjenja. V pogovoru deli drobne kuharske skrivnosti: kaj naredi dobro tuhinjsko filo in kako preveri, če je potica pečena – po rumeni skorji in s pletilko. »Potica je kot tombola,« doda z nasmehom. Njeni nasveti izvirajo iz prakse, zato so preprosti in uporabni. V začetku novembra je te okuse predstavila še širše, ko je nastopila v oddaji Slovenske kuharice na TV Veseljak Golica.
Televizijska izkušnja brez treme
Oddaja je bila dobro napovedana, cel teden so se na Veseljaku vrteli oglasi, Slavka pa si je končni izdelek z zanimanjem ogledala tudi sama. V studiu sta bila še Jani Pavec in Klemen Bunderla, snemanje pa ni potekalo le v televizijskem studiu, temveč tudi pri njej doma, v kuhinji v pritličju. Snemali so dva meseca pred predvajanjem, snemanje pa je trajalo od osme do enajste ure dopoldne. Povedali so ji, da v oddaji gostijo različne ljudi, ki dokazujejo raznoliko kulinarično dediščino. Tako so nekoč gostili 90-letno gospo, ki je v špehovko dodala cimet in poper.
Po oddaji so se oglašali ljudje, ki jih prej ni poznala, tudi z nevoščljivimi odzivi, sama pa se je zavestno odločila, da jih ne bo komentirala. Veliko vprašanj je bilo povezanih s hrano, predvsem s tem, zakaj v jedi ni bilo kisle smetane. Slavka je odgovorila preprosto: »Včasih kisle smetane ni bilo. Če pa so jo imeli, so iz nje delali maslo.«
Ko so jo pred oddajo vprašali, kaj naj ji pripravijo za kuhanje, je natančno vedela, kaj potrebuje. »Rekla sem, naj mi kupijo rebrca z luknjo, ne tista, ki so široka štiri centimetre.« Sama meso kupuje pri kmetih, pri fili pa vztraja pri preizkušenem receptu: jajca, kruh, ocvirki, čebula, peteršilj, majaron, sol in poper. S to maso nadeva rebra ali piščanca. Recept ji je pred leti zaupala soseda Marica iz Laz, znanje pa se je, kot pravi, vedno prenašalo od človeka do človeka.
Televizijske izkušnje zanjo niso bile novost. Dvakrat je že nastopila na Planet TV – enkrat, ko je kuhala joto, ki je pred tem dolgo ni pripravljala, drugič pa povsem spontano, ko je doma pekla piškote za poroko. »Voditelj me je poklical, jaz pa sem rekla, da nimam časa, ker pečem piškote. Rekel je, da bodo kar to posneli,« se spominja.
V kulturnem domu je vedno toplo
Velik del njenega vsakdana je povezan tudi s kulturnim domom v Lazah. Odkar je v pokoju, skrbi zanj – ga odpira, ogreje in poskrbi, da je pripravljen za dejavnosti. »Vsi vedo, da bo, če delam jaz, v domu vedno toplo.« Skoraj vsak dan se tam zvrstijo različne aktivnosti, od športnih do kulturnih. Spominja se časov, ko so bile pustne igre vsako soboto in nedeljo, ko so imeli kino in je direktor Kina Kranj hodil k njej na kosila. Letos se igre znova vračajo, čeprav se je kraj v desetletjih zelo spremenil. »Veliko je pozidanega, kmetov skoraj ni več. Mislim, da imamo danes bajtarji več krompirja kot kmetje,« pravi. Sama ima še vedno zemljo v najemu in doma prideluje krompir, kumare, fižol in zelje.
Z Vasenega v Laze
Slavka je odraščala na Vasenem, v Tuhinjsko dolino pa se je preselila pred skoraj petdesetimi leti. Sama pove, da je trajalo nekaj časa, da so jo ljudje povsem sprejeli. Skoraj vsak dan se odpravi na sprehod proti Zgornjemu Tuhinju.
Pred upokojitvijo je kar 35 let delala v ETI-ju, večinoma v pakirnici, dve leti tudi v Utoku. Na delo ima lepe spomine – delavske avtobuse in sezonsko delo, ko so jeseni ob vlaganju ozimnice delali tudi ob nedeljah. »Običajno smo delali od šestih do dveh,« se spominja.
Priznanja za peko
Pomemben del njenega življenja so tudi kulinarična tekmovanja. Prvič se je udeležila tekmovanja v peki krofov v Moravčah, k čemur sta jo prepričali soseda in sodelavka. Z vnukoma je skrivala novico, hči jo je peljala na razglasitev, domov pa se je vrnila z dvema zlatima medaljama za krofe iz pirine moke. Na tem tekmovanju je sodelovala še večkrat. Uspešna je bila tudi na tekmovanjih v peki potic, kruha in marmelad – bronasta z orehovo potico v Šentjerneju, srebrna in bronasta priznanja za marmelado iz nešpelj v Šentrupertu.
Domača hrana je najboljša
Peka je zanjo nekaj povsem vsakdanjega. Kruh peče doma in ga nikoli ne kupuje. Pripravlja bučno rulado, sadni kruh iz beljakov, piškote iz bučne, ajdove in celo matcha moke. »Zanimivi so, zeleni,« pove z nasmehom. Znanje o pripravi file, ocvirkov in masti je pridobivala od različnih ljudi, tudi sodelavk v ETI, kjer je bila ena posebej dobra kuharica. Peče pa tudi bučni in ajdov kruh, potice z bučo hokaido in celo s tropskim sadjem. Poleti pa je čas za metino.
Kuha za prijatelje, znance, sorodnike in sosede. Prvič se je letos lotila tudi bograča, kuhala ga je od jutra do popoldneva, po receptu Prekmurca. »Bilo me je strah, da ne bo uspelo, a na koncu so pojedli cel lonec,« pravi. Za prvi maj s sosedi kuhajo golaž, kadar je treba, kuha tudi v garaži. Ko je nekomu pogorel hlev, je spekla sedem kilogramov file.
Sestavine izbira skrbno – moko dobi v mlinu v Radomljah, jajca so domača, meso od kmetov, divjačino pri lovcih. »Vedeti moraš, kje kupiš meso,« pravi. Za vnuke peče krofe z Nutello, pomagajo ji, radi pridejo, znanje pa se prenaša naprej. »Bolje to, kot da so doma pred zasloni,« doda.
Potica je kot tombola
Potico peče po klasičnem receptu iz Slovenske kuharice. Kdaj je pečena, ve po rumeni skorji. »Preverim tudi s pletilko – če je čista, je pečena. Pri potici je pomembno, kako vzhaja. Včasih nastanejo luknje, ne vem, zakaj. Potice so vedno kritične.« Spominja se časov, ko doma niso veliko pekli in so morali vsi iz hiše, da se potica ni shladila.
Otroštvo in spomini jo še vedno močno vežejo na dolino. Kot otroci so se, pravi, kopali v topli vodi med Vasenim in Potokom. Pozimi je bilo snega nekoč veliko, beli božič ni bil redkost. Otroci so se sankali po hribih, ona pa je nosila malico. Spominja se tudi skokov na smučeh pod Menino planino, čeprav jih sama ni rada gledala.
Danes je narava drugačna in tudi miru je manj. V zadnjih letih je več medvedov, ki pobijajo ovce, prvega je videla pred približno dvajsetimi leti. Divji petelin je bil nekoč značilen za območje Menine planine, a danes ga ni več.
