Sto deset dni, 4300 kilometrov, od 0 do 45 °C, štirje pari čevljev, en medved in veliko kač. To je groba statistika Pacifiške poti, ki poteka od mehiške do kanadske meje v Združenih državah Amerike in jo je letos med majem in septembrom prehodil Matic Bratovž. A bolj kot številke, ki so znak materialnega, je mladega Mengšana podvig navdušil zaradi pristnega stika z naravo. »Na vsakem koraku si obdan s čudovito naravo. Gorovja, reke, jezera, gozdovi, puščava, vulkanska območja, divje živali … Občutek, ko postaneš eno z naravo, je neverjeten. Veliko bolje se počutim v tej preprosti pristnosti kot v divjem materializmu našega sveta,« pravi 35-letnik. Potovanje, ki preči ameriške zvezne države Kalifornija, Oregon in Washington, je Matica tudi malo spremenilo, predvsem pa v njem vzbudilo še večjo hvaležnost za preproste stvari.
V začetku septembra ste se vrnili iz Amerike, kjer ste prehodili Pacifiško pot. Minili so dobri trije meseci od vrnitve, kako se po tem podvigu počutite doma?
Na začetku je bilo kar malce nenavadno, ker ni bilo treba več hoditi. (smeh) Človek se hitro navadi na popotniško življenje. Ni se bilo težko vrniti, čeprav priznam, da mi je doma sprva nekaj manjkalo, a sem se navadil. Seveda pa sem bil vesel, da sem po več mesecih videl prijatelje in družino.
Ste imeli ob prihodu domov kaj težav s ”civilizacijo”? Postelja, voda, hrana, vse je bilo spet na dosegu roke.
Prve dni sem začutil, kako vse poteka zelo hitro, vsem se nenehno nekam mudi. Hkrati sem se bolj zavedel malih stvari, ki so nam doma samoumevne, recimo hladilnik, poln hrane, topla voda ipd. Kljub temu pa sem se, kot sem dejal, hitro navadil, prehod ni bil težak.
Kaj počnete zdaj?
V začetku novembra sem začel delati v osnovni šoli kot učitelj v podaljšanem bivanju. Poleg službe se odpravim na kakšen sprehod in uživam v konjičkih, ki jih imam. Vesel sem, da sem po vrnitvi hitro začel normalno živeti.
Pot ste začeli na mehiški meji in potem hodili proti severu. Bolj, ko ste se bližali kanadski meji, težje je najbrž bilo, a ne samo zaradi mesecev hoje, temveč tudi zaradi zavedanja, da se vse skupaj končuje? Je bil težji prvi ali zadnji korak?
Utrujenost ni bila huda, bolj mi je bilo žal, da se potovanje bliža koncu. Spomnil sem se vsega, kar se doživel, in vseh novih spoznanj, ki sem jih uvidel na poti.
Moji prvi koraki na Pacifiški poti so bili težki. Sicer sem pred leti že prehodil Jakobovo pot oz. El Camino de Santiago, pred dvema letoma pot od Kranjske Gore do Pulja in lani Camino Krk, vseeno je bil to moj prvi tovrstni vztrajnostni pohod, tako da je bil začetek, pot se začne v puščavi, v znamenju učenja, žuljev, bolečih mišic in pomanjkanja vode. Ko se naučiš, kako ravnati, in navadiš na okoliščine, postane lažje. Zadnji koraki pa so bili po eni strani polni veselja, da bom uspešno prehodil pot in dosegel, kar sem si zadal, ter se vrnil domov in videl domače, po drugi strani pa mi je bilo žal, da se moje potovanje zaključuje, saj sem se navadil živeti v divjini. Očitno bolj spadam tja kot v hitro civilizacijo, kjer sem zdaj.
Kako to, da ste se sploh odločili za tak podvig?
Ideja je v meni tlela že nekaj let. Rad hodim in rad imam naravo. Poleg tega si rad postavljam nove izzive oz. grem iz cone udobja in preizkušam, koliko sem zmožen. Pacifiška pot predstavlja mešanico vsega tega in letos sem imel na voljo čas ter finance, zato sem se odločil, da grem. Iskreno, malce me je skrbelo, sploh glede hrbta. Pred skoraj 20 leti sem imel operacijo hrbtenice in imam v hrbtu ”štango”, saj sem imel pri 17. letih močno skoliozo. A mene take stvari ne ustavijo.
Kako so novico, da odhajate, sprejeli domači?
Malo so bili zaskrbljeni, seveda, vendar so vedeli, da je to moja velika želja, zato so me podprli.
Koliko časa in kako so potekale priprave?
Nisem se posebej pripravljal. Pred odhodom sem doma dvakrat prespal v šotoru, da sem poskusil, kako je. Pogledal sem, kje približno poteka pot, čeprav sem po naravi tak, da se nerad vnaprej seznanim z vsemi podrobnostmi, ker rad izkusim doživetje na lastni koži in kraju samem. Tako res doživim trenutek, ki je samo moj. Po mojem mnenju je bolje, da se ne pripravljaš preveč, temveč se učiš in prilagodiš trenutku, ko si tam. Naučiš se zlepa ali zgrda, pravzaprav nimaš kaj dosti izbire. Sam sem se na začetku, recimo, pogosto premalo založil z vodo, sčasoma sem se navadil, da jo je treba imeti vedno nekaj več s sabo.
Pot preči sedem nacionalnih parkov in številna zaščitena naravna območja. Zaradi zaščite narave je obisk omejen in je za pot treba pridobiti dovoljenje. Kako to poteka?
Kolikor vem, izdajo 5000 dovoljenj na sezono. Oktobra se je treba prijaviti, torej so v tem trenutku prijave za 2025 že zaključene. Če ostane še kakšno prosto mesto, januarja odprejo nove termine, temu sledi žreb. Oktobra 2023 sem se torej prijavil in januarja letos dobil potrdilo, da sem izžreban in imam dovoljenje za pohod po Pacifiški poti. Za pot od juga proti severu, kot sem hodil sam, je časovno okno za začetek hoje od konca marca do konca maja. Dovolilnica velja po vsej poti. Lahko bi si uredil tudi posamezne dovolilnice, vendar je to logistično precej zahtevno, saj pot preči sedem nacionalnih parkov in približno 25 zavarovanih območij. Čuvaji (rangerji) ves čas nadzorujejo območja, tudi mene so trikrat pregledali. Če nimaš dovolilnice, plačaš kazen, pa še odstranijo te s poti. Američani se striktno držijo pravil, preverjajo dovolilnice, kar je popolnoma prav, saj je narava v nacionalnih parkih in zavarovanih območjih osupljivo neverjetna, območja so lepo urejena in zelo skrbijo zanje.
Kaj človek vzame na tako pot?
V nahrbtniku je pametno imeti čim manj, zato da je čim lažji. Na začetku sem imel pretežek nahrbtnik, tehtal je skoraj 20 kilogramov, saj sem imel s seboj nekatere stvari, ki jih sploh nisem potreboval. Seveda je treba imeti šotor, spalno vrečo, hrano, vodo, prvo pomoč in oblačila. Vsaj dva para oblačil je dobro imeti, prvega imaš na sebi, drugega v nahrbtniku, čeprav sem zadnji mesec, morda še več kot en mesec, nosil le eno majico in ene hlače. Navadiš se. Morda se komu sliši čudno, da spiš in hodiš v enih in istih oblačilih ves teden ali še dlje, ampak takšno je življenje na poti, prepustiš se naravi.
Ali ste zamenjali oblačila in obutev, ko je pot prešla iz puščave v hribovje oz. kasneje tudi gorovje?
Ob prihodu v Ameriko sem imel s seboj tako poletna kot zimska oblačila in tudi obutev, primerno za gore. Zimsko opremo sem si v paketu poslal na odsek, kjer se začne hribovje. Ko sem prišel tja, sem prevzel paket in zamenjal opremo. Nekatere stvari, ki jih nisem potreboval, sem pustil v t. i. hiker boxu, tj. škatla, kamor pohodniki odložijo stvari, ki jih ne potrebujejo, ostali pa jih lahko vzamejo. Na tak način sem v tej škatli dvakrat, ko sem jih potreboval, našel čevlje v moji velikosti. K sreči v gorah ni bilo snega, sicer so priporočljiva oprema tudi dereze in cepin. Lani je bilo tri metre snega, tako da je bilo zelo nevarno, zato je večina pohodnikov spustila ta odsek.
Med prečenjem države Washington pa ste imeli en teden dežja …
Res je, en teden je vsak dan deževalo, pogosto skoraj cele dneve, tako da je bilo kar malo neprijetno, sploh zato, ker sem v zadnji reki, ki jo je bilo treba prečiti, telebnil in si zmočil vse, kar sem imel. Zvečer sem se v mokrih oblačilih ulegel v mrzlo in mokro spalno vrečo. Sredi divjine ni izbire – lahko se smiliš samemu sebi ali pa premagaš težavo in vztrajaš.
Ravno ta nesrečni padec v vodo pa je botroval neverjetnemu gostoljubju, ki sem mu bil priča. Takrat sva hodila skupaj z Belgijko Roxanne. Mimo je prišel gospod in ko je videl, da sem ves premočen, naju je povabil k sebi domov, kjer sva lahko vse stvari oprala, posušila, se oprhala in tudi prespala. Eno uro sva bila tam, ko sta morala z ženo k zdravniku, in sta nama kar prepustila hišo. Takšnega zaupanja ne doživiš vsak dan! Ljudje smo dobri, le priložnost potrebujemo. Marsikdo me sprašuje, ali me ni bilo strah ljudi, ko sem ”štopal”, denimo. Moj pristop je drugačen. Zaupam ljudem. Vem, da znamo pomagati sočloveku. Če misliš in razmišljaš dobro, je lažje.
Prvi del poti poteka po puščavi. Kako se telo navadi na ekstremne temperature, tudi do 45 stopinj Celzija je bilo?
Na samem začetku še ni bilo tako vroče, bilo je 35 °C. Telo se navadi. Sem zelo prilagodljiv. Če je težko, ne tarnam, temveč vztrajam in nadaljujem s potjo. Prvi del je ravninski s puščavo, nekaj je tudi hribčkov, a niso visoki. Tako se v prvem mesecu navadiš, prilagodiš in dobiš kondicijo za drugi, gorati del, ki je dokaj zahteven, saj so gore visoke do 4000 metrov, bili so tudi dnevi, ko je bilo treba premagati 2000 metrov nadmorske višine.
Ali je pot dobro označena?
Zelo, in sicer z znaki v obliki trikotnika, in tudi uhojena je. Kljub temu sem se dvakrat izgubil, toda po svoji krivdi. Pot je potekala naravnost, na levi strani je bila še ena, kjer sem opazil tri šotore, zato sem zavil tja. Ta pot je potekala navzdol, kar se mi je zdelo čudno, saj sem vedel, da bi moral iti navkreber. Potem se le pogledal v aplikacijo, ki kaže, kje poteka pot, in videl, da sem zašel.
Kako potekajo dnevi na poti?
Vsak pohodnik si ustvari ritual. Čeprav nekateri trdijo, da je zajtrk nujen, zjutraj ne jem. Pri teh stvareh vedno poslušam svoje telo. Če mi ne prija, se ne silim. Počivam, ko sem utrujen, in jem, ko sem lačen. Vsak dan sem vstajal med peto in sedmo oz. osmo, hodil štiri ali pet ur, nato imel premor, ko sem jedel, sledila je hoja do šeste ali sedme zvečer. Ko smo hodili v skupini, smo se dogovorili za pravilo ”10 do 10”, kar pomeni, da smo prehodili 10 milj oz. 16 kilometrov do desete zjutraj. To je bil vmesni cilj. Seveda pa se spotoma tudi prilagajaš območju, kjer si. V puščavi je vroče in včasih sem se zleknil v senco kakšnega grma, da je najhujša, nevzdržna vročina minila, šele potem sem nadaljeval. Kdaj pa pride trenutek, ko ti ustreza, da se usedeš kar tako. Potem mimo pride še kdo drug, se usede poleg in steče debata. To je res lep občutek, pogovarjati se s pohodniki, ki so na isti poti, kot si sam.
Zanimiv je podatek, da le 20 % ljudi pohod tudi dejansko zaključi. Do severne Kalifornije odpade že 50 % pohodnikov. Prvi del, puščava, in drugi del, visoka gorovja Sierre Nevade, sta najtežja z vidika fizične pripravljenosti, medtem ko je severna Kalifornija najtežja z vidika mentalne kondicije. Američani ta odsek imenujejo ”konec medenih tednov”. Že dva meseca si na poti, vsakodnevna hoja te utrudi fizično in mentalno. Morda se ti ne ljubi, ampak treba je zbrati voljo in nadaljevati. Mislim, da se večina pohodnikov na tem delu, tudi sam sem bil med njimi, sooči s tem. A spet sledijo lepi in dobri dnevi, če le zdržiš teh nekaj težkih.
Hrano in vodo pohodniki nosite s sabo. Kako pogosto je treba obnavljati zaloge hrane? Najbrž trgovine niso ob poti?
Kot sem že omenil, obstaja zelo uporabna aplikacija, ki popotniku po Pacifiški poti kaže, kje poteka pot, kje naj bi bilo možno obnoviti zalogo vode, kje se lahko postavi šotor in kje so kraji, vasi, bencinske črpalke, kjer lahko kupiš hrano. Zalogo sem obnavljal na štiri do pet dni; kraji, kjer sem nakupil zalogo, so včasih ob poti, pogosto pa je treba do njih še priti, veliko sem uporabljal avtostop.
V gorah Sierre Nevade je treba imeti zalogo hrane za dlje časa, pa tudi kraji, kjer se nakupi hrana, so bolj oddaljeni. Da prideš do njih, lahko traja tudi pol dneva, hkrati je precej naporno, saj se je treba spustiti v dolino, potem pa spet vzpeti na pot. Ko sem šel na tem območju recimo prvič kupit hrano, je bilo treba prehoditi 9 kilometrov navzdol do parkirišča, kjer sem se z avtostopom peljal približno 10 kilometrov do glavne ceste. Tam sem šel na avtobus do kraja s trgovino, potem pa me je čakala ista pot nazaj. Logistike je precej, zato je treba dobro preračunati, kdaj in kako obnoviti zaloge. Treba je imeti tudi malo sreče, da dobiš prevoz.
Ste bili kdaj lačni, ostali brez hrane ali vode?
Sem. Večkrat se je zgodilo, da je aplikacija kazala, da nekje je voda, ko pa sem prišel do tja, sem videl, da je presahnila, zato sem moral nadaljevati pot brez vode. Nekoč sem imel le še en piškot in pol ter eno energijsko tablico za ves dan, potem pa sem moral naslednji dan prehoditi še 10 oz. 15 kilometrov, da sem prišel do kraja, kjer sem lahko kupil hrano. Ampak na splošno to ni taka težava, kot se morda zdi. Preprosto si tisto, kar imaš na voljo, nekoliko drugače razporediš. Mene take situacije ne vznemirijo. Vedel sem, da je nekje v bližini kak kraj, zato se nisem obremenjeval. Če ne drugega, sem imel vodo in sem več pil.
Obstaja kakšno varovalo, če pohodnik zaide v težave?
Pohodniki imamo s seboj majhno napravo, ki je povezana s satelitom in beleži lokacijo pohodnika. Na njej je tipka SOS, ki jo sprožiš v nevarnosti, potem pote pride helikopter. Ampak kolikor vem, zavarovanje tega ne krije, tako da je to lahko zelo draga tipka. Kljub temu je za nujne primere dobro, da jo imaš.
Vas je bilo kdaj strah?
Prav strah niti ne. Ko sem se prvič srečal s kačo, mi ni bilo prijetno, ampak sem bil tako utrujen, da se nisem preveč vznemirjal. Ko so bili požari, je bilo neprijetno, saj so saje letele po zraku, ki je bil meglen od nasičenosti z dimom.
Zaradi požarov ste morali tudi skrajšati pot.
Res je, zaradi požarov v Severni Kaliforniji sem prehodil približno 300 kilometrov manj, skupaj pa 600 kilometrov manj, ker sta bila požara tudi v Oregonu in Washingtonu. Ti požari človeka malo zdelajo, ker ne veš, kaj pričakovati. Pri nas ni tako obsežnih požarov in tega ne poznamo. Težava pravzaprav ni toliko ogenj kot dim. Ko sem nekoč dobil obvestilo, da je priporočljivo oditi z območja zaradi požara v bližini, sem že ob izhodu iz šotora začutil nasičenost z dimom v ozračju, vse je bilo rumenkasto zaradi požara in saj.
Kaj pa medvedi? Enega ste srečali, kajne?
Tudi to izkušnjo sem doživel, ampak ni bilo težav. Vedel sem, da so na tistem območju prisotni črni medvedi, ki niso nevarni človeku, saj se ob srečanju ustrašijo in umaknejo. Tistega, ki sem ga srečal, sem opazil šele 10, 15 metrov stran. Gledal me je, počakal sem, potem je šel, jaz pa tudi.
Obstajajo kakšna navodila, kako ravnati ob srečanju?
V aplikaciji ljudje lahko pišejo tudi komentarje, tako da veš, na katerem območju so pohodniki pred teboj videli medvede. Poleg tega so bila vsake toliko na drevesu obvestila čuvajev, da je tod območje medveda. Nekateri trdijo, da se je treba ob srečanju kar zapoditi vanj, da se ustraši, vendar sam ne bi poskusil česa takega. Vsega tega se navadiš. Sprejmeš divjino, v kateri si, ne gre drugače. Sicer pa mora pohodnik v hribih Sierre Nevade s seboj obvezno imeti t. i. bear canister, tj. plastična škatla, v katero se shrani hrana, da je medvedi ne zavohajo. Ko greš spat, mora biti hrana zunaj, umaknjena približno 20 metrov od šotora, da četudi medved že pride, ni nevarnosti za osebe, ki spijo.
Na začetku ste še spali v šotoru, potem pa nič več …
Dva tedna sem si vsak dan postavljal šotor. Postavljanje ni bilo tako težavno, toda zjutraj sem potreboval eno uro, da sem vse pospravil. Zato sem potem spal kar po kavbojsko … na tla sem položil podlogo (armaflex) in se ulegel v spalno vrečo. Na začetku je bilo tudi toplo, zato ni bilo težav, čeprav smo tudi kasneje, tako v Oregonu kot Washingtonu, spali zunaj.
V Sierra Nevadi sem spal v šotoru, saj je bilo ponoči mraz, hkrati tudi zelo vlažno, tako da je bilo zjutraj vse mokro. Če sem majico pustil zunaj, da bi se posušila, je bila zjutraj še bolj mokra kot zvečer. Čevlji tudi. V takem primeru sem začel hoditi ob šestih, hodil tri ure, potem pa razgrnil oblačila in ostalo na sonce ter počakal, da se je posušilo.
Ali vam je bilo lažje, ko ste hodili oz. šotorili v skupini?
V bistvu mi je bilo vseeno. Dobro je, da si vsaj zvečer, ko se konča dnevna tura, z nekom. Pa ne zaradi strahu oz. varnosti, temveč zaradi družbe. Sicer pa sem rajši hodil sam, saj sem precej hiter. Drugi so potrebovali več počitka, zato mi je bolj ustrezalo hoditi v svojem tempu, kot se prilagajati.
Kakšni so ljudje, ki ste jih srečali na poti?
Vse sorte, z vseh koncev sveta in tudi vseh značajev. Večinoma so pohodniki dobri in prijetni ljudje. Vsi, ki smo na poti, imamo skupen cilj, hkrati smo vsi malo nori, da se česa takega sploh lotimo. Z nekaterimi sem stkal posebne vezi in smo še vedno v stikih.
Vsak pohodnik na poti ima vzdevek. Vaš je bil antigravity. Zakaj?
Pohodniki na vztrajnostnih pohodih se ne kličejo po imenih, temveč ima vsak vzdevek, ki nastane po naključju, dajo mu ga drugi pohodniki in izhaja iz neke njegove lastnosti ali dogodka, ki se mu je zgodil na poti. Moj vzdevek je bil antigravity (antigravitacija op.p.), saj sem bil hiter in nisem imel težav s hojo navkreber. Poleg tega sem v mladosti 12 let treniral gimnastiko, še vedno znam hoditi po rokah ipd., in iz mešanice vsega tega je nastal moj vzdevek.
Kot ste že večkrat omenili, je narava na Pacifiški poti osupljiva; pot poteka po puščavi, hribovjih in gorovjih. Kaj vas je najbolj osupnilo, kje vam je bilo najlepše? Kako ste doživeli celotno pot?
Šele, ko sem hodil, sem se zavedel, kako velika je Kalifornija in tudi Amerika. Najbolj všeč mi je bil gorati del, Sierra Nevada, kjer so gorovja, gozdovi, visokogorska jezera. Tudi puščava je osupljiva, vendar zaradi vročine morda ne opaziš vse lepote. Severna Kalifornija ni tako visoka, čeprav je hribovita, hodi se večinoma po gozdovih. Na začetku Oregona je vulkanski del in narava je tukaj popolnoma drugačna, kot smo je vajeni v Evropi. Potem sledi Washington, ki je bolj moker, ampak vseeno – hribovja, gozdovi, jezera, tudi tu je narava neverjetna.
Narava me je popolnoma osupnila. Bilo je še lepše, kot sem pričakoval. Na vsakem koraku si obdan s čudovito naravo. Morda je moj pogled romantičen, ampak zelo mi je všeč biti del narave, občutiti sonce, vonjati gozd … Neverjeten občutek. Postaneš narava, eno z njo. Veliko bolje se počutim v tej preprosti pristnosti kot v divjem materializmu našega sveta. Ko hodiš in čutiš sonce na obrazu, petje ptic v daljavi, vonj gozdov in travnikov, ter srkaš vso lepoto, ki jo podarja narava, in ne razmišljaš, kaj je bilo, kaj še bo, niti kje boš spal, kaj boš jedel in koliko boš še prehodil, se zaveš, da si resnično svoboden in srečen. To je svoboda v najpopolnejšem pomenu besede.
Potem že načrtujete naslednjo pot?
Imam ideje, seveda, ampak na žalost je vse povezano s financami. Zdaj bom nekaj časa delal, potem pa se morda spet lotim česa podobnega. Zelo všeč mi je Nova Zelandija, ki je, po opisih in izkušnjah sodeč, izjemna, zato me zelo mika. Bomo videli, kam me bo peljala pot.
Kaj vam je šlo po glavi vse dni, o čem ste razmišljali na poti?
Seveda ima človek na taki poti veliko časa razmišljati. Vsak dan, cel dan, štiri mesece. Kdaj sem si nadel tudi slušalke in poslušal glasbo, ampak ne ves čas kot nekateri, ki sem jih srečal. Vprašal sem jih, ali ne bi raje malo razmišljali, in so mi odvrnili, da nočejo brskati po svojih mislih. To se mi je zdelo nenavadno, saj je bil ravno to tudi eden od razlogov, da sem šel na pot. Želel sem spoznati sebe in razčistiti nekatere stvari. Lepo je odpreti tiste škatle, ki jih nočeš, saj mine vsa bolečina, ko iz njih odvržeš kramo, ki se je nabrala. Pot se začne s fizično bolečino, ki ji sledi mentalna bolečina – ko obe mineta, je lep občutek.
Kaj vam je pot dala?
Postal sem hvaležen za vse, kar imam. Zavedel sem se, kako mi je lepo. Tako na poti kot doma.
Potem sta Matic, ki je odšel na poti, in Matic, ki se je vrnil, dve različni osebi?
Že prej sem se zavedal vseh teh stvari, zdaj pa je zavedanje še bolj močno in globoko. Nekoliko sem se res spremenil. Zdaj sem bolj sproščen, nimam težav z lotevanjem novih stvari. Kot sem povedal, imam novo službo. Nekoč bi bil prvi dan živčen in zaskrbljen ter se spraševal, kako bo; zdaj sem si pa mislil: »Bom že. Če sem prehodil Pacifiško pot, bom preživel tudi prvi dan v službi.« Ne skrbi me toliko, kot me je včasih. Ameriški pisatelj Mark Twain je rekel, da je imel veliko težav v življenju, od tega se večina ni nikoli zgodila. Strinjam se z njim. Težave pogosto živijo le v naši glavi.
