Najboljši slovenski smučarski skakalec te zime 26-letni Domžalčan Anže Lanišek nas že celotno sezono razveseljuje z odličnimi rezultati. Zadnji odmevni rezultat je bilo skupno tretje mesto na novoletni skakalni turneji. Z njim smo intervju opravili leta 2016, ko ga je širša športna javnost šele začela spoznavati, ponovno pa si je čas za našo medijsko hišo vzel mesec dni pred nordijskim svetovnim prvenstvom v Planici.
Vaš skakalni klub je Smučarsko-skakalni kub Mengeš. Kako to, da ste se začeli ukvarjati s smučarskimi skoki?
Moj prvi šport je bil nogomet, a ko je leta 2005 Rok Benkovič postal svetovni prvak v Oberstdorfu, sem se odločil, da bi se tudi sam rad začel ukvarjati z smučarskimi skoki.
Kaj vam pomeni podpora domačega okolja? Se še kaj vračate v domače kraje, na treninge na mengeško skakalnico?
Podpora domačega okolja mi pomeni največ, saj me pomiri in stabilizira. Na mengeško skakalnico se zelo rad vrnem, predvsem med pripravami, ko imam več časa. Všeč mi je, če se lahko pridružim mlajšim skakalcem in jih na treningu usmerjam. To so trenutki, ki me osrečujejo. Še vedno sem v stiku s svojim klubskim trenerjem Alešem Selakom. To je človek, ki se mu lahko zaupam, vedno me podpira in išče rešitve, za kar sem mu izjemno hvaležen.
Kako bi ocenili dosedanji potek sezone? Kakšna pričakovanja imate pred svetovnim prvenstvom v Planici?
Letošnjo sezono sem začel najbolje do sedaj. Na vsako tekmo se želim fizično in predvsem psihološko ustrezno pripraviti. Vsekakor je svetovno prvenstvo v Planici eden izmed vrhuncev te sezone, vendar je do takrat pred menoj še precej drugih tekem. Če razmišljam preveč vnaprej, se prehitro pojavijo napake, ki lahko vplivajo na mojo psihološko stabilnost. Tega si nočem privoščiti.
Življenje športnikov je sestavljeno iz vzponov in padcev. Kako se veselite uspehov in kako se pobirate po padcih?
Življenje vsakega človeka je sestavljeno iz vzponov in padcev. Iz mirnih, ljubečih trenutkov in razburkanih izzivov, ki jih je potrebno sprejeti, pogledati iz vseh zornih kotov in poiskati načine, da se stvar razreši. To je življenje, le da sem jaz bolj izpostavljen in na očeh javnosti. V teh trenutkih je ključna podpora domačih. Oni mi zares pomagajo, da čim bolj mirno sprejemam obe strani športa.
Ali se na vrhu skakalnice ukvarjate z razmerami ali kako veste, da vam je uspel dober skok?
Na razmere nimam direktnega vpliva, zato me ne zanimajo. Verjamem, da če sem zbran in miren, tudi razmere delujejo v moje dobro. Odločil sem se za šport v naravi, kjer ni laboratorijskih pogojev za vse tekmovalce in to sem sprejel. Če enkrat dobim slabe razmere, bom naslednjič definitivno dobil boljše. Ko naredim dober skok, se počutim sproščenega in zato me potem lahko odnese. Prav za takšne občutke se je vsak dan vredno truditi in se celostno razvijati. To je čar mojega dela in mojega trenutnega načina življenja.
