Kostanj. Ali veste, kateri kraj v Sloveniji je znan po kostanjih? Vitovlje je vas, ki leži na južnih obronkih Trnovskega gozda, kjer domuje avtohtona sorta kostanja vitovski maron? Ste vedeli, da naj bi se v starodobni romarski cerkvi svete Marije nad Vitovljami sekale t.i. zmajeve črte, energijski tokovi pozitivnih energij iz onstranstva, zaradi katerih imamo občutek, da se lahko dotaknemo sveta, ki je nad nami, vsaj tako pravi Marko Pogačnik? Pot na Vitovski vrh, krožna pot, izredni razgledi, obdano z energijo, navdušijo prav vsakogar. Čeprav kostanjev nisem nabrala, mimogrede, bili so še na drevesih, sem neizmerno uživala v hoji, razgledih in res,občutila polno pozitivne energije, kar je težko opisati z besedami, zato obiščite rajsko Vipavsko dolino.
Stoletni hrast se je hvalil: »Jaz sem najlepše drevo v gozdu. Moje veje so močne, listje je čvrsto, deblo je silno, da ga odrasel mož ne more objeti z obema rokama. Vsi ljudje me spoštujejo in cenijo. Noben črv ne uniči mojega lesa, tako je trden.« Smreka se je hrastu uprla: »Kaj, ti da si najlepši? Jaz, smreka, sem najlepša v gozdu. Tvoje listje pozimi odpade ali pa vsaj ovene in porumeni. Jaz zelenim spomladi, poleti, jeseni in pozimi! Moje deblo je vitko in visoko. Moj les hvalita oba: tesar in mizar.« »Ne, ne, ne!« je zašepetala breza. »Le poglejte mene! Mar nisem najlepša? Moje lubje je belo kot prvi sneg. Kdor me zagleda, zakliče: poglejte, kako je bela breza lepa.« »Poslušajte, brat in sestri!« je zadrhtela lipa. »Če je kdo v gozdu lep, potem sem to jaz. Lipo vsadijo tudi sredi vasi. Ko vzcvetim, diši po vsej dolini. Iz mojih cvetov se napajajo čebele in polnijo satje z najslajšim lipovim medom. Ljudje nabirajo moje cvetje, iz njega kuhajo dišeč zdravilni čaj.« »Nikar se ne prepirajte!« se je oglasil nežni veter v vejah. »Prelepa in koristna drevesa ste, radi vas imajo ljudje in rade vas imajo živali!« Vir: https://sl.wikisource.org/wiki/Pametni_veter
Iz Ljubljene se usmerimo proti Novi Gorici in avtocesto zapustimo ob izvozu Selo. Po regionalni cesti nadaljujemo proti Novi Gorici vse do vasi Vitovlje, kjer se usmerimo desno v smeri kmetije Maloščevo. Sledimo oznakam za prireditveni prostor in športno igrišče na Vitovljah, kjer parkiramo. Od tu se odpravimo peš, najprej po asfaltu, kjer nas smerokazi usmerijo proti Vitovski cerkvi in Vitovskemu jezeru. Pot najprej poteka po makadamu, potem se zoži in preide v gozd. Pot je vas čas dobro označena in se zmerno vzpenja. Popelje nas mimo Vitovskega jezerca, ki je edino naravno jezero v Vipavski dolini oz. nad njo, nato pa vse do Vitovske cerkve. Vrnemo se lahko po isti poti ali pa izberemo katero drugo, na primer zahodno pot.
Izhodišče: Prireditveni prostor na Vitovljah (360m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 1,5–2 uri
Najprimernejši čas: v vseh letnih časih
Čas vožnje: 80 minut v eno smer
Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek
