Soteska Savinje, skalna, tesna, čudovita, polna znamenitosti in legend. Samo čez Kranjski Rak in že sem tam. Nisem je še obiskala. Peljala sem se zgolj mimo, v nam vsem poznano Logarsko dolino, zato je čas, da jo vsaj delno raziščem. Ste že slišali za Trbiško zijalko? Jama, dolga 237 in globoka 30 metrov, v kateri so našli kosti jamskega medveda. Kaj pa Igla? Skalnati obelisk in naravni spomenik, loči od matične stene 2-metrska razpoka, ki spominja na šivankino uho. Še en delček naše lepe Slovenije!
Na Raduhi planini je živel velikan. Potikal se je po hostah med Lučami in Solčavo, lovil, pekel na ražnju, se mastil, žejo pa si je gasil v Savinji. Vsega je imel, le žene ni imel! A tudi ženo je dobil. Velikanova žena je bila takšna baba, da je bila višja ko najvišja smreka, a vendar je svojemu možu segala komaj do ramen. Srajce velikan ni imel, ker so ga grele dlake, s katerimi je bil poraščen po širokem hrbtu in po močnih prsih. A neke mrzle zime si je tudi srajco zaželel. Prosil je svojo ženo Velebabo, naj mu jo sešije, ona pa je rekla: »Kako naj ti sešijem srajco, ko pa nimam igle!« Takrat se je velikan povzpel na vrh Raduhe in od vrha skalnate gore odtrgal veliko skalo ter jo oglodal, da je postala okrogla kakor igla. Potlej je iz dneva v dan pohajal na lov, dokler ni pobil s svojo popotno palico toliko divjadi, da je bilo dovolj odrtih kož za srajco. Dal je kože in kamnito iglo Velebabi ter velel: »Takšno srajco mi sešij, da me tudi v najhujši zimi ne bo zeblo!« Velebaba je nabirala v hosti dolge in debele vitice srobotovine, jih vdevala v iglo in šivala iz dneva v dan. A preden je srajco končala, se je od vrha Raduhe planine odtrgala skalina, zgrmela na frato, kjer je sedela Velebaba, ter jo ubila. Ko se je velikan vrnil z lova na domačo frato in zagledal mrtvo ženo, je žalosten in besen pograbil iglo ter jo zalučal v dolino, da se je ob cesti nad Savinjo zapiknila v zemljo, kjer je še danes. On sam se je skril v zijavko, da ga nikoli več ni videla živa duša. (Povzeto po Lojze Zupanc: Povodni mož v Savinji)
Peljemo se do Luč (čez prelaz Volovljek) in za naseljem, pri tabli za Turizem Stoglej, zavijemo levo (druga pot). Gozdna cesta nas strmo pripelje do razcepa, kjer zavijemo desno proti kmetiji Pečovnik. Parkiramo pred kmetijo in nadaljujemo peš, čez dvorišče kmetije, po kolovozu v gozd, držimo se desno in po kakšnih 20 minutah na levi strani opazimo jamo Trbiško zijalko. Od tu dalje je pot markirana z zeleno belimi oznakami in nas vodi po gozdu ob Savinji vse do Igle. Prečimo Savinjo, čez most, se povzpnemo na Iglo (skozi šivankino uho), mimo Presihajočega studenca, krožno nazaj do okrepčevalnice. Vrnemo se po isti poti.
BOGOMIRA SKVARČA JESENŠEK
