Tokrat me pot zanese proti Gorenjski na Kriško goro, to je vrh nad Golnikom. Ime je gora dobila po vasi Križe, ki leži tik ob njenem vznožju. Njeno staro ime je Gojška planina, po kraju Gozd, in je med domačini zelo priljubljena pohodniška točka, saj je lahko dostopna in vzpon nanjo je možen ob vseh letnih časih. Območje Kriške gore in Gozda je s svojimi vzletišči tudi priljubljen kraj za športno letenje jadralnih padalcev. S terase pred kočo je čudovit razgled na vse strani: na Tolsti Vrh, Storžič, na jugu se nam odpre pogled na Ljubljansko kotlino, na zahodu proti Dobrči, Stolu in Begunjščici. Žal sem bila ob svojem obisku za vse te razglede prikrajšana, saj je bil megla, zato pa imam več kot dober razlog, da jo obiščem ponovno.
O Kriški gori velja legenda. Na senožetih Kriške gore so nekoč pasli stotero ovac. Ovce so se hodile napajat k jezercu na Kovarjevem. Ko sta nekoč pastirja prignala čredo k vodi, je eden izmed njiju ob jezercu opazil kot žitno zrnce velik delček živega srebra. Sprla sta se, kdo je srebro prvi opazil in komu pripada. Med ruvanjem za živo srebro ga je eden od pastirjev zalučal v vodo. Potopilo se je na dno jezerca, ga prevrtalo in z vso vodo iz jezerca vred izginilo v notranjost Kriške gore. Od tedaj je Kriška gora polna vode, sledi o jezercu pa vrh gore ni več. Nekoč, ko bo nastal silen potres, se bo Kriška gora odprla in iz njenega trebuha bo iztekla vsa nabrana voda. In deroča voda bo poplavila in odnesla vse vasi pod Kriško goro … (vir: www.pd-krize)
Peljemo se po avtocesti proti Gorenjski. Avtocesto zapustimo pri izvozu za Golnik. Nadaljujemo v smeri Golnika mimo vasi Senično in takoj za to vasjo zavijemo desno, kamor nas usmerijo tudi usmerjevalne tabele za Kriško goro proti vasi Gozd. Peljemo se približno 3 kilometre in pri Zavetišču v Gozdu na makadamskem parkirišču parkiramo. Od tu dalje sledimo markacijam, najprej po asfaltni cesti mimo cerkvice, nato nas pot pripelje na kolovoz, kasneje pa strmo v gozd. Pot je strma, čeprav opisana velja za lažjo pot na Kriško goro. Pot ves čas poteka po gozdu med smrekami, mimo klopic, kjer se lahko odpočijemo. Na vrhu stoji koča, ki je tudi zelo dobro obiskana. V koči se lahko okrepčamo in vrnemo po isti poti.
Izhodišče: Zavetišče v Gozdu (891 m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 3–4 ure
Najprimernejši čas: vsi letni časi
Časa vožnje: 45 minut v eno smer
Besedilo in foto: Bogomira Skvarča Jesenšek