Že diši po pomladi. Zvončki, trobentice, teloh, že kukajo in se nastavljajo spomladanskemu soncu. Ko sem se vzpenjala z Vranskega proti domu na Čreti, so me ves čas poti spremljale ptice. Ste pomislili na siničke in kose, mogoče na zaljubljene fante in dekleta, na gregorjevo, ko se ptički ženijo? Spremljale so me vrane, tiste lesene, ki so postavljene ob poti, saj stara ljudska pripovedka pravi, da se je ime Vransko razvilo ravno iz imena ptice vrane, ki je uporabljena tudi v grbu občine Vransko.
Cerkev in zvon Matere Božje za Čreto
O cerkvi se nič ne ve, kdaj je bila sezidana. Ljudje pravijo, da je stala nekdaj na Tabru, od koder so jo prenesli angelci na sedanje mesto. Pripoveduje se tudi, da je bil v zvoniku velikanski zvon z zelo donečim glasom. Ko so Turki lomastili po Slovenskem, so izvedeli tudi o tem zvonu in rekli: »Pojdimo na Štajersko pogledat tistega bika, ki tako strašno kruli.« Ali Turki niso bili vredni videti zvon. Zato je ubežal iz zvonika in se je skril v Mostni graben. Neki Turek je šel s konjem v cerkev in mu je dal na oltarju iz železnega jerbasa (korbce) jesti. Jerbas je pustil na Čreti v spomin, da je zares tamkaj bil. To korbco in podkev turškega konja je baje pred mnogimi leti odnesel neki kaplan iz Št. Jurja, ki je prišel na Čreto maševat. Ubegli zvon so še nekoliko časa videli. Nekoč ga je opazila Jugovnikova pastirica in je hitela domov pravit. Medtem pa se je zvon pogreznil v zemljo. Ko so ga ljudje prišli gledat, niso videli drugega nego globoko jamo. Dolgo so še pamtili kraj, kjer leži zvon zakopan; sedaj pa še tega ne vedo. V starih časih so ga slišali trikrat na leto bučati, namreč: na predvečer o Božiču, o Veliki noči in o Binkoštih. Zdaj ga živa duša ni več slišala. (Vir: https://www.gore-ljudje.si/storije)
Naše izhodišče je na Vranskem, kamor se pripeljemo čez Tuhinjsko dolino ali pa po avtocesti, ki jo zapustimo pri izvozu Vransko. Parkiramo v centru mesta in se odpravimo peš mimo cerkve proti domu na Čreti. Pot je ves čas zelo dobro markirana. Najprej se nekoliko vzpnemo po gozdni poti, nato nas popelje na asfaltno cesto, po kateri hodimo kakšnih pet minut, nato pa že vidimo oznake, ki nas čez travnik usmerijo nazaj v gozd, kjer se najprej malo spustimo po lesenih stopnicah, čez most prečkamo potok, nato pa se pot prične rahlo vzpenjati. Z gozdne poti pridemo na makadamsko cesto, nato na strmi kolovoz, ki nas zopet pripelje na makadam cesto, ki jo hitro zapustimo. Že smo v smrekovem gozdu, kjer se pot položi. Po nekaj minutah nas pot pripelje na cesto, kjer že vidimo dom na Čreti in cerkev Matere Božje, ki je od doma oddaljena približno deset minut.
Izhodišče: Vransko (340 m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 3,5–4,5 ure
Najprimernejši čas: vsi letni časi
Časa vožnje: 30 minut v eno smer
Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek
