V Snoviku se v okviru rokodelske sekcije Turističnega društva Tuhinjska dolina enkrat na teden na delavnicah srečuje več kot deset žensk, ki jih druži ljubezen do ročnega dela, predvsem do ustvarjanja iz volne. Najmlajša med njimi je Brigita Jeras iz Zgornjega Tuhinja, ki je tudi ena izmed treh članic, ki so konec preteklega leta za svoje delo pridobile certifikat kakovosti kolektivne blagovne znamke Srce Slovenije.
Kolektivna blagovna znamka (KBZ) Srce Slovenije poudarja in izpostavlja prepoznavnost ter kakovost pridelkov in živilskih izdelkov, rokodelskih izdelkov in izdelkov unikatnega ter industrijskega oblikovanja ter vodenih doživetij in njihovih ponudnikov na območju podeljevanja pravice do uporabe KBZ Srce Slovenije. Brigita Jeras je certifikat dobila za tri svoje izdelke: pletene nogavice, štreno trinitne volnene preje naravne bele barve in volneno mikanko za filcanje naravne sive barve. Poleg omenjenega izpod njenih rok prihajajo tudi copati, klobuki, podritniki in še marsikaj drugega. Vse to nam ob obisku razkažejo najmlajši trije – Ajda, Zala in Gal – ki se tudi že aktivno vključujejo v dejavnost, ki jo imajo trenutno “za zraven”, kot dopolnilno dejavnost.
Brigita Jeras je zaposlena v kadrovski službi, od nekdaj pa so ji blizu ročna dela. Preden jo je omrežila volna (aktivno se je začela učiti pred tremi leti), je veliko klekljala. Delo z volno ji pomeni sprostitev, čeprav s seboj prinaša tudi precej dela. Ustvarja namreč iz domače volne, saj imajo okoli 40 svojih ovac. »Pri naši hiši imamo že dolgo tradicijo. Z ovcami je začel stari oče in takrat jih je bilo okoli petsto. Vsi smo bili v službah, časa je zmanjkovalo in tako se je število ovc postopoma zmanjševalo. V preteklosti je bila volna zelo cenjena za izdelke, potem je za nekaj časa postala odpadek, sedaj pa se ljubezen do tega naravnega materiala zopet oživlja,« pravi Brigitin mož, Rok Jeras, po poklicu veterinar, ki poskrbi za zdravstveno varstvo domačih živali. Poleg njega sta v oživljanje tradicije vpeta tudi njegova starša, Marjana in Janez Jeras, ki ga ujamemo ravno med striženjem ovac. Je pravi mojster te obrti, ki striže doma in drugod, dvakrat na leto gre skozi njegove roke okoli dva tisoč ovac. Vse to pa ponosno spremlja tisti, brez kogar te zgodbe ne bi bilo – Rokov ded Jože Hribar, ki se poleti, ko so ovce na Menini planini, kamor jih peš odženejo spomladi, prav vsak dan odpravi do njih.


Na kakovost volne vpliva več dejavnikov
Za kakovostno in na otip prijetno volno, ki edina lahko da tudi take izdelke, ni dobra kar vsaka pasma ovc. Pri Jerasovih imajo avtohtone jezersko solčavske ovce, ki so že selekcionirane na fino volno, ki ne pika. »Volne je veliko vrst, ampak ni vsaka uporabna za tekstil,« nas poduči Rok Jeras in v dokaz pokaže tri različne volnene nogavice, dvoje izmed njih res precej bolj grobe kot tiste iz zgoraj omenjene slovenske pasme. Pasma in genetika imata na kakovost volne pomemben vpliv, a vsekakor ne edini. Svoje doda še prehrana. »Krma na Menini planini ni tako intenzivna, volna raste v težjih pogojih in je zato bolj fina. Kakovost je odvisna tudi od tega, koliko je žival obremenjena. Če ima več mladičkov pod seboj, je tudi volna bolj lomljiva in krajša,« pravi Rok Jeras, Brigita doda, da ima tudi stres določen vpliv. Ko so imeli na primer težave z napadi zveri, se je to pokazalo na zdravju ovc in tudi na kakovosti volne. Svoje pa naredi tudi narava in za kakovost volne velja, da je suša boljša kot moča.
A da volna pri končnem izdelku res ne pika, je pomembna tudi njena natančna obdelava. »Mi, ko volno prebiramo, ročno odstranimo vse tiste rese, ki pikajo,« pove Brigita Jeras. Pred tem je seveda ovce treba ostriči, to se počne dvakrat na leto, a le tista volna konec avgusta (t. i. volna jesenske strižnje) se uporabi za izdelke (volno zimskega striženja porabijo za vrt). Ko so ovce ostrižene, se Brigita skupaj s tistimi članicami turističnega društva Tuhinjska dolina, ki jih ta dejavnost bolj zanima, loti pranja. Perejo na roke (volno namočijo v kadeh), sledi sušenje na lesenem ganku, nato pa jo odpeljejo v Volčjo Drago, kjer se neki gospod (kot eden redkih) še ukvarja z razčesavanjem, mikanjem in predenjem manjših količin. »Več je takih krajev, kamor bi lahko peljali volno, ampak težava je v tem, da imajo povsod velike količine in potem ne dobiš nazaj svoje volne. Za majhne količine pa je zelo malo dobro usposobljenih. Nekoč smo s članicami društva volno peljale tudi na Hrvaško, pa ni bila dobra odločitev. Vmes so nam namreč dali kemikalijo, že vonj je opozarjal na to,« pripoveduje Brigita Jeras o tem, na kaj vse je treba biti pozoren.
Ljudje prepoznavajo prednosti domače ovčje volne
Odkar imajo pri Jerasovih (po domače Prʹ Primaž) certifikat, se je že razširil glas o njihovih izdelkih. Največ je povpraševanja po nogavicah in rokavicah. Tudi Brigita opaža, da je vedno več ljudi, ki cenijo lokalne, ročne, trajnostne izdelke in so zanje pripravljeni odšteti malo več. Takih, ki so prepoznali prednosti domače ovčje volne v primerjavi z drugimi materiali. Volna ima namreč odlične toplotno regulacijske lastnosti in kakovosten volnen izdelek nam lahko dobro služi leta.
»Naša dejavnost trenutno še ni zelo donosna, ampak se zavedamo, da si moramo dati čas. Smo na začetku, se razvijamo,« pravi naša sogovornica, katere cilj se je v prihodnosti predvsem izpopolniti v tehnikah. Trenutno jim za proizvodnjo zadošča domača volna, če bo kdaj treba, pa jo bodo tudi dokupili. Izdelke prodajajo na domu in priložnostno na sejmih. Največ jih nastane preko zime, ob dolgih večerih in pri tem zelo rada sodeluje tudi njena sedemletna hči Zala. »Treba je imeti malo ročnih spretnosti in veliko potrpežljivosti,« pravi Brigita Jeras. Za en par nogavic ali ene copate potrebuje kar nekaj ur sedenja. Njihov cilj zato ni masovna proizvodnja, saj gre za povsem ročno delo, pač pa butična ponudba 100 % volnenih izdelkov, da bi – za začetek – nekaj izdelkov spravili na vrhunsko raven.
Za konec pa zgovoren zapis z njihovega predstavitvenega letaka: »Volna ni samo material, je del našega življenja. Je občutek, ki nas spomni na naravo, na udobje, ki ga želimo ohraniti in deliti s svetom.«
ŠPELA ŠIMENC